Jedro

V primeru, ko nobena izmed strank ne nasprotuje intervenciji, o pravnem interesu pa ne podvomi niti sodišče, izdaja sodne odločbe o dopustnosti intervencije ni potrebna.

V stečajnem postopku je treba prijaviti tudi terjatev, ki je nastala po začetku stečajnega postopka, če ta zakon določa, da se plača iz razdelitvene mase, po pravilih tega postopka o plačilu terjatev upnikov. Terjatev za izplačilo denarnega zneska (v višini zneska, doseženega s prodajo stvari, na kateri je pred tem obstajala izločitvena pravica, zmanjšanega za stroške prodaje) je nastala šele po tem, ko je izločitvena pravica zaradi prodaje prenehala. Nastala je torej po začetku stečajnega postopka. Tožeča stranka jo je po njenem nastanku v stečajnem postopku tudi prijavila in v prijavi uveljavila svojo pravico do izplačila tega zneska. Na podlagi takšnega stanja, bo sodišče moralo navedeno terjatev preizkusiti. V preizkusu bodo prijavljeno terjatev lahko prerekali tako stečajni upravitelj kot upniki tožene stranke, ki menijo, da imajo močnejšo pravico do izplačila s prodajo pridobljenega denarnega zneska - npr. ločitveni upniki. Zahtevek bodo lahko prerekali tako po temelju (ker izločitvena pravica ni obstajala ali ker tožeča stranka nima pravice do poplačila) kot po višini (ker bivši izločitveni upnik ni upravičen do izplačila celotnega zahtevanega zneska). Tak preizkus prej (dokler je še obstajala izločitvena pravica) ni bil opravljen.

V zvezi z obstojem izločitvene pravice pritožba pravilno izpostavlja, da je to pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, od njega zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini. Pri presoji, ali je takšna pravica podana, torej sodišče ugotavlja ali je tožeča stranka lastninsko pravico pridobila na originaren način in je prav iz tega razloga prenehala lastninska pravica insolventnega dolžnika, ki je sicer še vedno vpisana v zemljiško knjigo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da zaradi prenehanja izločitvene pravice tožeče stranke na nepremičninah parc. št. 1/7 k. o. X (ID znak 01/7-0) in parc. št. 1/6 k. o. X (ID znak 01/6-0), obstaja denarna terjatev tožeče stranke v višini zneska, doseženega s prodajo teh nepremičnin, zmanjšanega za stroške v zvezi s prodajo (1. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja denarne terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 22.752,90 EUR, ki jo je tožena stranka dolžna izplačati prednostno, pred izplačilom ločitvenih upnikov (2. točka izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške (3. točka izreka).

2. Zoper 1. točko izreka se, iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravočasno pritožuje stranski intervenient. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek na ugotovitev denarne terjatve v celoti zavrne, podredno pa, da sicer ugotovi njen obstoj, a doda, da je ta zmanjšana tudi za pravnomočno priznano zavarovano terjatev ločitvenega upnika T. d. o. o. 3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila, tožeča pa v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje o udeležbi stranskega intervenienta v predmetnem sporu sploh ni odločalo. Njegovo stransko intervencijo na strani tožene stranke je dopustilo s sklepom, sprejetim na naroku za glavno obravnavo, dne 4. 12. 2015. V primeru, ko nobena izmed strank ne nasprotuje intervenciji, o pravnem interesu pa ne podvomi niti sodišče, namreč izdaja sodne odločbe o dopustnosti intervencije ni potrebna.(1) Intervencija je torej bila dopuščena, zato je pritožbeno sodišče odločalo o pritožbi, ki jo je vložil stranski intervenient. 6. V obravnavani zadevi dejansko stanje ni sporno: v postopku parcelacije parcel št. 1/1 (ki je v lasti tožeče stranke) in št. 1/2 (ki je bila v lasti tožene stranke), obe k. o. X, je prišlo do pomote, saj je geodetsko podjetje napačno štelo, da nepremičnini parc. št. 1/6 in 1/7 k. o. X (v nadaljevanju sporni nepremičnini) predstavljata del parcele št. 1/2, čeprav sta dejansko spadali pod parcelo 1/1. V posledici napake geodeta sta bili tako parceli v zemljiško knjigo napačno vpisani kot lastnina tožene stranke. Na takšni podlagi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je (bila) tožeča stranka res dejanska lastnica spornih nepremičnin, kot takšna pa tudi imetnica izločitvene pravice v stečajnem postopku nad toženo stranko. Le-to je tudi prijavila, sicer po poteku roka za prijavo, a pred prodajo spornih nepremičnin. Izločitvena pravica je bila v stečajnem postopku prerekana, tožeča stranka pa napotena na pravdo. Tekom slednje sta bili sporni nepremičnini prodani. Tožeča stranka je nato svoj zahtevek na ugotovitev obstoja lastninske pravice dne 16. 4. 2015 spremenila v zahtevek na ugotovitev obstoja denarne terjatve v višini 22.752,90 EUR in njeno prednostno poplačilo iz stečajne mase.

