Jedro

Iz uradnega zaznamka dejanja, ki se očitajo tožniku in zaradi katerih naj bi bili podani razlogi za premestitev v strožji režim zapora, niso dokazana z zadostno stopnjo verjetnosti. Tožnik utemeljeno opozarja na sum, da je bil uradni zaznamek narejen šele po izdaji izpodbijane odločbe, saj ima višjo opravilno številko, datiran pa je na isti dan, kot izpodbijana odločba. Sodišče se strinja s tožnikom, da se poraja dvom o verodostojnosti tega dokumenta.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni, št. 720-159/2021/37 z dne 22. 11. 2021 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se tožnika dne 22. 11. 2021 premesti iz svobodnejšega režima Odprtega oddelka Slovenska vas v strožji režim zaprtega dela Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni. Pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožnik 6. 11. 2021 z odločbo premeščen iz Polodprtega oddelka Slovenska vas na Odprti oddelek Slovenska vas. Tožnik je bil od 11. 11. 2021 v samoizolaciji, ker se je slabo počutil. Dne 13. 11. 2021 je bil tožnik pozitiven na COVID-19 in od tega datuma do 22. 11. 2021 je bil v izolaciji. V času od 8. 11. 2021 dalje je operativni vodja od različnih obsojencev prejel več informacij o tem, da tožnik izvaja nedovoljene aktivnosti z namenom namernega prenosa okužbe s COVID - 19. Tako naj bi dne 9. 11. 2021 pristopil do okna objekta za obiske, kjer je bil v izolaciji obsojeni A. A. in od njega naj bi dobil okuženo brisačo, s katero naj bi se drgnil po obrazu, z namenom, da se okuži. Istega dne naj bi A. A. odnesel kruh, s čimer je kršil omejitve gibanja. Omenjeni obsojenci, ki niso želeli biti imenovani, so operativnemu vodji povedali o domnevnih ravnanjih tožnika (večkrat naj bi se zadrževal pri zadnjem oknu objekta, kjer je izolacijo prestajal A. A.), s katerimi se je želel okužiti, po tožnikovih besedah tudi z namenom, da bi pridobil dodatne ugodnosti. Tožnik te navedbe soobsojencev zanika, prizna le, da je A. A. na zadnjem oknu prostora za izolacijo pustil Radensko. Na podlagi navedenega prvostopni organ zaključi, da se tožnik ni držal dogovorov, ki veljajo za milejši režim, da je s svojim vedenjem ustvarjal napetosti med obsojenci in da neodgovorno vedenje predstavlja nove okoliščine, zaradi katerih ni več mogoče podati ocene, da ne bo zlorabil milejšega režima. Zato po 81. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) obstajajo utemeljeni razlogi za njegovo premestitev iz svobodnejšega v strožji režim.

3. Tožena stranka je pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnila. Navaja, da so izjave vseh soobsojencev o tem, da se je nameraval tožnik namerno okužiti s COVID-19, med seboj skladne in ne zbujajo dvoma. Tožnik je tudi priznal, da je A. A. na zadnjem oknu pustil Radensko, s tem pa je bila kršena prepoved približevanja prostorom izolacije. Tožniku je bila v razgovoru 22. 11. 2021 dana možnost izjaviti se glede izjav soobsojencev, poleg tega se o zadevah iz 81. člena ZIKS-1 odloča po skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. Pritožnik je bil premeščen v strožji režim zapora skladno z drugim odstavkom 81. člena ZIKS-1, torej iz drugih utemeljenih razlogov. Premestitev je narekovalo tožnikovo ravnanje, zaradi katerega so se drugi obsojenci počutili ogroženo ter neupoštevanje navodil zaposlenih.

4. Tožnik prvostopenjsko odločbo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V izpodbijani odločbi je bil prosti preudarek neustrezno uporabljen, premestitev predstavlja nesorazmeren poseg v osebno svobodo tožnika. Izpodbijani akt ima takšne pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti.

