Jedro

Do škodnega dogodka je prišlo v Sloveniji 22.7.1988, prav v času Jugoslavije, enotne države vseh republik, zato ne gre za razmerje z mednarodnim elementom.

Tožena stranka je le pavšalno zatrjevala, da so po razpadu Jugoslavije postale filiale zavarovalnih družb samostojni pravni subjekt. Pravo dokaznega postopka zahtevajo tudi od tožene stranke, da kadar zanikajo neko dejstvo, ki ga zatrjuje in z dokazi dokazuje tožeča stranka, a za svoja oporekanja predloži dokaz.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da plača tožnici E. S. znesek 1,780.000,00 SIT (7.427,81 EUR) iz naslova nepremoženjske škode z obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2002 dalje do plačila in sicer od 1. 1. 2002 do 13. 7. 2006 po predpisani obrestni meri zakonskih zamudnih obresti, zmanjšanih za temeljno obrestno mero in od 13. 7. 2006 dalje po predpisani obrestni meri zakonskih zamudnih obresti vse do plačila v roku 15 dni in pod izvršbo ter da ji plača znesek 45,00 SIT (0,19 EUR), z zamudnimi obrestmi od 28. 11. 1988 dalje v roku 15 dni pod izvršbo. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za znesek 164.955,00 SIT (688,35 EUR) in za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 45,00 SIT od 5. 10. 1988 pa do 27. 11. 1988. Pod tč. 3 je toženi stranki naložilo, da plača drugemu tožniku E.S. 29.961,00 SIT (125,03 EUR)z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 1991 dalje, pod tč. 4 pa, da obema tožnikoma povrne stroške v višini 410.377,00 SIT (1.712,47 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje in pod izvršbo. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sta tožnika 22. 7. 1988 v S., v kraju K., na magistralni cesti C. – L., imela prometno nezgodo, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke D. K., ki je imel vozilo zavarovano pri zavarovalnici “D. B.” po polici št. ... Sodišče je to ugotovilo na podlagi podatkov policijskega zapisnika Uprave za notranje zadeve, Postaje prometne milice C., št. ... z dne 25. 7. 1988 in kazenske ovadbe, ki jo je takratna Uprava za notranje zadeve C. vložila proti D. K., ter iz vloge takratne tožene stranke “D. B., Zajednica osiguranja imovine i lica, glavna F. B. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sedanja toženka pravna naslednica prvotno tožene stranke, zato je podana njena pasivna legitimacija in da je sodišče v Sloveniji pristojno za reševanje zadeve v skladu z določbami takrat veljavnega 29. čl. Zakona o pravdnem postopku (preveri) in ker za razmerje z mednarodno pristojnostjo na podlagi določb II. odst. 55. čl. Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku. Prva tožnica je bila v prometni nezgodi poškodovana, sodišče prve stopnje je na podlagi medicinske dokumentacije in mnenja izvedenca medicinske stroke ugotovilo, da je dobila udarnino in odrgnino leve rame, levega stegna, leve goleni in hrbtišča levega stopala, zlom pod glavico leve mečnice, inplitracijo leve goleni, krtice desne goleni in stanje po flebotrombozi leve goleni. Sodišče je tožnici na podlagi določb čl. 200 in 203 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) priznalo odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem od zahtevanega zneska 750.000,00 SIT, 680.000,00 SIT (2.837,59 EUR), za strah ji je priznalo celotno odškodnino v višini 150.000,00 SIT (625,94 EUR), za skaženost od zahtevanih 100.000,00 SIT 50.000,00 SIT ( 208,65 EUR) in za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti vso zahtevano odškodnino v višini 900.000,00 SIT (3.755,63 EUR). Tožnici je priznalo tudi škodo, ki jo je imela zaradi izgube na zaslužku v višini 45,00 SIT (0,19 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od takrat, ko je tožena stranka to škodo priznala. Drugemu tožniku je kot lastniku osebnega vozila, ki je bilo v prometni nezgodi v celoti poškodovano, priznalo škodo v višini 29.961,00 SIT(125,03 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 1991, to je od takrat, ko je pravna prednica tožene stranke škodo priznala. Ker sta oba tožnika uspela z zahtevkom, je toženi stranki naložilo povrnitev stroškov postopka, v skladu z določbo čl. 