7. Sodišče prve stopnje je odločilo, da zaradi prenehanja izločitvene pravice obstoji denarna terjatev tožeče stranke do tožene v višini zneska, doseženega s prodajo spornih nepremičnin, zmanjšanega za stroške v zvezi s prodajo, zavrnilo pa je zahtevek na ugotovitev obstoja po višini opredeljene terjatve (22.752,90 EUR) in na njeno prednostno poplačilo. V obrazložitvi je navedlo, da je tožeča stranka sicer imela izločitveno pravico, ki pa je zaradi prodaje stvari prenehala. Tožeči stranki je tako, skladno s petim odstavkom 299. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ostala le pravica do izplačila zneska kupnine, zmanjšanega za stroške v zvezi s prodajo. Navedlo je tudi, da o višini izplačila in pravici do prednostnega poplačila sodišče ne sme odločati v pravdnem postopku, saj to spada v pristojnost stečajnega sodišča. 8. Takšni odločitvi s pritožbo nasprotuje stranski intervenient, ki ima v stečajnem postopku nad toženo stranko priznano denarno terjatev, ki bistveno presega vrednost spornih nepremičnin, zavarovano s hipoteko na spornih nepremičninah. Priznano ima torej tako terjatev kot ločitveno pravico na spornih nepremičninah. V predmetnem postopku zatrjuje, da mu takšna ločitvena pravica omogoča prednostno poplačilo iz denarnega zneska, pridobljenega s prodajo zastavljene stvari.

Iz povzetega izhaja, da opisana pravica stranskega intervenienta konkurira pravici tožeče stranke, do izplačila kupnine od prodaje iste stvari, zaradi izgube izločitvene pravice na tej stvari.

9. V stečajnih postopkih velja načelo koncentracije (227. člen ZFPPIPP). Njegovo bistvo je, da lahko upnik svojo terjatev, nastalo pred začetkom stečajnega postopka, proti stečajnemu dolžniku uveljavi samo v stečajnem postopku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni določeno drugače.(2)

10. V stečajnem postopku je treba prijaviti tudi terjatev, ki je nastala po začetku stečajnega postopka, če ta zakon določa, da se plača iz razdelitvene mase, po pravilih tega postopka o plačilu terjatev upnikov (četrti odstavek 296. člena ZFPPIPP). Terjatev za izplačilo denarnega zneska (v višini zneska, doseženega s prodajo stvari, na kateri je pred tem obstajala izločitvena pravica, zmanjšanega za stroške prodaje) je nastala šele po tem, ko je izločitvena pravica zaradi prodaje prenehala. Nastala je torej po začetku stečajnega postopka. Tožeča stranka jo je po njenem nastanku v stečajnem postopku tudi prijavila in v prijavi uveljavila svojo pravico do izplačila tega zneska. Na podlagi takšnega stanja, bo sodišče moralo navedeno terjatev preizkusiti.(3) V preizkusu bodo prijavljeno terjatev lahko prerekali tako stečajni upravitelj kot upniki tožene stranke, ki menijo, da imajo močnejšo pravico do izplačila s prodajo pridobljenega denarnega zneska - npr. ločitveni upniki.(4) Zahtevek bodo lahko prerekali tako po temelju (ker izločitvena pravica ni obstajala ali ker tožeča stranka nima pravice do poplačila) kot po višini (ker bivši izločitveni upnik ni upravičen do izplačila celotnega zahtevanega zneska). Tak preizkus prej (dokler je še obstajala izločitvena pravica) ni bil opravljen.

