Jedro

Tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači med 90 % in 85 % osnovne plače za določeno delovno mesto ni utemeljen, saj so tožeče stranke v vtoževanem obdobju prejemale plačo po količniku za izračun osnovne plače, določenem v odločbah tožene stranke, zoper katere se niso pritožile. Ker so odločbe s tem postale dokončne in pravnomočne, je sodišče nanje vezano.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 6. točki izreka (stroški postopka) spremeni tako, da se priznani stroški tožene stranke znižajo na 623,62 EUR in priznani stroški stranskega intervenienta na 503,29 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, stranski intervenient pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Revizija se dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke za izplačilo razlike v plači v bruto zneskih kot izhajajo iz izreka sodbe posameznih tožnikov in sicer M.V. in K.P. za čas od 1. 11. 2002 do 31. 8. 2006 (1. in 2. točka izreka), N.P. in A.P. za čas od 1. 11. 2002 do 31. 3. 2008 (3. in 4. točka izreka) ter M.B. za čas od 1. 12. 2002 do 31. 10. 2007 (5. točka izreka) in plačilo prispevkov od teh zneskov, tožnikom pa je naložilo, da so dolžni toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 837,67 EUR in stranskemu intervenientu v višini 829,78 EUR v roku 8 dni (6. točka izreka).

Zoper sodbo so se po svojem skupnem pooblaščencu v odprtem pritožbenem roku pritožili tožniki, ki v pritožbi uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi bila obrazložitev sodbe v nasprotju sama s seboj. Sodba sodišča prve stopnje odstopa od prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, za kar nima nobenih argumentov. Z razlago zakonov je sodišče preseglo samo zakonsko besedilo. Tožniki ne sprejemajo stališča sodišča, da se pravno besedilo „če je za delavca ugodneje“ nanaša le na točno določeno normo, saj celoten sistem delovnopravne zakonodaje temelji na načelu, da se vedno uporablja veljavno določilo, ki je za delavca ugodnejše. Ker je ZOFVI ukinil kategorijo delavcev, ki so sodili pod 5.a člen ZPDJVZ, tožnikom plač po tem členu ni več mogoče obračunavati, saj niso več delavci, ki zasedajo delovna mesta, za katera je predpisana visoka ali višja izobrazba. Njihov položaj se je spremenil, saj z uveljavitvijo ZOFVI niso imeli več ustrezne izobrazbe, ker višješolska izobrazba ni več ustrezna za zasedbo delovnega mesta učitelja na osnovni šoli. Res jim je dovoljeno nadaljevati delo, ne morejo pa se na to delo vrniti, če so sistem iz takšnih ali drugačnih razlogov zapustili oz. se na delo lahko vrnejo le kot delavci z neustrezno izobrazbo. Tako je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je treba tožnike šteti za delavce z ustrezno izobrazbo in jih obravnavati, kot da gre za delavce, ki izpolnjujejo izobrazbeni pogoj in zato zanje za obračun plač ni mogoče uporabiti 14. člena ZPDJVZ, ker je mogoče tožnikom priznati le celokupnost pravic, ne pa jih pri napredovanju obravnavati kot ustrezne, pri obračunu plače pa kot neustrezne. Pritožniki se tudi ne strinjajo s stališčem sodišča prve stopnje, da v primeru, če bi tožnikom priznali obračunavanje plače po 14. členu ZPDVJZ, ne bi mogli upoštevati pridobljenih napredovanj in da se zaradi tega izkaže izračun plače po 5.a členu ugodnejši. Če so namreč tožniki napredovali tako v plačilne razrede kot tudi v nazive, jim teh gotovo ni mogoče odvzeti, to pa se lahko upošteva na način, da se osnovna plača delovnega mesta, ki ga dejansko zasedajo in ki se povečuje za pridobljeno napredovanje, zniža za določen odstotek. 