Jedro

Izvršljivosti ne ugotavlja davčni organ, ki opravlja davčno izvršbo, pač pa organ, ki je izdal plačilni nalog. Tožnik bi moral, kolikor meni, da datum izvršljivosti ni ustrezen, izvršljivost odločbe izpodbijati pred tem organom in ne pred davčnim organom, ki opravlja le postopek davčne izvršbe. Ker po navedenem tožnik v postopku izvršbe ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na datum izvršljivosti, ne more biti s temi ugovori uspešen niti v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za finance, Carinska uprava Republike Slovenije, Carinski urad Celje je s sklepom o izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, št. DT 493-186/2009-4 z dne 4. 2. 2010, na podlagi ugotovitve, da je dolžnik A.A. na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, št. 211019346 1 z dne 18. 1. 2008, ki je postala izvršljiva 10. 11. 2008, dolžan plačati skupni dolg v višini 1.123,71 EUR, dovolil izvršbo na dolžnikova denarna sredstva in določil način oprave izvršbe. Odločitev je temeljila na ugotovitvi, da je predlagatelj izvršbe v skladu z 289. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) prvostopnemu organu poslal predlog za izterjavo denarne terjatve izkazane v izreku izvršilnega naslova. Ker dolžnik ni poravnal dolgovane denarne obveznosti, je bilo treba zoper njega v skladu z določbo 143. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začeti davčno izvršbo.

Drugostopni upravni organ, Ministrstvo za finance je pritožbo tožnika zoper prej citirani sklep prvostopnega upravnega organa zavrnil, ter ugotovil, da se pritožnik pritožuje predvsem iz razloga, ker mu odločba, ki predstavlja izvršilni naslov (odločba ZPIZ, št. 21 1019346 1 z dne 18.1. 2008), ni bila vročena. V primerih kot je navedeni, davčni organ ni dolžan preverjati, ali je izvršilni naslov na katerem je potrdilo izvršljivosti, res izvršljiv. V konkretnem primeru je izvršilni naslov opremljen s podatkom o izvršljivosti, iz katerega izhaja, da je odločba postala izvršljiva 10. 11. 2008. Gre za potrdilo po določbi 179. člena ZUP, zato štejejo dejstva, ki so v tem potrdilu potrjena, za dokazana. Če pritožnik temu nasprotuje, lahko izpodbija potrdilo pri organu ki ga je izdal v posebnem postopku, ne pa v postopku prisilne izterjave, ki ga vodi davčni organ. Pritožbeni organ je v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotovil še, da sklep o izvršbi vsebuje vse po 151. členu ZDavP-2 navedene sestavine, zato je pritožbo zoper prvostopni sklep zavrnil. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja. Navaja, da je Ministrstvu za finance jasno razložil, da ni nikoli prejel nikakršnega opozorila, ki se nanaša na sedanji dolg in se zaradi tega ne more strinjati z izpodbijanim sklepom. Iz sklepa prvostopnega upravnega organa, kakor tudi iz odločbe drugostopnega organa jasno izhaja, da se ni nihče ukvarjal z dejstvom, da o nastalem dolgu ni bil nikoli obveščen, čeprav je sklep postal izvršljiv že 10. 11. 2008. Glede na svoj socialni položaj, kot tudi na svoje zdravstveno stanje, je 1. 10. 2010 zaprosil za odpis dolga, vendar tožena stranka na to niti ni odgovorila. Ker nikoli ni prejel nikakršnega sklepa o prenehanju pravice do nadomestila, zlasti pa ob dejstvu, da nikoli ni bil obveščen s strani davčnega organa o nastalem dolgu, sodišču predlaga, da njegovi tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), ter dodatno navaja: V obravnavani zadevi gre za prisilno izterjavo dolžnega zneska preveč izplačanega nadomestila - čas čakanja na drugo delo, v obdobju med 1. 9. 2007 do 30. 11. 2007, v višini 970,20 EUR, na podlagi odločbe ZPIZ št. 21 1019346 1 z dne 18. 1. 2008, torej gre v obravnavanem primeru za odločanje na podlagi prvega odstavka 146. člena ZDavP-2. Izterjava se uvede z izdajo sklepa o prisilni izterjavi, ki mora imeti vse v določbi 151. člena ZDavP-2, predpisane sestavine. Sodišče ugotavlja, da ima sporni sklep vse z zakonom predpisane sestavine, tudi v 3. točki 151. člena ZDavP-2 zahtevan podatek o izvršilnem naslovu, z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost. Izvršiti je namreč mogoče le tisti pravni naslov, ki je opremljen s klavzulo o izvršljivosti. Iz listin predloženega spisa izhaja, da je odločba ZPIZ št. 21 1019346 1 z dne 18. 1. 2008 opremljena s klavzulo izvršljivosti, ki je podpisana in opremljena s štampiljko. Izvršljiva je postala 10. 11. 2008. Izvršljivosti torej ne ugotavlja davčni organ, ki opravlja davčno izvršbo, pač pa organ, ki je izdal plačilni nalog, torej v obravnavanem primeru ZPIZ. Tožnik bi moral, kolikor meni, da datum izvršljivosti ni ustrezen, izvršljivost odločbe izpodbijati pred tem organom in ne pred davčnim organom, ki opravlja le postopek davčne izvršbe.

Ker tožnik v postopku izvršbe ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na datum izvršljivosti, ne more biti s temi ugovori uspešen niti v upravnem sporu. Ne glede na navedeno pa sodišče tožniku pojasnjuje, da listine priloženega upravnega spisa izkazujejo, da je bila vročitev odločbe št. 21 1019346 z dne 18. 1. 2008 opravljena v skladu s 87. členom ZUP. Iz vročilnice je razvidno, da je bil tožnik o prispelem pismu obveščen 23. 1. 2008 in ker pošiljke ni prevzel v roku 15 dni, mu je bilo pisanje 9. 2. 2008 vloženo v hišni predalčnik.

Ker tožnik v postopku izvršbe uveljavlja ugovore, ki jih v tem postopku ni mogoče (uspešno) uveljavljati, je po presoji sodišča odločitev prvostopnega upravnega organa pravilna in zakonita. Prav tako sodišče v tem sporu ne more upoštevati tožbenega ugovora, da je tožnik predlagal odpis dolga, pa mu tožena stranka ni odgovorila. Za odločanje o tem tožnikovem predlogu namreč ni pristojen davčni organ, ampak organ pri katerem je obveznost nastala. Iz navedenih razlogov je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.