5. Izpodbijana odločba je obremenjena s kršitvami določb 6., 74., 78., 82. 138., 164. in 181. člena ZUP. Podane so tudi absolutno bistvene kršitve postopka. Tožniku ni bila dana možnost se seznaniti z vsemi dokazili, na katerih temelji odločba, s tem pa tudi ne možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, ki so bile pomembne za odločbo. Tožnik je preko pooblaščenca 1. 12. 2021 zaprosil za vpogled v spis, vpogled je bil omogočen 7. 12. 2021, pri čemer je bilo z odločbo št. 720-159/2021/45 z dne 6. 12. 2021 odločeno, da se ta pravica omeji za dva dokumenta, in sicer na podlagi tretje točke 25. člena ZVOPOKD v zvezi z 38. členom ZIKS-1. Z izločitvijo dveh dokumentov je bila tožniku onemogočeno se seznaniti z dokazi, na katerih temelji izpodbijana odločba, kar predstavlja kršitev kontradiktornosti, pravice do izjave ter poštenega sojenja ter pravice do pravnega sredstva. Prvostopni organ bi osebne podatke v dokumentih kvečjemu lahko anonimiziral. V predmetni zadevi tudi ni šlo za situacijo, ki jo ureja ZVOPOKD, temveč je šlo za vpogled v spis na podlagi 82. člena ZUP. Enako je odločil tudi Informacijski pooblaščenec, ki je z odločbo št. 07108-1/2022/3 z dne 6. 12. 2021 spoznal za nično. Namen zahteve je bil v seznanitvi se z dokaznim gradivom za namene tega postopka.

6. Nadalje tožnik opozarja, da imajo dokumenti, na katerih temelji odločba, številke, ki so kasnejše od številke same odločbe. To pomeni, da je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi kasnejših dokazov. Izjave petih soobsojencev posegajo v tožnikovo pravico do osebne svobode in ker mu ni bila dana možnost se z njimi seznaniti, mu ni dana možnost do izjave in do poštenega sojenja. Iz obrazložitve odločbe ne izhajajo razlogi za odločitev, odločitev ni ustrezno obrazložena. Kršena so bila pravila v zvezi z odločanjem po prostem preudarku (6. člen ZUP). Tudi v postopku, kjer se odloča po prostem preudarku, je potrebno dejansko stanje v celoti ugotoviti. Z odločanjem na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je organ kršil meje prostega preudarka.

7. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno na podlagi informacij s strani petih obsojencev in zaznamka o opravljenem razgovoru s tožnikom. Drugih dokazil ni (niti posnetkov nadzornih kamer). Niso bili zaslišani soobsojenci, ki so kritičnega dne delali s tožnikom, nadalje ni bila zaslišana zdravnica. Navedbe v odločbi so trditve, ne pa preverjena dejstva. Prvostopni organ se z navedbami petih soobsojencev ni seznanil sam, iz obrazložitve ni jasno, komu so le-ti podali izjave. S tem pa odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz navedb v odločbi tudi izhaja, da nihče od petih soobsojencev ni na lastne oči videl spornega ravnanja v zvezi z brisačo, noben dokaz ne potrjuje izpovedb o kruhu. Odločba ne temelji na konkretnih in neposrednih dokazilih.

8. Glede navodil za omejitev gibanja ni jasno, kako naj bi bila dana. Zadnji del hiše, kjer so okna, ni bil ograjen z trakom. Tožnik ni imel stikov s A. A. in je, glede na časovni potek dogodkov in povprečno inkubacijsko dobo virusa (tožnik je imel pozitiven test že po 48-ih urah od domnevne namerne okužbe), tudi nelogično, da bi se okužil od njega. Tožnik živi zdravo in namerna okužba ne bi bila v skladu z njegovimi vrednotami. Zato je o slabem počutju tudi nemudoma obvestil zdravnico. Odločitev o premestitvi v zaprti oddelek ne podpira tudi nobena druga okoliščina na strani tožnika.

9. Iz obrazložitve ni mogoče nedvoumno razbrati, ali se tožniku očita zloraba svobodnejšega režima ali pa je bil premeščen iz drugih utemeljenih razlogov. Izpodbijana odločba se sklicuje na napačno pravno podlago, je nejasna in ni obrazložena. Izpodbijana odločba in odločba tožene stranke se v tem delu razlikujeta. ZIKS-1 med razlogi za premestitev v strožji režim ne določa razloga, da obsojeni „svobodnejšega režima ne bo zlorabil“. V zvezi z omejitvijo gibanja bi se tožniku lahko očitala zgolj kršitev hišnega reda. Tožnik je COVID prebolel v izolaciji, zato ni ogrožal nikogar.