7. člen ZPDVJZ namreč določa, da je količnik za določitev osnovne plače zaposlenega odvisen od količnika za določitev osnovne plače delovnega mesta oz. količnika, ki ga zaposleni pridobi z napredovanjem. Pritožujejo se tudi zoper odločitev o stroških. Tožniki vtožujejo denarne zahtevke, ki se v zvezi z oceno vrednosti spora ne seštevajo, zato ni jasno, na kakšni podlagi so toženi stranki in stranskemu intervenientu priznani stroški za odgovor na tožbo, vloge in pristope na naroke, ki izhajajo iz 560 točk za odgovor na tožbo in zastopanje na prvem naroku. Toženi stranki in stranskemu intervenientu namreč ni mogoče priznati povečanja po 9. členu Odvetniške tarife, ker zastopata le eno stranko. Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Stranski intervenient v odgovoru na pritožbo navaja, da se v celoti strinja z razlogi v odločitvi sodišča prve stopnje. Poudarja, da so denarni tožbeni zahtevki oblikovani v nasprotju s pravnomočnimi in dokončnimi odločbami tožene stranke o določitvi količnika za določitev osnovne plače. Navaja, da med strankami ni bilo spora o tem, da so bili v dokončnih in pravnomočnih odločbah količniki določeni z upoštevanjem 5.a člena ZPDJVZ. Prav tako med strankami ni bilo spora o tem, da so tožniki dejansko prejemali plačo, obračunano na podlagi količnikov iz citiranih odločb, upoštevajoč dodatke iz kolektivne pogodbe, ki so izhajali iz aneksov sklenjenih k pogodbam o zaposlitvi. Matematični izračun 5 % med strankama prav tako ni bil sporen. Količniki, ki izhajajo iz odločb o napredovanju v naziv oz. dodatek, kakršen učitelju pripada glede na dosežen strokovni naziv ter tudi povečanje količnika na račun napredovanja v plačilnem razredu, so končni količniki, zmanjšani za 15 % v primerjavi s količnikom, ki je upoštevajoč enak pridobljeni naziv oz. napredovanje v enak plačilni razred določen za delovno mesto učitelja z visoko izobrazbo. S sprejemom ZOFVI so učitelji z višješolsko izobrazbo postali posebna skupina učiteljev. Pri ugotavljanju, na kakšen način se odmerja plača te posebne kategorije delavcev, ki je nastala zaradi zatečenega stanja ob sprejemu ZOFVI, je potrebno upoštevati tudi zatečeno stanje glede odmerjanja plače tem delavcem. Namen zakonodajalca je bil, da ostane v veljavi 5.a člen ZPDJVZ, ker ne glede na 146. člen ZOFVI, ti delavci niso bili izenačeni z delavci z visokošolsko izobrazbo na istih delovnih mestih glede višine plače. Skrajno nelogično bi bilo, če bi z uveljavitvijo ZOFVI, učitelji z višješolsko izobrazbo poleg pravice do ohranitve delovnega razmerja dobili še pravico do 5 % višje plače, pri čemer je bil namen ZOFVI zgolj ohranjanje obstoječih delovnih razmerij v vzgoji in izobraževanju in ne poseganje v plačna razmerja. Pri delavcih, ki se jim plača obračunava na podlagi 14. člena ZPDJVZ, gre v 2. odstavku za delavce, ki nimajo strokovne izobrazbe, določene z zakonom, vzgojno izobraževalnim programom ali splošnim aktom za delovno mesto, na katerega so razporejeni. Delavci z višješolsko izobrazbo pa so bili po 146. členu ZOFVI ves čas obravnavani kot delavci, ki jim je ZOFVI spregledal izobrazbeni pogoj. Če bi bili ti delavci obravnavani kot delavci z neustrezno izobrazbo in bi jim posledično pripadala plača po 14. členu ZPDJVZ, ne bi mogli napredovati ne v nazive in ne v plačne razrede. Zaradi tega predlaga, da se pritožbe tožečih strank zavrnejo kot neutemeljene in potrdi sodba sodišča prve stopnje ter da se dopusti revizija.