Jedro

Doživljenjska mesečna renta po 16. čl. Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) ne spada med prejemke iz 101. ali 102. čl. ZIZ, za katere veljajo omejitve izvršbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

V tem izvršilnem postopku, v katerem dosedanja izvršilna sredstva niso bila uspešna, je upnik predlagal izvršbo na denarno terjatev dolžnikov, in sicer na doživljenjsko mesečno rento, ki jo oba dolžnika prejemata po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Ur.l. RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99 in 28/2000). Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da gre za izvršbo na prejemek, za katerega velja omejitev izvršbe po drugem odst. 102. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur.l. RS, št. 51/98).

Proti temu sklepu se pritožuje upnik in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odst. 338. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ. V pritožbi navaja, da je stališče sodišča, da je renta po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja izvzeta iz izvršbe, pravno zmotno. Po tretjem odst. 102. čl. ZIZ velja omejitev izvršbe za prejemke iz naslova pogodbe o dosmrtni renti, medtem ko renta po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja ni prejemek iz tega naslova. Upnik še navaja, da to rento prejemajo vsi upravičenci ne glede na svoj socialni status ter ne glede na svoje mesečne prihodke, pod pogoji, da izpolnjujejo pogoje iz 2. čl. ZZVN. Ta doživljenjska mesečna renta ni socialna renta in se valorizira kot pokojnina.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je zmotno uporabilo tretji odst. 102. čl. ZIZ, ko je štelo prejemek dolžnikov po ZZVN za prejemek, za katerega velja omejitev izvršbe. V tretjem odst. 102. čl. ZIZ gre za prejemke iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju, iz pogodbe o dosmrtni renti in iz pogodbe o življenjskem zavarovanju. Gre skratka za prejemke iz pogodbenih razmerij, za katere velja določena omejitev, vendar v primeru dolžnikov za take prejemke ne gre. Po 16. čl. ZZVN gre za doživljenjsko mesečno rento, ki je oblika delnega materialnega zadoščenja žrtvi vojnega nasilja, kot je izrecno poudarjeno v prvem odstavku tega člena. Gre torej za posebno vojno reparacijo, za odškodnino za duševne bolečine za vsakovrstno vojno nasilje, ki je sicer omejena na osebe, ki so dopolnile 50 let starosti in na mlajše, če je pri njih nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti, vendar ni mogoče govoriti, da ima socialno naravo. Pravilno poudarja pritožba, da je iz ZZVN razvidno, da to rento prejmejo vsi upravičenci, ki so kot žrtve vojnega nasilja opredeljeni v prvem in nadaljnjih členih tega zakona, ne glede na svoj socialni status, ne glede na premoženjske razmere in ne glede na dohodke. Ne gre za nobene od dohodkov, ki jih po posameznih kategorijah našteva 101. čl. ZIZ, kot prejemke, ki so izvzeti iz izvršbe, niti ne gre za prejemke, ki bi jih bilo mogoče uvrstiti v prvi odst. 102. čl. ZIZ. Obravnavana doživljenjska mesečna renta kot oblika delnega materialnega zadoščenja žrtvi vojnega nasilja, ki se izplačuje mesečno in se valorizira kot pokojnina, po svojem opisu in vsebini ne spada med odškodnine iz naslova izgube ali zmanjšanja delovne sposobnosti, niti ne izvira iz naslova invalidnine, ortopedskega dodatka ali invalidskega dodatka. Zaključiti je torej treba, da doživljenjske mesečne rente po 16. čl. ZZVN ni mogoče uvrstiti med prejemke iz 101. ali 102. čl. ZIZ, za katere veljajo omejitve izvršbe, kot navedeno pa tudi ne gre za prejemek iz tretjega odst. 102. čl. ZIZ, kot je napačno ocenilo prvostopno sodišče. Glede na to je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da bo moglo ponovno obravnavati upnikov predlog in odločiti ob pravilni uporabi 102. čl. ZIZ.