Jedro

Tožena stranka v določbi 65. člena ZUTD ni imela pravne podlage za odločitev, da tožniku preneha pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. V 7. alineji 65. člena ZUTD je kot razlog za prenehanje pravice do denarnega nadomestila naveden primer, ko je zavarovanec zavodu posredoval nepopolne ali neresnične podatke o dejstvih, od katerih so odvisni pridobitev, odmera ali izplačevanje denarnega nadomestila. Tožnik je toženi stranki na tipskem obrazcu označil odgovore v zvezi z njegovim statusom, tožena stranka pa bi morala preveriti, ali so ti podatki pravilni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 159,08 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 12. 12. 2013 in št. ... z dne 23. 5. 2014 v 2. točki izreka. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 366,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo v I. točki izreka odpravilo neobstoječo odločbo, saj odločbe št. ... z dne 12. 2. 2013 ni izdala tožena stranka, temveč organ prve stopnje - Zavod RS za zaposlovanje, Območna služba A.. Po mnenju tožene stranke gre v tem primeru za absolutno bistveno kršitev določb postopka. Tožena stranka nadalje navaja, da izpodbijana sodba temelji na nosilnem stališču, da bi tožena stranka v pravnomočno odločbo z dne 21. 9. 2012, na podlagi katere je bil tožnik upravičen do denarnega nadomestila za čas treh mesecev od 25. 8. 2012 do 24. 11. 2012, lahko posegla le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Ker pa je bil postopek obnove pravnomočno ustavljen, po mnenju sodišča tožena stranka za izdajo izpodbijanih odločb ni imela podlage. Tako stališče pa je materialnopravno zmotno, saj so sami razlogi za prenehanje pravice do denarnega nadomestila eksplicitno določeni v materialnem predpisu. Pravno podlago za odločitev namreč predstavlja 7. alineja prvega odstavka 65. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju: ZUTD)(1). Po navedeni določbi preneha pravica do denarnega nadomestila zavarovancu, ki je posredoval nepopolne ali neresnične podatke o dejstvih, od katerih je odvisna pridobitev, odmera ali izplačevanje denarnega nadomestila. Sodišče prve stopnje pravnoodločilnih dejstev sploh ni ugotavljalo. Povzema le potek upravnega postopka in pa vsebino posameznih listin, zaradi česar je sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(2). Sodba nima razlogov o pravno relevantnih dejstvih in se je ne da preizkusiti. Sodišče pa je hkrati zagrešilo tudi relativno kršitev določb postopka, saj v skladu z 8. členom ZPP ni opravilo vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v vlogi navedel vse zahtevane podatke in da ni bil izrecno nikjer vprašan, če ima s. p., pa tudi, da bi organ prve stopnje moral podatke sam preveriti v evidencah. Tožena stranka poudarja, da je tožnik ob podaji vloge navajal neresnične in nepopolne podatke, saj je na vlogi označil, da ni pridobival in ne pridobiva nobenih dohodkov iz dela. Istega dne se je prijavil tudi v evidenco brezposelnih oseb, pri čemer je na obrazcu označil, da ni samozaposlen. Na podlagi teh podatkov je prvostopenjski organ izdal odločbo, s katero je tožniku priznal pravico do denarnega nadomestila za čas treh mesecev od 25. 8. 2012 dalje. Med strankama pa ni sporno, da je imel tožnik od 25. 8. 2012 do 30. 8. 2012 registrirano opravljanje samostojne dejavnosti zdravstvene storitve, kar pomeni, da je bil tožnik v obdobju opravljanja dejavnosti tudi obvezno zavarovan. Omenjeno izhaja tudi iz vpogleda v evidence obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tožnik je bil tako v času prijave v evidenco brezposelnih in podaje vloge za dodelitev pravice do denarnega nadomestila zavarovan, pri čemer pa ni relevantno stališče sodišča, da tožnik ni bil zavarovan na dan izdaje odločbe. Hkrati je povsem napačno stališče, da bi morala tožena stranka sama preveriti podatke v evidencah. Tožnik je sam označil, da ni samozaposlen, neprerekana dejstva pa se v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP štejejo za priznana, kar pomeni, da je nepopolna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v vlogi navedel vse zahtevane podatke. Dejansko tožnik navedb, s katerim bi vsebinsko izpodbijal odločbi vezani na neupravičenost do denarnega nadomestila sploh ni podal, saj je odločbi izpodbijal zgolj s procesnega vidika glede zatrjevanih nepravilnosti pri obnovi postopka, kar pa v predmetni zadevi niti ni relevantno. Ker je tožniku obvezno zavarovanje prenehalo šele z 30. 