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pa je zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava sprejelo deloma napačno odločitev v 6. točki izreka (odločitev o stroških postopka), kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, v preostalem delu pa je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, vendar deloma iz drugih razlogov, kot jih navaja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so vtoževane razlike v plačah čiste denarne terjatve, saj tožniki ne izpodbijajo samih koeficientov, na podlagi katerih jim je bila odmerjena plača, pač pa zahtevajo razliko v plači neposredno na podlagi zakona, ker je bil uporabljen napačen člen zakona. Zahtevke tožnikov je zavrnilo, saj je ugotovilo, da so učitelji z višješolsko izobrazbo po uveljavitvi Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96) lahko nadaljevali z opravljanjem vzgojno izobraževalnega dela, kljub temu, da so imeli le višješolsko in ne visokošolske izobrazbe ustrezne smeri. S tem so bili kot posebna skupina delavcev glede samih pravic popolnoma izenačeni z učitelji, ki so izpolnjevali pogoje po ZOFVI. Kljub zatrjevanju tožene stranke in stranskega intervenienta, da ne gre za čisti denarni zahtevek, je sodišče ugotovilo, da ta to je, saj tožniki ne izpodbijajo koeficientov, na podlagi katerih jim je bila plača odmerjena, ampak zatrjujejo, da je odstotek odbitka od s takimi koeficienti določene plače napačen. Po stališču sodišča prve stopnje se 5.a člen Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno – izobraževalnih zavodih (ZPDJVZ, Ur. l. RS, št. 16/92, 42/93) nanaša zgolj na 5. člen tega zakona in se ne more uporabljati za drug člen, npr. za 14. člen istega zakona, saj se glede na sistematiko zakona besedilo „če je to za delavca ugodneje“ nanaša le na predhodni člen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil namen zakonodajalca, da ostane 5.a člen ZPDJVZ, kljub sprejemu ZOFVI še vedno v veljavi in sicer zato, ker ti delavci, kljub temu, da jim je 146. člen ZOFVI omogočil nadaljevanje delovnega razmerja z višješolsko izobrazbo in jim ni naložil izpolnjevanja nobenih dodatnih pogojev za ohranitev zaposlitve, niso bili izenačeni z delavci z visokošolsko izobrazbo glede plače za ista delovna mesta. Ker je te delavce potrebno šteti, kot da imajo izobrazbeni pogoj, zanje ni mogoče za obračun plače uporabiti 14. člena ZPDJVZ. Poleg tega pa se tožnikom, čeprav bi jim sodišče priznalo obračunavanje plače po 14. členu, pridobljena napredovanja ne bi mogla upoštevati.

Tožniki so v tem individualnem delovnem sporu vtoževali razlike v plači na podlagi pravnomočnih sklepov, izdanih na podlagi 5.a člena ZPDJVZ ter tarifne priloge h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 42/94 in naslednji), izplačanih plač in plačami, ki naj bi jim pripadale na podlagi določbe 2. odstavka 14. člena ZPDJVZ, saj so prejemali 85 % osnovne plače, določene za delovno mesto, na katerem so delali, namesto 90 %, kar bi bilo po njihovem stališču pravilno. Mesečno prikrajšanje v višini 5 % tako vtožujejo v tem individualnem delovnem sporu.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da so bili tožniki pri toženi stranki zaposleni že pred uveljavitvijo ZOFVI na delovnih mestih razrednega učitelja, predmetnega učitelja in drugega učitelja v prvem razredu devetletke. Tožniki imajo višješolsko izobrazbo in pedagoško andragoški izpit in so izpolnjevali pogoje za zasedbo delovnega mesta učitelja na podlagi odločbe 146. člena ZOFVI.