154/I Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnika se zoper sodbo nista pritožila, zato je postal zavrnilni del sodbe pravnomočen, pravočasno pritožbo pa je vložila tožena stranka. S pritožbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Sodišču očita, da ni pravilno odločilo o njihovem ugovoru absolutne nepristojnosti Okrajnega sodišča v Žalcu in ugovoru pomanjkanja pasivne legitimacije. Ko so preverjali svojo evidenco, so ugotovili, da nimajo police tožene stranke, tožnika pa te police nista priložila k tožbi, zato so tudi predlagali, da sodišče tožnika zaveže, da posreduje izvirnik police, na katero se v tožbi sklicujeta, ali pa njeno overjeno fotokopijo. Vendar sodišče teh podatkov ni pridobilo, zato ni pravilno ugotovilo, pri kom je bilo zavarovano vozilo registrske številke PD 642-82. Svojo odločitev je sodišče oprlo le na dopis ZOIL Sarajevo z dne 5. 9. 1990, 26. 9. 1990 in 11. 12. 1990, pri tem pa spregledalo, da je ZOIL S. p. zavarovalna družba, ki ni v nobeni zvezi s toženo stranko. Sodišču so tudi predlagali, da po uradni poti pridobijo podatke o zavarovanju od pristojnega ministrstva za notranje zadeve, vendar sodišče tega ni točno ugotovilo. Sodišče je njihovo pasivno legitimacijo napačno ugotovilo, pri tem pa sledilo dopisu 4. Občinskega sodišča v B. z dne 8. 1. 2002, vendar v tem poročilu ni podatkov, da je ZOIL D. M. št. ... pravni naslednik bivšega Z. D. G. f. B. Sodišče bi moralo vedeti, da so po razpadu bivših jugoslovanskih republik nekdanje filijale Z. D. prevzele vse premoženje, kompletno opremo in kadre ter se organizirale kot posebne pravne osebe, zato je bila prekinjena pravna kontinuiteta. Zato niso pravni nasledniki glavne filiale B., ki je prevzela vse premoženje. Sodišče pa tudi ni točno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, ki se nanaša na temelj tožbenega zahtevka, razen tega pa tožencu ni bilo poslano niti eno dokazilo, čeprav tožnik v svoji vlogi navaja, da je v spisu zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče, tega pa tožena stranka ni dobila. Tožencu tudi ni bila poslana popolno medicinska dokumentacija za tožnico, zato se niso mogli izjaviti o posredovani fotokopiji mnenja izvedenca medicinske stroke. Prav tako mu niso bila poslana dokazila o okoliščinah v zvezi z zneskom materialne škode. Sodišče je s tem, ko ni posredovalo dokazil glede okoliščin pasivne legitimacije, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, saj je tožencu na tak način onemogočilo aktivno sodelovanje v postopku in obravnavo pred sodiščem. Sodišče pa je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje o temelju odškodninske odgovornosti. Napačno je sodišče tudi ugotovilo škodo na osebnem avtomobilu, obrazložitev sodbe pa je v tem delu v nasprotju s pisnimi dokazili, na katere se v obrazložitvi sodbe sklicuje, saj je sodišče napačno prisodilo obresti od 1. 3. 1991 in se sklicevalo na 324. člen ZOR, ni pa upoštevalo določbe 189. čl., ki določa, da se znesek škode ugotovi po cenah v času izdaje sodne odločbe. Znesek je bil ugotovljen pred 15 leti. V tem času pa je bila napravljena denominacija in takrat dinar ni bil izenačen s SIT na dan 1. 3. 1991 v razmerju 1:1. Sodba pa vsebuje tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl., saj v delu vloženega ugovora, da odgovarjajo le do višine limita, ki je bil takrat 30,000.000,00 din, sodba ne vsebuje razlogov. Odločbo o stroških postopka pa izpodbijajo glede na izpodbijane odločbe o glavni zadevi. Pravočasna pritožba je bila vročena obema tožnikoma, ki na pritožbo nista odgovorila. Pritožnik v pritožbi le s pavšalnimi navedbami izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o njegovi pasivni legitimaciji in o pristojnosti slovenskega sodišča. Sodišče prve stopnje je sicer res napačno uporabilo kolizijske predpise, napačno je tudi uporabilo določbe Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, ki je bil objavljen v Ur. listu RS, št. 56/99, saj se pristojnost sodišča in pristojnost presoja po predpisih, ki so veljali v času vložitve tožbe, oz. nastanka škodnega dogodka. Do škodnega dogodka je prišlo 22. 7. 