Jedro

Ugotovitvi davčnega organa, da tožnik ni upravičen do zamudnih obresti niti na podlagi 97. niti na podlagi 100. člena ZDavP-2 oziroma da ni izkoristil rednih pravnih sredstev, ki jih je imel na voljo za uveljavljanje obrestnega zahtevka, tožnik ne ugovarja. Po mnenju sodišča je zato pravilen zaključek drugostopenjskega davčnega organa, da je tožnikov zahtevek vložen v zadevi, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno. Posledično je pravilen sklep o zavrženju tožnikove vloge na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo Davčni urad Ljubljana ni ugodil vlogi zavezanca za davek za izplačilo zamudnih obresti od preveč plačane dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2007. V obrazložitvi pojasnjuje, da je bil zavezanec po odločbi davčnega organa št. DT 4210-8396/2013 08-150-2-04 z dne 10. 12. 2013 upravičen do vračila preveč plačane dohodnine za leto 2007 v višini 142.538,39 EUR. Davek mu je bil vrnjen na osebni račun dne 20. 1. 2014. Sklicuje se na prvi odstavek 97. in prvi odstavek 100. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Do situacije iz omenjenih členov, po katerih bi tožniku poleg zneska 142.538,39 EUR pripadale tudi obresti, pa v zadevi ni prišlo.

2. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-05-57/2014-4 z dne 27. 10. 2014 izrek izpodbijane odločbe spremenilo v sklep, ki se glasi: „Vloga zavezanca za izplačilo zamudnih obresti v zvezi z vračilom davka od dobička iz kapitala za leto 2007 se zavrže“. Svojo odločitev utemeljuje najprej na določbi četrtega odstavka 3. člena ZDavP-2, po katerem so obresti pripadajoče dajatve, ki štejejo za davek. O vračilu davka za leto 2007 je bilo odločeno z odločbo, zoper katero pritožnik ni vložil pritožbe. Je pa po preteku pritožbenega roka 23. 1. 2014 pri davčnem organu podal zahtevek za vračilo obresti na podlagi sklepa in odločbe z dne 10. 12. 2013. Po mnenju drugostopnega organa je bil zahtevek vložen v zadevi, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. V kolikor bi namreč pritožnik smatral, da je bila odločitev davčnega organa glede višine vrnjenega davka napačna, ker ni vključevala zamudnih obresti, bi moral zoper tako odločitev davčnega organa vložiti redno pravno sredstvo ter v njem izpodbijati pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Za ponovno odločanje o že odločenem predmetu pa ni zakonske podlage. Davčni organ bi moral zato pritožnikov zahtevek z dne 23. 1. 2014 zavreči v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ne vsebinsko odločati o njem. Drugostopni organ je zato s svojo odločbo navedeno napako popravil. 3. Tožnik vlaga tožbo zaradi kršitve materialnega prava ter nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Najprej opozarja na določbo 8. člena ZUP, ki upravne organe zavezuje k ugotavljanju materialne resnice. V nadaljevanju povzema dosedanji potek postopka in razloge, ki so pripeljali do tega, da je bila tožniku preveč plačana dohodnina za leto 2007 z odločbo vrnjena. Vztraja na tem, da bi moral dobiti plačane tudi zakonske zamudne obresti od preveč plačane dohodnine za leto 2007 od dneva, ko je dohodnino plačal, do dneva vračila obresti. Meni, da kadar je davčnemu zavezancu njegova obveznost odmerjena previsoko ali neupravičeno, mu poleg vračila davka pripadajo tudi zamudne obresti od tega zneska. Tožena stranka je neupravičeno uporabljala tuj denar, za kar je že po temeljni funkciji dolžna plačati zakonske zamudne obresti.

4. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga naj njeni tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna plačati zamudne obresti od glavnice od dne 4. 9. 2008 dalje oziroma, da se izpodbijana odločba odpravi ter zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje. V vsakem primeru pa naj tožena stranka tožeči stranki povrne nastale stroške upravnega spora skupaj s pripadki in DDV vred.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Ker so ključne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, med strankama nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Ugotovitvi davčnega organa, da tožnik ni upravičen do zamudnih obresti niti na podlagi 97. niti 100. člena ZDavP-2 oziroma, da ni izkoristil rednih pravnih sredstev, ki jih je imel na voljo za uveljavljanje obrestnega zahtevka, tožnik ne ugovarja. Tudi po mnenju sodišča je tako pravilen zaključek davčnega organa druge stopnje, da je zahtevek tožnika vložen v zadevi, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno. Posledično je pravilno zavrženje tožnikove vloge na podlagi 4. točke 1. odstavka 129.člena ZUP, kar preprečuje vsebinsko odločitev v zadevi in izjasnitev sodišča o tožnikovih vsebinskih ugovorih.

9. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.