Jedro

Tožnica, ki je do nastanka invalidnosti I. kategorije zaradi bolezni dopolnila 6 let, 11 mesecev in 16 dni pokojninske dobe, ne izpolnjuje pogoja gostote pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Dopolniti bi morala 9 let in 8 mesecev pokojninske dobe.

Obdobje zavarovanja, ko je bila tožnica direktorica in družbenica zasebne družbe, se kot pokojninska doba upošteva le, če je plačan prispevek za obvezno zavarovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 23. 8. 2011 in št. ... z dne 28. 11. 2011, ter da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je tožena stranka z izpodbijanima odločbama odločila, da se tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, pri tem pa tožnici ni priznala pravice do pokojnine zaradi pomanjkanja potrebne pokojninske dobe. Zmotno je materialnopravno stališče tako prvostopenjskega sodišča kot tudi tožene stranke, po katerem bi moral biti dokup pokojninske dobe odobren in realiziran že pred dnem nastanka invalidnosti. Za tako stališče Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) ne daje opore. Drži sicer, da določba 191. člena omenjenega zakona pogojuje vštevanje zavarovalnih obdobij v zavarovalno osnovo (pravilno: dobo) s plačilom prispevkov, vendar pa na nobenem mestu ni določeno, kdaj morajo biti ti prispevki plačani. Tožnica meni, da ji določbe ZPIZ-1 omogočajo, da kadarkoli plača prispevke za nazaj (za obdobje, ko ima status zavarovanca) in se ji hkrati s tem tudi omogoči dokup pokojninske dobe, oziroma njeno upoštevanje pri pravici do invalidske pokojnine. Tožnica je bila namreč v obdobju od 1. 6. 1995 do 31. 3. 2000 zaposlena pri družbi A. d.o.o. in je bila glede na navedeno zavarovana kot direktorica oziroma družbenica te družbe na podlagi 40. Tožnica je v ločenem postopku skušala doseči dokup pokojninske dobe oziroma plačilo prispevkov, saj bi s tem lahko dosegla izpolnitev pogojev za priznanje pravice do pokojnine. Kot pravilno ugotavlja naslovno sodišče, je imela tožnica na dan nastanka invalidnosti 6 let in 11 mesecev priznane pokojninske dobe, morala pa bi imeti več kot 9 let. To dobo bi tožnica lahko dosegla, če bi se ji z dokupom dobe le-ta vštela oziroma upoštevala pri odločanju o pravici do pokojnine. Navedeno je tožnica poskušala doseči v posebnem postopku za dokup dobe oziroma plačilo prispevkov, ki pa ni smiseln, če se tak dokup dobe glede na stališče sodišča v izpodbijani sodbi v nobenem primeru ne more upoštevati v zvezi z odločanjem o pravici do invalidske pokojnine. Tožnica je v času od 1. 6. 1995 do 31. 3. 2000 imela status zavarovanca po določbah ZPIZ in ZPIZ-1, kar je prvi pogoj za priznanje pravice do pokojnine. Nesporno dejstvo je, da za to obdobje prispevki še niso bili plačani, a jih je bila tožnica pripravljena plačati. Tožena stranka bi morala tožnico že v okviru načela varstva pravic strank na to opozoriti, vendar je očitno menila, da teh prispevkov ne bi bilo mogoče upoštevati pri odločanju o pravici do invalidske pokojnine (točka 2 odgovora na tožbo). Glede na navedeno je ključno, da pritožbeno sodišče zavzame stališče v zvezi s tem, ali je obdobje zavarovanja pred nastankom invalidnosti za katero se naknadno plačajo prispevki (a po nastanku invalidnosti) mogoče šteti v pokojninsko dobo glede priznanja pravice do invalidske pokojnine po določbah 67. in 68. člena ZPIZ-1. Niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje stališča v zvezi s tem nista ustrezno utemeljili. Določbe ZPIZ-1 toženi stranki po eni stranki dajejo zelo široke pristojnosti glede podeljevanja statusa zavarovanca za nazaj, ne vsebujejo pa jasnih posledic glede plačila teh prispevkov za konkretni primer. Tudi 191. člen ZPIZ – 1 ne določa trenutka, ko bi prispevki morali biti plačani. Tega izrecno tudi ne določa 68. člen ZPIZ-1. V nasprotju z načelom enakosti bi bila interpretacija določb ZPIZ-1 po katerih ima tožena stranka možnost, da za določeno osebo izvede postopek ugotavljanja statusa zavarovanca za nazaj, ter ji nato s pomočjo davčnega organa tudi naloži plačilo prispevkov, ob tem pa taki osebi ne omogoča, da po izvršenem plačilu ne more koristiti pravic, ki bi ji sicer pripadale. Pogoj zadostne pokojninske dobe ob nastanku invalidnosti iz 68. člena ZPIZ-1 je treba razlagati s pomočjo namenske in ne zgolj besedne razlage, kar je dodatno utemeljeno že s tem, da ga je potrebno kombinirati z določbo 191. člena ZPIZ-1. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in tožnici omogoči, da v postopku pred toženo stranko doseže, da ji le-ta prizna pravico do pokojnine. Tožnica priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke opr. št. ... z dne 28. 11. 2011, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 23. 8. 2011. Z omenjeno odločbo je tožena stranka tožnico razvrstila v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in odločila, da nima pravice do invalidske pokojnine. Tožena stranka je namreč ugotovila, da tožnica v skladu z 68. členom ZPIZ-1 do dneva nastanka invalidnosti ne izpolnjuje pogoja pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki očitno med strankama tudi niso sporne, tožnica na dan nastanka invalidnosti ni izpolnjevala gostote dobe. ZPIZ-1 namreč v 2. alinei 68. člena določa, da zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe izven dela ali bolezni – pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti (v nadaljnjem besedilu: delovna leta) šteto delovna leta kot polna leta. Tožnica je do nastanka invalidnosti dopolnila zgolj 6 let, 11 mesecev in 16 dni pokojninske dobe, s tem pa ni izpolnila pogoja gostote delovnih let. Za priznanje pravice do invalidske pokojnine bi namreč morala imeti dopolnjenih 9 let in 8 mesecev pokojninske dobe.