10. Četudi bi držal očitek, da je tožnik zlorabil odprti režim, bi bilo skladno z načelom sorazmernosti kvečjemu premestitev v pol odprti režim. Sprejeta odločitev ne prestane testa sorazmernosti. Z izpodbijano odločbo je bilo poseženo v odločitev sodišča, da tožnik kazen prestaja v pol-odprtem oddelku. Izpodbijana odločba je posegla v proces resocializacije, kršeno je bilo načelo zakonitosti, saj se pretirano omejujejo pravice tožnika, določene s sodbo sodišča, zakonom in ustavo. V odločbi tudi ni pojasnjeno, kakšne ugodnosti naj bi tožnik imel možnost pridobiti s tem, če bi se okužil. Za vse ugodnosti mora namreč veljati pogoj PCT in ne PC.

11. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe. Pojasni, da je bil tožnik premeščen v strožji režim na podlagi drugega odstavka 81. člena ZIKS-1 iz razloga obstoja drugega utemeljenega razloga. Tožnik težo svojega ravnanja minimizira. Tožnik je imel možnost izjaviti se o okoliščinah, kar izhaja iz uradnega zaznamka z dne 22. 11. 2021. 12. Stranki sta bili obveščeni o sklepu sodišča I U 287/2022-15 z dne 12. julija 2022, da bo o zadevi odločal sodnik posameznik.

13. V zadevi je bila dne 12. 9. 2022 izvedena glavna obravnava. Tožena stranka se je udeležbi na obravnavi pisno odpovedala, saj naj bi bila, po njenem mnenju, zadeva enostavna in dokazana z listinami v spisu. Na tem naroku je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo v določene listine v upravnem spisu, in sicer odločbo informacijske pooblaščenke št. 07108-1/2022/3 z dne 16.2.2021, dopis zadeva B. B., vpogled v osebni spis št. 720-159/2021/42 z dne 2. 12. 2021, zapisnik ZPKZ št. 720-159/2021/47 z dne 7.12.2021, uradni zaznamek o opravljenem razgovoru z dne 22. 11. 2021 št. 720-159/2021/39 in zaslišalo tožnika. Ostale dokazne predloge tožnika je sodišče zavrnilo kot nepotrebne. Sodišče je namreč na podlagi tožbenih navedb, listin v sodnem spisu ter na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je potrebno tožbi ugoditi, zato je preostale dokazne predloge tožnika štelo za nepotrebne. Dokaznemu predlogu zaslišanja petih soobsojencev, ki naj bi podali izjave iz uradnega zaznamka z dne 22. 11. 2021 št. 720-159/2021/39, pa sodišče sploh ni moglo ugoditi, saj tožena stranka, navkljub prizadevanju tožnika, podatkov o imenih ni želela razkriti, čeprav gre za priče, na izpovedbi katerih temelji izpodbijana odločba.

14. Tožba je utemeljena.

15. Tožnik prestaja kazen zapora na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. X K 68493/2020 z dne 23. 12. 2020. Sprva je kazen prestajal na polodprtem oddelku Slovenska vas, dne 6. 11. 2021 je bil premeščen na Odprti oddelek Slovenska vas. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke v izpodbijani odločbi, da se od obsojencev, ki prestajajo zaporno kazen v svobodnejšem režimu, pričakuje, da so osebnostno urejeni, da se držijo dogovorov iz osebnega načrta, upoštevajo hišni red, imajo primeren odnos do delavcev zavoda in soobsojencev, da ne izvršujejo novih kaznivih dejanj in prekrškov ter drugih kršitev, da so torej vredni zaupanja, da bodo vse to spoštovali, zaradi česar so bili sploh premeščeni v svobodnejši režim in režima ne bodo zlorabili.

16. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi drugega odstavka 81. člena ZIKS-1. Drugi odstavek 81. člena ZIKS-1 določa, da se obsojenca, ki zlorabi svobodnejši režim zavoda ali njegovega oddelka ali za katerega premestitev narekujejo drugi utemeljeni razlogi, premesti v zavod ali njegov oddelek s strožjim režimom. O premestitvi obsojenca odloča direktor zavoda po uradni dolžnosti (tretji odstavek 81. člen ZIKS-1), odloča se torej po prostem preudarku. Odločba po drugem odstavku 81. člena ZIKS-1 se izda po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek (prvi odstavek 8. člena ZIKS-1), pri čemer organ odloči v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank (tretji odstavek 8. člena ZIKS-1).