Med strankami ni sporno, da so tožniki v vtoževanih obdobjih prejemali izplačane plače v višini koeficientov, določenih v sklepih o določitvi osnovne plače, ki so postali dokončni in so veljali v spornem obdobju. Iz odločb, ki se nahajajo v prilogah pod BII spisa, izhaja, da so vse vsebovale pravni pouk in imele v preambuli določeno, da so izdane na podlagi Zakona o razmerju plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti, Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno - izobraževalnih zavodih in kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja. V pravnem pouku je bilo določeno, da lahko delavec ugovarja v 15 dneh od njegove vročitve pri svetu zavoda. Pred 1. 1. 2003, ko je stopil v veljavo Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), je bilo varstvo pravic delavcev urejeno z Zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis). Ta je v 80. členu določal, da ima delavec pravico do ugovora zoper sklepe pred pristojnim organom pri delodajalcu. Ugovor je lahko vložil v 15 - dneh od vročitve odločbe, s katero je bila kršena njegova pravica, oz. ko je izvedel za kršitev pravice. V 83. členu je ZTPDR določal, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen, če je šlo za denarne terjatve. S 1. 1. 2003 je stopil v veljavo nov ZDR, ki je v 204. členu uredil uveljavljanje pravic delavca pri delodajalcu in sodno varstvo. Po 1. odstavku tega člena ima delavec, ki meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, pravico zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oz. svoje obveznosti izpolni. Če delodajalec v 8 dneh po vročeni pisni zahtevi delavca ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oz. ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oz. odpravo kršitve s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Ne glede na ta rok pa lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. Od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-D, Ur. l. RS št. 79/2003), s katerim je bil spremenjen 48. člen ZOFVI, to je od 13. 8. 2003, pa imajo delavci v vzgoji in izobraževanju pravico vložiti pritožbo na svet javnega vrtca oziroma šole v primeru, ko lahko v skladu z zakonom, ki ureja delovno razmerje, zahtevajo sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Rok za vložitev pritožbe je osem dni od dneva, ko v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, teče rok za vložitev zahteve za sodno varstvo. Svet javnega vrtca oz. šole mora o pritožbi delavca odločiti v 30 – dneh od vložitve pritožbe. Če delavec ni zadovoljen z dokončno odločitvijo sveta javnega zavoda oz. šole oziroma le-ta ne odloči v roku 30 dni od vložitve pritožbe, lahko delavec v roku 30 dni zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Ne glede na določbe 2., 3. in 4. odstavka tega člena, lahko delavec uveljavlja pravice neposredno pred pristojnim sodiščem v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, kot je to določeno v 1. členu ZOFVI-D, oz. spremenjenem 48. členu ZOFVI. Tako bi, glede na navedene zakonske določbe, morali tožniki zoper sklepe, s katerimi so jim bili v spornem obdobju določeni koeficienti za določitev osnovne plače, vložiti ugovore na svet zavoda in šele potem, v kolikor ugovorom ne bi bilo ugodeno, bi imeli pravico vložiti tožbo na sodišče v okviru prej navedenih rokov. Zahtevati bi morali spremembo sklepov oz. odločb v delu, v katerem je bil določen osnovni koeficient, pri določitvi katerega je bila uporabljena določba 5.a člena ZPDJVZ in določbe kolektivne pogodbe dejavnosti in šele na podlagi spremembe sklepa, bi lahko uveljavljali drugačno višino izplačila plače. V sklepu o določitvi osnovne plače, je bil določen skupni koeficient, ki je predstavljal seštevek posameznih koeficientov, pri čemer je bil osnovni koeficient določen na podlagi upoštevanja določb 5.a člena ZPDJVZ in tarifnega dela kolektivne pogodbe dejavnosti, ostali koeficienti pa so bili določeni glede na dejansko opravljanje dela in sicer so bili nekateri določeni v fiksnem količniku, nekateri pa v odstotkih od količnika, tako da uporaba določbe 5.a člena ZPDJVZ ni vplivala na skupni koeficient v enakem odstotku, kot na osnovni koeficient. Tako stališče sodišča prve stopnje, da gre za čisti denarni zahtevek, ker tožniki ne izpodbijajo samih koeficientov, na podlagi katerih jim je bila odmerjena plača, pač pa zahtevajo razliko v plači neposredno na podlagi zakona, ker je bil uporabljen napačen člen zakona, ni utemeljeno. Plača tožnikom ni bila izplačevana in tudi ni mogla biti izplačevana direktno na podlagi zakona, ampak na podlagi sklepov, v katerih so bili poleg osnovnega količnika upoštevani tudi ostali elementi plače, določeni v zakonu in kolektivni pogodbi. Ti sklepi so dokončni, zato je nanje vezano tudi sodišče pri svoji odločitvi. Ker iz izvedenih dokazov izhaja, da so tožniki ves čas spornega obdobja prejemali plače obračunane skladno z dokončnimi sklepi o določitvi osnovne plače (kar je razvidno iz plačilnih list), so njihovi zahtevki neutemeljeni in je tako odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevke tožnikov zavrnilo, pravilna. Zato je pritožba tožnikov v tem delu neutemeljena in ji pritožbeno sodišče ni ugodilo.