Glede pokojninske dobe, ki naj bi jo tožnica dopolnila v času, ko je bila direktorica oziroma družbenica podjetja A. d.o.o., pritožbeno sodišče poudarja, da se obdobje takega zavarovanja upošteva kot pokojninska doba le v primeru, če je prispevek plačan. Tako izhaja že iz 3. odstavka 202. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami). Določeno je bilo, da se pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki bi šle zavarovancu na podlagi pokojninske dobe, za katero bi moral sam plačati prispevek, se upošteva le pokojninska doba za katero je prispevek plačan. Tudi ZPIZ-1 v 1. odstavku 91. člena določa, da se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki.

Tožnica do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke prispevkov ni plačala, je pa vložila vlogo za dokup pokojninske dobe. Tožena stranka je z odločbo št. ... z dne 22. 8. 2012 tako zahtevo zavrnila. Gre za novo odločbo, ki je bila izdana že po izdaji izpodbijane dokončne odločbe, kar pomeni, da navedena odločitev tožene stranke na odločitev v predmetni zadevi ne vpliva. Nenazadnje pritožbeno sodišče poudarja, da ZPIZ-1 v 198. členu ureja dokup za izpolnitev pogojev in odmero pokojnine. Določeno je tudi, kateri čas je možno dokupiti. Navedeni člen pa ne ureja vprašanja priznanja zavarovalne dobe ob pogoju naknadnega plačila prispevkov. Za te primere je odločilen 191. člen ZPIZ-1, kjer je določeno, da se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki. Če bi bil za določeno obdobje zavarovanja plačan le del prispevkov, se v pokojninsko dobo upošteva le sorazmerni del zavarovalne dobe. Ker tožnica prispevkov ni plačala, tudi pritožbeno sodišče ne more v naprej zavzemati stališč, ali bi se tožnici zavarovalna doba ob naknadnem plačilu prispevkov upoštevala kot zavarovalna doba, ki je bila dopolnjena pred nastankom invalidnosti ali ne. Zavarovanci so namreč dolžni plačevati prispevke za čas ko so vključeni v zavarovanje. Posledice, če teh prispevkov ne plačujejo, so urejene z zakonom. Tožnica tako tudi ne more uspešno uveljavljati, da bi jo morala tožena stranka opozoriti, kaj je za njo ugodnejše, torej ali da plača prispevke ali ne. Glede upoštevanja zavarovalne dobe ob naknadnem plačilu prispevkov pa pritožbeno sodišče opozarja na pravno prakso tožene stranke (Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem in podzakonskimi akti, GV, Inštitut za delovna razmerja, Ljubljana 2000, str. 336) v zvezi z uporabo 68. člena ZPIZ-1. Po tej praksi v primeru, če zavarovanec (npr. kmet - invalid I. kategorije) za čas obveznega zavarovanja, za katerega bi moral sam plačati prispevek, poravna tega kasneje, se mu ta zavarovalna doba upošteva za izpolnitev pogoja minimalne pokojninske dobe, saj gre za dobo, prebito v obveznem zavarovanju do nastanka invalidnosti, izplačilo invalidske pokojnine pa mu pripada od dneva plačila prispevkov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi stroške pritožbe.