11. Pravilno postopanje v obravnavanem (res precej specifičnem) primeru torej bo: preizkus terjatve v okviru stečajnega postopka, možnost prerekanja (tako s strani upravitelja, kot s strani upnikov) in v primeru, da bo do tega prišlo, izdaja novega napotitvenega sklepa ter nadaljevanje predmetne pravde z vsemi, ki bodo „novo terjatev“ tožnika prerekali. Zgolj zadržanje s prodajo pridobljenega zneska do odločitve v predmetnem sporu, (v katerem se dejansko odloča o temelju terjatve, torej o preteklem obstoju izločitvene pravice) zato ne zadošča. Upnik (stranski intervenient v predmetnem sporu) zaradi takšnega postopanja ni imel možnosti prerekanja terjatve niti možnosti postati stranka v predmetnem postopku.(5)

12. Za nadaljevanje tega pravdnega postopka zato veljajo pravila iz 301. člena ZFPPIPP. Razlog za njegovo prekinitev bo prenehal šele z objavo sklepa o preizkusu terjatev (drugi odstavek 301. člena ZPP).

13. Napačna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da slednje v okviru pravdnega postopka ni pristojno odločati o višini terjatve tožeče stranke in o tem, kdo (tožeča stranka ali ločitveni upnik) ima prednost pri poplačilu. Situacija je namreč podobna kot v primeru spora o terjatvi, nastali pred začetkom stečaja. V takšnih primerih o sporu - torej tako o obstoju terjatve kot o njeni višini - odloči sodišče v pravdi (300. in 301. člen ZFPPIPP), seveda v primeru, da je ta prerekana. Po argumentu a simili ad simile to pomeni, da bi tudi v predmetnem postopku sodišče v pravdnem postopku moralo odločiti o obstoju terjatve (za kar bi moralo ugotoviti tako obstoj izločitvene pravice kot tudi obstoj pravice do poplačila po petem odstavku 299. člena ZFPPIPP) in o njeni višini. Tožbeni zahtevek, ki ga je po spremembi tožbe podala tožeča stranka, je bil torej oblikovan pravilno.

14. Na drugi strani je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju sam s sabo, ko v 1. točki ugotavlja obstoj terjatve, v 2. točki pa njen neobstoj, kot tudi v nasprotju z obrazložitvijo, saj sodišče zavrne zahtevek na ugotovitev obstoja po višini določene terjatve in ugotovitve pravice do prednostnega poplačila, v obrazložitvi pa navede, da o tem ni odločalo. Poleg tega je izrek tudi nedoločen in nedoločljiv, saj ne vsebuje podatkov, s katerimi ga je mogoče določiti.(6) Iz njega namreč ni razvidno, kakšno terjatev naj bi tožeča stranka sploh imela. Vse navedeno predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je treba pritožbi stranskega intervenienta ugoditi.

15. Višjemu sodišču tako ni preostalo drugega, kot da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Čeprav stranski intervenient odločbo izrecno izpodbija le 1. točko njenega izreka, jo je bilo treba razveljaviti tudi v njegovi 2. točki. V obeh je namreč sodišče prve stopnje odločalo o istem zahtevku.(7)

16. V primeru, da bo terjatev tožeče stranke prerekana, bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku najprej ugotoviti, ali terjatev tožeče stranke obstoji. Za to morata biti (kumulativno) izpolnjena dva pogoja: - da je izločitvena pravica tožeče stranke obstajala (preden so bile nepremičnine prodane) in - da ima tožeča stranka pravico do izplačila denarnega zneska pred poplačilom ločitvenih upnikov (če takšne pravice nima, namreč njena terjatev sploh ne obstaja).

