Jedro

Če je upravni organ na podlagi pravnomočne odločbe sodnika za prekrške, s katero je bil prosilec kaznovan za prekršek zoper javni red in mir, ocenil, da je neprimerno, da bi prosilec imel in nosil orožje in da je utemeljeno pričakovati, da bo orožje zlorabil, je navedeno zadostna podlaga za zavrnitev dovoljenja na nabavo orožja (3. alinea 19. čl. ZOro).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Sekretariata za notranje zadeve občine O. št. ... z dne 15.9.1994, s katero je bila zavrnjena njegova vloga z dne 2.8.1994 za izdajo dovoljenja za nabavo lovskega orožja. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je iz odločbe Sodnika za prekrške občine O. z dne 14.4.1994 razvidno, da je bil tožnik kaznovan za prekršek po določbi 1. točke 11. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir. Prekršek je storil s tem, da je (14.2.1993) v restavraciji v O. izvlekel pištolo in jo uperil proti natakarju J.M. in dejal, da je tako meril v direktorja M.T. zaradi dolgov, ki mu jih kmetijski kombinat še ni poravnal. Na opozorilo natakarja, naj ne meri v njega in naj izprazni pištolo, je tožnik to tudi storil in odšel v drug del restavracije, kjer je s sinom večerjal. Tu je nato pristopil k mizi A. in R.Ž. in jima pripovedoval, kako je s pištolo meril v T. Pri tem je ponovno vzel v roko pištolo in jo prislonil nad prsmi A.Ž. S tem, ko se je tožnik vrnil k svoji mizi in večkrat glasno izrekel različne pripombe na račun osebja hotela ter glasno vprašal ali nihče ne bo poklical policije, se je tožnik v nasprotju s 1. in 2. členom Zakona o javnem redu in miru nespodobno vedel na javnem kraju in v prostoru, kjer red vzdržuje kmetijski kombinat. Iz navedenega sledi, da je bil predmet prekrška orožje, s katerim je tožnik ravnal v nasprotju s pravili ravnanja in obnašanja. Tožnik je namreč pri storitvi prekrška vedel, da ima polno orožje in le prisebnosti gostov in osebja gostinskega lokala se je zahvaliti, da ni prišlo do težjih posledic, kot to ugotavlja sodnik za prekrške v obrazložitvi svoje odločbe. Poleg tega je bilo orožje uporabljeno na javnem kraju za izsiljevanje, razkazovanje moči in vznemirjanje ljudi. S tem so nedvomno podane okoliščine, ki kažejo na to, da tožnik ni samo neprimeren za posest in nošenje orožja, temveč je od njega utemeljeno pričakovati, da ga bo tudi zlorabil, saj je to že storil. Enako kot organ prve stopnje tudi tožena stranka tako ugotavlja, da so zato podani razlogi za zavrnitev tožnikove vloge za izdajo dovoljenja za nabavo lovskega orožja po določbi 3. alinee 19. člena Zakona o orožju.

Tožnik v tožbi izpodbija potek spornega dogodka, kot je ta opisan v izpodbijani odločbi. Trdi, da navedeni dogodek ni imel nobene teže in da nikogar ni ogrožal. Dogodek tudi ne more biti edini argument za oceno, ki jo je navedla tožena stranka. Poudarja, da doslej razen spornega dogodka (v hotelu O. dne 14.2.1993) ni bil nikoli obravnavan za kazniva dejanja ali prekrške, ljudje pa ga poznajo kot mirnega in delovnega človeka. Že tri leta je član Lovskega društva B. in se sedaj kot upokojenec želi ukvarjati s hobijem - lovstvom. Meni, da je to njegova pravica, ki se mu glede na dogodek izpred več kot dveh let ne bi smela omejevati. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožena stranka še dodaja, da je organ prve stopnje še pred izdajo odločbe, izpodbijane v tem upravnem sporu z odločbo z dne 4.6.1993 tožniku odvzel samokres, zavrnjena pa je bila tudi izdaja dovoljenja za nabavo lovskega orožja. Po zavrnjeni pritožbi je tožnik sprožil upravni spor, ki se vodi na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije.

Tožba ni utemeljena.

Glede na podatke predloženih upravnih spisov tožbeni ugovori sodišču ne zbujajo dvoma o tem, da je tožena stranka pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje in odločila v skladu z določili Zakona o orožju (Uradni list SRS, št. 17/81 in RS, št. 44/90). Po določbi 3. alinee 19. člena tega zakona, na katero se sklicujeta tako prvostopna kot izpodbijana odločba, se dovoljenje za nabavo orožja, orožni list oziroma dovoljenje za posest orožja ne more izdati osebi, obsojeni za tako kaznivo dejanje oziroma kaznovani za tak prekršek zoper javni red in mir ali za hujši prekršek po tem zakonu, ki jo dela neprimerno, da bi imela in nosila orožje, ali je mogoče od nje pričakovati, da bo orožje zlorabila.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi podrobno obrazložila, na podlagi katerih dejanskih okoliščin je ocenila, da je neprimerno, da bi tožnik imel in nosil orožje in zakaj je utemeljeno pričakovati, da bo orožje zlorabil. Ugotovljene dejanske okoliščine so skladne s podatki spisa, zlasti pa z vsebino odločbe sodnika za prekrške, ki jo je tožena stranka povzela v obrazložitvi svoje odločbe. Zaključek tožene stranke je logičen in izhaja iz navedenih in ugotovljenih okoliščin. Sodišče se zato strinja z razlogi izpodbijane odločbe. Zato tožnik s tožbenimi ugovori, s katerimi izpodbija potek dogodka, ki je bil podlaga tako izdani odločbi v postopku zaradi prekrška kot izpodbijani odločbi, ne more uspeti. Ob upoštevanju navedenega zato na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati niti ostali tožbeni ugovori, ko se tožnik sklicuje na svojo siceršnjo urejenost in mirnost. Uporaba določbe Zakona o orožju, na katero tožena stranka opira svojo odločbo, namreč ne zahteva storitve več prekrškov. Pa tudi upravni spor, ki ga je tožnik sprožil v zvezi z odločbo, na katero opozarja tožena stranka v odgovoru na tožbo, in se je vodil pod št. U ..., se je po tusodni evidenci zaključil dne 13.2.1997 tako, da je bila tožnikova tožba zavrnjena.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97). Določbo ZUS/77 je pri tem smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).