Je pa delno utemeljena pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. Po 9. členu Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/03), ki določa, da se za zastopanje več strank, ki uveljavljajo pravico iz iste dejanske in pravne podlage v pravdnih in nepravdnih zadevah, v postopkih pred delovnimi in socialnimi sodišči ter upravnih in drugih postopkih, skupna vrednost storitve zviša za 10 odstotkov za vsako nadaljnjo stranko, vendar največ za 100 odstotkov oz. v primerih, ko odvetnik zastopa več kot trideset strank, največ za 200 odstotkov, ni mogoče priznati zvišanja niti pooblaščencu tožene stranke in zastopniku stranskega intervenienta, za katerega se OT uporablja skladno s 16. členom Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra, Ur. l. RS, št. 20/97 in nadalj.), saj v sporu, kjer je dejansko več tožečih strank, vsak izmed njiju zastopa le eno stranko. Do 10. 3. 2008, ko je sodišče prve stopnje s sklepom združilo v enotno obravnavanje pet postopkov, je pooblaščenec tožene stranke vložil pet odgovorov na tožbe, za kar bi mu po OT pripadalo 5 x po 300 točk, ker pa je priglasil stroške odgovora na tožbo v višini 560 točk, je upravičen do stroškov za te storitve v priglašeni višini. Za pristop na prvi narok za glavno obravnavo dne 24. 4. 2008 je upravičen do stroškov v višini 300 točk, za narok dne 19. 6. 2008 150 točk ter za trajanje naroka 100 točk, upravičen je tudi do 20 % DDV na odvetniške storitve in 2 % materialnih stroškov, tako da potrebni in priznani stroški tožene stranke skladno s 155. členom ZPP ob vrednosti točke 0,459 EUR znašajo 623,62 EUR. Potrebni in priznani stroški stranskega intervenienta so stroški za prvo pripravljalno vlogo z dne 10. 4. 2008 v višini 300 točk, stroški pristopa na prvi narok za glavno obravnavo v višini 300 točk, za pripravljalno vlogo z dne 16. 4. 2008 225 točk, za pristop na narok dne 19. 6. 2008 150 točk in 100 točk za trajanje naroka ter 2 % za materialne stroške, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znese 503,29 EUR.

Ostalih pritožbenih navedb, ki niso odločilnega pomena, pritožbeno sodišče ni presojalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker je sodišče prve stopnje ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju deloma zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi ter po določilih 4. točke 358. člena ZPP ter 3. točke 365. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo v 6. točki izreka glede višine stroškov postopka in teka zamudnih obresti od dosojenih stroškov postopka s potekom paricijskega roka kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je ob ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, pritožbo tožečih strank kot neutemeljeno zavrnilo in skladno s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeče stranke so s pritožbo uspele le s sorazmerno majhnim delom (stroški postopka), zato same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (3. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP), stranski intervenient pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta k odločitvi o zadevi ni z ničemer pripomogel (1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

V tem individualnem delovnem sporu ne gre za nobenega od primerov iz 1. do 4. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), v katerih je revizija dovoljena že na podlagi samega zakona, zato je moralo pritožbeno sodišče odločiti o tem, ali bo revizijo dopustilo. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 v zvezi z 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/08) pritožbeno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V tej zadevi gre po oceni pritožbenega sodišča za pomembno pravno vprašanje, saj je potrebno upoštevati, da je v tem individualnem delovnem sporu izveden vzorčni postopek na podlagi 40. člena ZDSS-1 in da je poleg zadev, v katerih je postopek prekinjen zaradi vzorčnega vodenja te zadeve, vloženih še veliko število istovrstnih tožb, v katerih se tožbeni zahtevki opirajo na enako ali podobno dejansko in pravno podlago pred vsemi delovnimi sodišči prve stopnje. Poleg navedenega je potrebno tudi upoštevati, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zvezi s tožbenim zahtevkom, ki se je opiral na isto pravno podlago kot tožbeni zahtevek v tem individualnem delovnem sporu, že izdalo sodbo, v kateri je potrdilo odločitev nižjih sodišč, ki sta tožbenemu zahtevku ugodili. Gre za zadevo opr. št. VIII Ips 332/2007 z dne 14. 12. 2007, v kateri pa tožena stranka ni izpostavila, da so bile plače izplačane na podlagi dokončnih sklepov o določitvi plače. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizijo dopusti.