17. V zvezi z obstojem izločitvene pravice pritožba pravilno izpostavlja, da je to pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, od njega zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini (2. točka prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP). Pri presoji, ali je takšna pravica podana, torej sodišče ugotavlja ali je tožeča stranka lastninsko pravico pridobila na originaren način in je prav iz tega razloga prenehala lastninska pravica insolventnega dolžnika, ki je sicer še vedno vpisana v zemljiško knjigo.(8) Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi zapisalo, da je izločitvena pravica tožeče stranke obstajala, ker sta bili, v posledici napake geodeta, sporni nepremičnini v zemljiško knjigo napačno vpisani kot lastnina tožene stranke. Takšno dejansko stanje ne pomeni, da je tožeča stranka lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila izvirno. Iz njenih navedb izhaja, da je lastninsko pravico na parceli št. 0 (ki je tedaj vključevala sporni parceli) pridobila z dedovanjem (torej izvedeno), pozneje pa je bila ta (nepravilno) prenesena na toženo stranko. Zatrjuje torej, da je lastninsko pravico pridobila in je dejansko ni nikoli izgubila, da pa je prišlo do napake pri vpisu v zemljiško knjigo. Ureditev izločitvene pravice, kot jo podaja 22. člen ZFPPIPP, se na takšne situacije ne nanaša. Ureja zgolj situacije, ko upnik sicer na izviren način pridobi lastninsko pravico na nepremičnini, a se ne vpiše v zemljiško knjigo in je iz tega razloga vanjo kot lastnik (še naprej) vpisan stečajni dolžnik. Na podlagi zatrjevanega napačnega vpisa v zemljiško knjigo torej tožeča stranka izločitvene pravice na spornih nepremičninah ni mogla pridobiti.

18. Odprto pa je v postopku na prvi stopnji ostalo vprašanje, ali je navedene nepremičnine priposestvovala in na ta način pridobila izločitveno pravico. Prav tako je odprto ostalo vprašanje, ali je tožeča stranka, glede na priznano ločitveno pravico, sploh lahko upravičena do plačila, ki ga zahteva. Šele, če bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku na obe navedeni vprašanji odgovorilo pozitivno, pa bo moralo odločiti tudi o višini plačila, do katerega je tožeča stranka upravičena. Kot je že bilo navedeno, seveda zgolj v primeru ko in če bodo zaradi prerekanja terjatve izpolnjeni pogoji za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka.

19. Ker je višje sodišče razveljavilo odločitev o glavni stvari, je razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških (pritožnik namreč v pritožbi oporeka tudi pravilnosti slednje), odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): L. Ude in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 271. Op. št. (2): Tako tudi V. Balažic: Vpliv stečajnega postopka na pravdni postopek, Odvetnik, 2013, št. 59, str. 8. Op. št. (3): Tako tudi dr. N. Plavšak: ZFPPIPP, Razširjena uvodna pojasnila, GV založba, Ljubljana 2008, str. 230. Op. št. (4): Ti lahko interes za izpodbijanje dobijo šele v tej fazi postopka. Vzemimo npr. stranskega intervenienta v predmetnem postopku. Gre za hipotekarnega upnika, ki ima priznano ločitveno pravico na spornih nepremičninah. V kolikor bi izločitveni upnik svojo izločitveno pravico prijavil pravočasno in bi mu ta bila priznana (ali bi bila ugotovljena), bi slednji svojo hipoteko na nepremičninah obdržal - njihovo prodajo in poplačilo iz pridobljenega zneska, bi lahko dosegel z izvršbo proti „novemu lastniku“. Za prerekanje izločitvene pravice tako ni imel nobenega interesa. Povsem drugačna pa je situacija po tem, ko je stvar prodana. Kot rečeno tedaj njegov denarni zahtevek za izročitev kupnine konkurira premoženjskemu zahtevku bivšega izločitvenega upnika po petem odstavku 299. člena ZFPPIPP.

Op. št. (5): Ko bo sodišče v stečajnem postopku opravilo postopek preizkusa terjatev, bo s tem tudi ločitvenemu upniku omogočeno, da prereka terjatev tožeče stranke in posledično pridobi položaj stranke v tem postopku.

Op. št. (6): Glej Karmen Iglič Stroligo: IZREK SODBE KOT IZVRŠILNI NASLOV, Pravosodni bilten 2/2003. Op. št. (7): Da je mogoča razveljavitev oziroma sprememba celotne odločbe, čeprav je s pritožbo izpodbijan le njen del glej tudi odločbo VS RS II Ips 157/2014. Op. št. (8): Tako npr. VSL v sklepu 54/2011 in sodbi I Cpg 70/2016.