8. 2012, tako v obdobju od 25. 8. 2012 do 27. 8. 2012 ni bil brezposelna oseba, ki bi ji pripadale pravice iz naslova brezposelnosti. Razlog za prenehanje pravice do denarnega nadomestila je nastopil s 25. 8. 2012, saj tožnik na ta dan ni bil brezposelna oseba. Tožena stranka izpodbija tudi stroškovni del sodbe, saj bi po njenem stališču sodišče moralo upoštevati vrednost spora, kot ga je označil tožnik. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da primarni kot podredni tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V primeru, da sodišče potrdi sodbo, pa predlaga spremembo v delu, ki se nanaša na stroške postopka.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Sodišče pravilno ugotavlja, da je odločba z dne 21. 9. 2012, s katero je tožnik pridobil pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti pravnomočna in bi tožena stranka v pravnomočno odločbo lahko posegla le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Tega pa ni storila, saj je postopek obnove postopka ustavila. Niti prvostopni niti drugostopni organ nista odpravila odločbe, s katero je bila tožniku priznana pravica do nadomestila, kar pomeni, da je odločba z dne 21. 9. 2012 še vedno „živa“. To pomeni, da v isti zadevi veljata dve pravnomočni odločbi, prva ki tožniku priznava pravico do denarnega nadomestila od 25. 8. 2012 do 24. 11. 2012 in druga (sicer s sodbo odpravljena) pa tožniku priznava pravico do denarnega nadomestila le za en dan, torej za 25. 8. 2012. Tako pravno stanje je nedopustno, saj v pravni red vnaša zmedo. Že zaradi tega je bilo potrebno kasneje izdani odločbi odpraviti. Razen tega je odločitev tožene stranke tudi neživljenjska. Tožniku se je prikrivalo pet dni. Dne 30. 8. 2012 je namreč ukinil svoj popoldanski s. p., tako da se zavarovanje 21. 9. 2012, ko je prvostopenjski organ izdal odločbo ni več prekrivalo. Tožnik od registracije do ukinitve iz naslova popoldanskega s. p. sploh ni prejemal dohodkov in tudi ni imel odprtega TRR. Vse navedeno pa bi lahko tožena stranka preverila v svojih evidencah. Tožnik priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 23. 5. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper sklep prvostopenjskega organa Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 12. 12. 2013. Pritožbi zoper odločbo št. ... z dne 12. 12. 2013 pa je bilo delno ugodeno tako, da se je odločba v I. točki izreka odpravila in nadomestila z izrekom, in sicer da tožniku z 25. 8. 2012 preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. V preostalem je drugostopenjski organ pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil. Zavržena pa je bila tudi pritožba zoper zahtevek za vračilo preveč izplačanih sredstev denarnega nadomestila št. ... z dne 16. 12. 2013. 7. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka s tem, ko je odpravilo prvostopenjsko odločbo, ki jo je izdal Zavod RS za zaposlovanje, torej prvostopenjski organ pod št. ... z dne 12. 12. 2013. Skladno s prvim odstavkom 72. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)(3) se tožba vloži zoper dokončni upravni akt. Predmet presoje je torej dokončna odločba v izreku katere pa je odločeno tudi o pravilnosti in zakonitosti prvostopenjskega upravnega akta, ki ga je v sporni zadevi izdal Zavod RS za zaposlovanje. Sodišče je v takem primeru bilo dolžno presoditi dokončni akt v zvezi s prvostopenjskim aktom in ob ugotovitvi, da prvostopenjski akt ni bil pravilen oziroma zakonit, ga je v 2. točki izreka utemeljeno odpravilo. V sporih o priznanju pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti je namreč potrebno upoštevati, da gre za postopek, ko na prvi stopnji odloča Zavod RS za zaposlovanje (drugi odstavek 118. člena ZUTD), na drugi stopnji pa odloča Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (peti odstavek 118. člena ZUTD).

8. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbe 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba namreč vsebuje bistvene razloge za odločitev v zadevi in se jo tudi da preizkusiti. Sodišče je obširno povzelo potek upravnega postopka, nato pa obrazložilo dejansko stanje kot tudi uporabljeno materialno podlago bistveno za odločitev v zadevi. Sodišče tudi ni zagrešilo relativne kršitve določb postopka v zvezi z uporabo 8. člena ZPP, saj je sodišče opravilo dokazno presojo in svojo odločitev kot je že bilo pojasnjeno tudi ustrezno obrazložilo.

9. Tudi po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka v določbi 65. člena ZUTD ni imela pravne podlage za odločitev, da tožniku preneha pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. V 7. alineji 65. člena je sicer kot razlog za prenehanje pravice do denarnega nadomestila naveden primer, ko je zavarovanec zavodu posredoval nepopolne ali neresnične podatke o dejstvih, od katerih so odvisni pridobitev, odmera ali izplačevanje denarnega nadomestila. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik toženi stranki na tipskem obrazcu označil odgovore, ki se tičejo njegovega statusa. Na toženi stranki pa je bilo, da preveri, ali so podatki pravilni. Nenazadnje je že v sami prijavi v evidenco brezposelnih oseb izrecno določeno, da bo skladno z 9. členom Pravilnika zavod podatke za ugotavljanje izpolnjevanja zakonskih pogojev za vpis in vodenje v evidenci, pridobival iz uradnih evidenc, od vlagatelja pa le tiste, ki jih na ta način ni mogoče zagotoviti. V tem primeru se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na neprerekana dejstva v zvezi z določbami ZPP. V sporni zadevi je bil namreč postopek voden po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)(4). Omenjeni zakon pa posebej ureja varstvo pravic strank (7. člen) in pa načelo materialne resnice po katerem mora organ v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Nenazadnje pritožbeno sodišče še opozarja na razloge v izpodbijani odločbi, ki jih v pritožbi navaja tudi tožena stranka, da naj bi razlog za prenehanje pravice do denarnega nadomestila nastopil z 25. 8. 2012, saj tožnik na ta dan ni bil brezposelna oseba. To pa nikakor ne drži, saj tožena stranka ni predložila nobene odločbe iz katere bi izhajalo, da je bil tožnik črtan iz evidence brezposelnih oseb. ZUTD namreč v 129. členu posebej določa razloge za prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb, o čemer mora v primeru, ko gre za primer določen v 4. alineji prvega odstavka 129. člena ZUTD zavod izdati odločbo po uradni dolžnosti (peti odstavek 129. člena ZUTD).

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo glede povrnitve stroškov postopka. V sporni zadevi gre za spor o pravicah iz socialnega zavarovanja, ne pa za premoženjski spor. Ker pa je tožnikov pooblaščenec priglasil nižje stroške kot pa bi mu šli v primeru, če bi bili odmerjeni upoštevaje vrednost spornega predmeta 3.500,00 EUR po drugem odstavku 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT)(5) , je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo priglašene stroške.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 159,08 EUR. Po tar. št. 3210 je priznalo nagrado za postopek v priglašenem znesku 110,40 EUR ter po tar. št. 6002 priglašeni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV.

(1) Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004. (4) Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.

(5) Ur. l. RS, št. 67/08 s spremembami.