17. Skrajšani postopek ureja 144. člen ZUP v 1. do 4. točki prvega odstavka. Iz zakonske ureditve izhaja, da mora organ tudi v skrajšanem postopku dejansko stanje ugotoviti na podlagi zbranih dejstev in dokazov. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ odločbo izdal na podlagi 4. točke prvega odstavka 144. člena ZUP, ki določa, da se skrajšani postopek lahko uporabi, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana. Nujni ukrepi so podani, če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost ali za premoženje večje vrednosti (drugi odstavek 144. člena ZUP).

18. Glede na navedeno in zakonsko ureditev po 4. točki prvega odstavka 144. člena ZUP, bi prvostopni organ dejstva, zaradi katerih je bil sprejet ukrep premestitve tožnika v strožji režim zapora (ta dejstva pa se nanašajo na domnevna ravnanja tožnika in soobsojenca A. A., v času, ko je A. A. zaradi okužbe zbolel za Covidom – 19, premeščen v prostore za izolacijo) moral vsaj verjetno izkazati. Na podlagi listin v sodnem spisu ter zaslišanja tožnika (obravnave se tožena stranka ni udeležila, saj je ocenila, da ni potrebna) sodišče ugotavlja, da prvostopni organ in tožena stranka temu (četudi znižanemu dokaznemu standardu) nista zadostila. V upravnem spisu, ki ga je tožena stranka na poziv predložila sodišču, se nahaja uradni zaznamek št. 720-159/2021/39, na katerega se sklicuje tudi izpodbijana odločba. Drugih dokazil o očitanih dejanjih tožniku izpodbijani akt ne navaja in jih tudi tožena stranka ni predložila sodišču. 19. Sodišče ugotavlja, da iz navedenega uradnega zaznamka dejanja, ki se očitajo tožniku in zaradi katerih naj bi bili podani razlogi za premestitev v strožji režim zapora, niso dokazana z zadostno stopnjo verjetnosti. Tožnik utemeljeno opozarja na sum, da je bil uradni zaznamek narejen šele po izdaji izpodbijane odločbe, saj ima višjo opravilno številko, datiran pa je na isti dan, kot izpodbijana odločba. Sodišče se strinja s tožnikom, da se poraja dvom o verodostojnosti tega dokumenta, tožena stranka pa na ta tožbeni očitek ni odgovorila. Uradni zaznamek povzema izjave, ki naj bi jih soobsojenci podali operativnemu vodji, pri čemer sodišče ugotavlja, da iz izjav ne izhaja, da bi bili soobsojenci priče ravnanj, ki se očitajo tožniku, temveč, da so poročali pretežno o tem, kaj naj bi slišali od drugih soobsojencev. Poleg tega gre za uradni zaznamek, napravljen po 74. členu ZUP (kot to pojasnjuje tudi tožena stranka) in ne za zapisnik o zaslišanju priče, ki bi bil sestavljen po pravilih tretjega odstavka 76. člena ZUP1. Dokument torej ne predstavlja neposrednega zapisa izjav soobsojencev, temveč gre za zapis o tem, kaj naj bi soobsojenci povedali operativnemu vodji, tožena stranka pa drugih dokaznih predlogov ni podala, sodelovanju na glavni obravnavi pa se je odpovedala. Na glavni obravnavi sodišče oseb, ki naj bi podale te izjave, ni moglo zaslišati, saj tožena stranka imen oseb ni želela razkriti, poleg tega tudi ni predlagala njihovega zaslišanja. Tožnik dejanja ves čas zanika, priznava zgolj to, da je na zunanji polici okna, kjer je bil A. A. v izolaciji, pustil Radensko, pri čemer pri tem dejanju ni prišlo do nobenega fizičnega stika. Gre za zunanje okno, kjer je tudi osebje zapora A. A. odlagalo hrano, in je, po izpovedbi tožnika, zaščiteno s komarnikom.