1988, torej v času, ko je še obstajala Socialistična federativna republika Jugoslavija kot enotna država. Sodišče bi se moralo opreti na določbe Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, ki je veljal v času nastanka škodnega dogodka in ki ureja tudi zavarovanje lastnikov oz. uporabnikov motornih vozil in ki določa, da je za drugemu povzročeno škodo odgovoren povzročitelj škode oz. zavarovalnica, pri kateri je imel povzročitelj škode zavarovano svojo odgovornost. Na takšno materialnopravno določilo, ki je veljalo v času nastanka škodnega primera poznejše spremembe, povezane z razpadom bivše federacije, same po sebi niso mogle vplivati. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je v času škodnega dogodka in vložitve tožbe še obstajala Socialistična federativna republika Jugoslavija, zato dokler je obstajala država SFRJ nobeno vozilo registrirano na ozemlju te države ni bilo vozilo tuje registracije. Iz tega razloga pa tudi ni mednarodnega elementa, ki bi temeljil na kakšni drugi zakonski ali pogodbeni obveznosti toženke, zato ne gre za odškodninsko zadevo z mednarodnim elementom, in tudi uporaba zakona, ki je urejala kolizijo predpisov, ni veljala. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbo čl. 17 ZPP po kateri sodišče presodi po uradni dolžnosti takoj po sprejemu tožbe ali je pristojno in v kakšni sestavi je pristojno. Pristojnost se namreč presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so bila ob vložitvi tožbe sodišču znana. Tudi če se med postopkom spremenijo okoliščine, na katere se opira pristojnost sodišča, ali če tožena stranka zmanjša tožbeni zahtevek, ostane sodišče, ki je bilo pristojno ob vložitvi tožbe, pristojno še naprej, čeprav bi bilo zaradi teh sprememb pristojno drugo sodišče iste vrste. Zato glede pristojnosti pridejo v upoštev določbe Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal v času nastanka škodnega razmerja in po katerem je za sojenje v odškodninskih zahtevah pristojno poleg sodišča splošne pristojnosti, to je sodišča po prebivališču tožene stranke, tudi tisto sodišče, kjer je prišlo do škodnega dogodka oz. nastala škodljiva posledica (čl.52 ZPP). Zato je sodišče prve stopnje sicer pravilno zaključilo, da je pristojno sodišče v Republiki Sloveniji, nepravilno pa je uporabilo materialno pravo, to je določbo čl. 17 ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni utemeljen ugovor tožene stranke o nepristojnosti slovenskega sodišča. Da pa ne gre za spor z mednarodnim elementom glede na to, da v času škodnega dogodka še ni prišlo do osamosvojitve bivših republik SFRJ, pa je vrhovno sodišče v podobnih primerih že večkrat odločilo (II Ips 579/97, II Ips 585/97, II Ips 420/95, II Ips 282/98). Očitki tožene stranke, da tožeča stranka ni predložila police njihovega zavarovanca, oz. da sodišče na predlog tožene stranke ni te police pribavljalo po uradni dolžnosti, zato je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je bilo tožencu omejeno obravnavanje pred sodiščem, niso utemeljeni. Tožena stranka je takrat, ko je prejela tožbo priznala svojo pristojnost, glede same police pa je sama navajala, da je bila polica ob poplavi leta 1987 uničena, pripoznala pa je tudi utemeljenost zahtevka. Sodišče je tudi v tem delu pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je sledilo tako navedbam tožene stranke, kot vsebini dopisa 4. Občinskega sodišča v Beogradu z dne 8. 11. 2002. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da tekom postopka dejstvo, da je bilo vozilo zavarovano po polici, ni bilo več sporno vse do ponovnega ugovora pravne naslednice prvotno tožene stranke. Tožena stranka pozablja, da je bila sklenitelj zavarovanja, zato ne more sodišču nalagati, da pribavi nekaj, kar bi moralo biti pri njej oz. pravnemu predniku. Tožena stranka je sicer res v pripravljalnem spisu z dne 17. 1. 