20. Glede tega, kje se je tožnik okužil s Covidom, je tožnik na glavni obravnavi dovolj prepričljivo izpovedal okoliščine v zvezi z režimom druženja v zaporu (v neposrednem stiku je bil tako s A. A., neposredno preden je bil premeščen v izolacijo, kot tudi s številnimi drugimi soobsojenci). Zato zgolj na osnovi dejstva, da je tudi tožnik zbolel za COVID-om, ni mogoče šteti za dokazano, da je do okužbe prišlo z očitanimi stiki z obsojencem A. A. 21. Glede na navedeno, sodišče ugotavlja, da uradni zaznamek št. 720-159/2021/39 očitanih dejanj tožnika, katera le-ta ves čas upravnega postopka in tudi na glavni obravnavi pred sodiščem zanika, ne dokazuje z zahtevano stopnjo verjetnosti, poleg tega pa zaradi kasnejše opravilne številke uradnega zanamka poraja dvom v verodostojnost dokumenta. Drugih dokazil izpodbijana odločba nima. Uradni zaznamek je anonimiziran, prvostopni organa in tožena stranka imen soobsojencev, kljub prizadevanjem pooblaščenca tožnika in navkljub izdani odločbi Informacijskega pooblaščenca št. 07108-1/2022/3 z dne 6. 12. 2021, nista želela razkriti. Je pa tudi tožena stranka okoliščine iz izpovedb soobsojencev preverjala z zaslišanjem tožnika, kar kaže na to, da pri izdaji izpodbijane odločbe niti ni ravnala po pravilih skrajšanega postopka, kjer ni potrebno zaslišati stranke (tretji odstavek 144. člena ZUP).

22. Tožena stranka v svoji odločbi še pojasnjuje, da je podlaga za izrečeni ukrep tudi uradni zaznamek št. 720-159/2021/38 z dne 22. 11. 2021 o opravljenem razgovoru s tožnikom v zvezi z izjavami soobsojencev, iz katerega izhaja, da je tožnik soobsojencu A. A. na zunanji strani okna prostorov, kjer je le-ta bil v izolaciji, pustil Radensko. Dejanje tožnik priznava, o tem je izpovedal tudi v zaslišanju na glavni obravnavi. Sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da četudi bi tožnik s tem kršil navodila glede omejitev gibanja v času epidemije, izpodbijana odločba in tudi odločba tožene stranke izrečeni ukrep v ključnih delih obrazložitve utemeljujeta s tožnikovimi drugimi ravnanji (dogodek z brisačo, kruhom in ostala ravnanja, ki naj bi jih tožnik izvajal s A. A. z namenom namerne okužbe) in iz odločb tako ne izhaja, da bi in zakaj bi že zgolj dejanje z Radensko zadoščalo za izrečeni ukrep premestitve. Nasprotno, povod za izrečeni ukrep so bila tista ravnanja tožnika, s katerimi naj bi tožnik povzročil nevarnost širjenja okužb, kar pa zgolj z dejanjem z Radensko, po oceni sodišča, prvostopni organ in tožena stranka nista dokazala.

23. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sicer trdi, da so se ogrožene počutili tudi zaposleni, česar pa v izpodbijani odločbi ni ugotovila in v tej smeri tudi ni izvedla nobenih dokazov. Ker se v upravnem sporu presoja zakonitost in pravilnost odločitve, kot ta izhaja iz izpodbijane odločbe, to pomeni, da mora prvostopni organ že v svoji odločbi navesti vse pravno relevantne razloge za odločitev in zato ne more z navedbami v odgovoru na tožbo in (morebitnih) nadaljnjih vlogah v upravnem sporu dopolnjevati razlogov za svojo odločitev.

24. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom iste določbe zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek. Tožnik je s tožbo sicer zahteval odločanje v sporu polne jurisdikcije, kjer bi sodišče samo odločilo o stvari, za kar pa že po naravi stvari niso izpolnjeni pogoji. O zadevah po 81. členu ZIKS-1 se namreč odloča po prostem preudarku, v teh zadevah pa sodišče ob upoštevanju načela delitve oblasti ne sme določati v sporu polne jurisdikacije2. V ponovljenem postopku bo moral prvostopni organ dopolniti dokazni postopek in ukrep premestitve v strožji režim zapora izreči ob pogoju zadostne dokazanosti ravnanj, ki se očitajo tožniku, ob pogoju ustreznosti in sorazmernosti ukrepa glede na v postopku dokazana ravnanja tožnika.

25. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožniku priznalo stroške v znesku 385,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 469,70 EUR, ker je bila zadeva rešena po opravljeni glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Ki določa, da se izjave strank, prič, izvedencev in drugih udeležencev v postopku, ki so pomembne za odločitev, se zapišejo v zapisnik dobesedno v prvi osebi. 2 Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, avtorji Mira Dobravec Jalen [et. Al], Lexpera, GV Založba, 2019, stran 371.