2006 predlagala sodišču, da pozove tožnico, da priloži polico njenega zavarovanja, vendar pa je bil tak predlog tudi po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljen. Po določbi čl. 226 ZPP mora stranka sama predložiti listino, na katero se sklicuje in ki bi morala biti pri njej, sodišče pa lahko zahteva listino od druge stranke le pod pogoji, ki so določeni v 227. čl. ZPP. Sodišče zahteva od stranke, da listino predloži le kadar se ena stranka sklicuje na listino in trdi, da je pri drugi stranki. Tožena stranka pa ni zatrjevala, da naj bi bila listina pri tožeči stranki, pač pa je le zatrjevala, da je dokazno breme glede zavarovalne police na strani tožeče stranke, in štela, da bi morala tožeča stranka tudi predložiti zavarovalno polico. Gre vendarle za zavarovalno polico, in zavarovalno pogodbo, ki jo je sklenil zavarovanec s toženo stranko, zato tožeča stranka takšne police ne more imeti. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je tudi glede na priznanje pravnega prednika tožene stranke štelo za dokazano, da je imel povzročitelj sklenjeno zavarovanje ravno pri toženi stranki. Tožeča stranka je z veliko stopnjo verjetnosti dokazala, da je bilo vozilo zavarovano pri toženi stranki, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, tožena stranka pa bi morala dokazati, da zavarovalna pogodba ni bila sklenjena, ali da je ta listina pri tožeči stranki, česar pa niti ne zatrjuje. Zato le pavšalne pritožbene navedbe tožene stranke tudi v tem delu niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je sedanja toženka D. o. a.d. B., M. ..., pravna naslednica tožene stranke, ki je bila prvotno tožena. Prav tako so tudi neutemeljeni očitki tožene stranke, da sodišče ni pribavilo podatkov od pristojnega ministrstva za notranje zadeve in ni točno ugotovilo, pri kateri zavarovalnici je bilo zavarovano vozilo. Sodišče je v razlogih sodbe obširno obrazložilo, da je bilo vozilo zavarovano pri D. B., kar izhaja iz policijskega zapisnika, to pa izhaja tudi iz dopisa ZOIL Sarajevo z dne 5. 9. 1990, razen tega je tožena stranka na začetku postopka tudi priznala zahtevek po temelju, tožeča stranka pa je kot dokaz predložila dve listini, sklep gospodarskega sodišča v Beogradu in dopis 4. občinskega sodišča, ki povzema stanje iz registra. Tako iz vseh listin izhaja takšno pravno nasledstvo, kot je razvidno tudi iz dopisa 4. Občinskega sodišča v Beogradu in ki izkazuje, da je sedanja toženka pravna naslednica prvotno tožene stranke. O tem, da je Filiala v drugi republiki postala samostojna enota pa tožena stranka ni ponudila nikakršnega dokaza. Tožena stranka je le pavšalno zatrjevala, da so po razpadu Jugoslavije postale filiale samostojne, za te trditve pa ni predložila nobenih dokazov. Pravila dokaznega postopka zahtevajo tudi od tožene stranke, da kadar zanika neko dejstvo, ki ga zatrjuje in z dokazi dokazuje tožeča stranka, da za svoja oporekanja predloži dokaze in tudi poda konkretne trditve. To izhaja iz določbe I. odst. 7. čl. ZPP. Razpravno načelo temelji na pričakovanju, da bosta stranki popolno navedli dejstva, ki so jima v korist. Ta dolžnost stranke izhaja tudi iz 212. čl. ZPP in 284. čl. ZPP. 212. čl. ZPP določa pravila za trditveno in dokazno breme in nalaga tudi tožencu, da dokaže resničnost svojih trditev o dejstvih, s katerimi utemeljuje svoje ugovore ali s katerimi želi ovreči resničnost tožnikovih trditev. Vsi ugovori spadajo v toženčevo trditveno in dokazno breme. Toženec pa svojih trditev ni potrdil z nikakršnimi dokazi niti z dejstvi, iz katerih bi izhajalo, da je njegov ugovor utemeljen. Zato je sodišče prve stopnje tudi v tem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, pavšalna pritožba tožene stranke pa tako ugotovljenega dejanskega stanja in materialnega prava ne more uspešno izpodbiti. Tožena stranka je res v pripravljalnem spisu podala ugovor omejene odgovornosti, vendar pa za te svoje trditve ni predlagala nikakršnega dokaza, ki bi kazal na to, da odgovarja le do višine določene z zavarovalno polico in pogodbo niti ni trditev o tem, da je zahtevani znesek presegal takšno višino. Zato pavšalna pritožbena navajanja v tem delu niso utemeljena. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ki naj bi bila storjena s tem, da sodišče ni omejilo njihovo odgovornost, ni podana. Res je sicer, da sodišče v sodbi tega ugovora ni zavrnilo, vendar ne gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj bi morala tožena stranka, za tak ugovor predlagati dokaze oz. tak ugovor tudi dokazati. Pritožba tožene stranke v delu, ko izpodbija obrazložitev sodišča v delu, ko sodišče ugotavlja, da ni glede temelja odškodninske odgovornosti točno in popolno ugotovilo dejansko stanje, in da mu niso bila poslano nikakršno dokazilo glede tega, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe natančno obrazložilo svoje zaključke glede temelja odškodninske odgovornosti – o tem, da je prometno nezgodo s svojo nepravilno vožnjo povzročil zavarovanec tožene stranke. Pravilno je uporabilo tudi določbo 178. čl. ZOR, ki določa, da se pri nesreči dveh premikajočih se motornih vozil uporabljajo pravila 178. čl. ZOR, ki je veljal v času nastanka škodnega razmerja in ki v I. odst. določa, da pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Sodišče je v tem delu pravilno ocenilo vse dokaze, to je zapisnik o prometni nesreči Policijske postaje Celje in izpovedbe obeh tožnikov in pravilno štelo, da so vsi dokazi skladni. Pri tem pa je sodišče tudi pravilno upoštevalo, da je tožena stranka v svoji vlogi z dne 2. 3. 1991 priznala temelj tožbenega zahtevka, sedanja toženka pa tega temelja ni z ničemer izpodbijala. Očitki tožene stranke, da ni razpolagala z vsemi listinami, niso utemeljeni, saj je tožena stranka pravna naslednica, vse listine je sodišče pravilno vročili toženi stranki oz. njeni pravni prednici, tožena stranka pa je bila tista, ki bi morala biti aktivna. Sodišče je v tem delu tudi pravilno upoštevalo priznanje tožene stranke v dveh vlogah, pripravljalnem spisu in obračunu višine škode. Sicer pa so v tem delu očitki tožene stranke zgolj pavšalni. Sodišče je v razlogih sodbe že odgovorilo na trditve tožene stranke in pravilno zaključilo, da so bili pravnemu predniku posredovane vse listine. Toženec bi moral ob skrbnosti strokovnjaka oz. profesionalca, če že ni več imel listin, za to sam poskrbeti, sicer pa mu je listine sodišče ponovno poslalo, zato ni podana absolutno bistvena kršitev in tožencu ni bila prekršena pravica obravnavanja pred sodiščem. Tudi v tem delu pritožba ni utemeljena. Sodišče je ocenilo višino materialne škode drugega tožnika na podlagi priznanja tožene stranke in ne držijo njene trditve, da je obrazložitev v nasprotju s pisnimi dokazi in da je sodišče napačno priznalo tudi obresti. Sodišče je v sodbi natančno navedlo, da je bil avtomobil v celoti uničen, kar je potrjeno z zapisnikom o poškodbi vozila z dne 3. 8. 1988, opravilo je cenitev izvedenca, škodo na avtomobilu pa je ocenil tudi izvedenec zavarovalnice Č., pravni prednik tožene stranke pa je materialno škodo priznal. Znesek škode, ki jo je pravni prednik priznal je bil ugotovljen po nominaciji dinarja v letu 1990. Sodišče je tudi pravilno zaključilo, da je tožena stranka prišla v zamudo takrat, ko je sama priznala zahtevek za povrnitev materialne škode drugega tožnika. Tožena stranka tudi ni izpodbijala dejstva, da je njen pravni prednik sam izračunal škodo. Tožnik pa je svoj zahtevek prilagodil priznanju tožene stranke in sprejel vrednost vozila na dan škode. Tudi očitki sodišču, da je napačno uporabilo 189. čl. ZOR, niso utemeljeni. II. odst. 189. čl. ZOR določa, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, vendar dodaja, da razen, če z zakonom ni odrejeno kaj drugega. Zato je sodišče pravilno ugodilo zahtevku tožnika, ki je povzel višino škode takšno, kot mu jo je priznala tožena stranka, pravilno pa je uporabilo tudi določbo 186. čl. ZOR, ki določa, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Torej se s trenutkom nastanka škode lahko tudi določi škoda. Glede teka zamudnih obresti pa je sodišče pravilno uporabilo določbo 324. čl. ZOR, ki določa, kdaj tožnik pride v zamudo. Od zamude dalje ima namreč pravico zahtevati zakonske zamudne obresti. Sodišče je v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo, določbe ZOR in pravilno zaključilo, da je bila toženi stranki višina škode znana in da je le-to tudi priznala, zato lahko tožnik tudi od priznanja dalje zahteva zamudne obresti. Pavšalne pritožbene navedbe v tem delu zato niso utemeljene. Tožena stranka s pritožbo odločitev sodišča glede primerne višine odškodnine za negmotno škodo in za gmotno škodo, ki jo je utrpela prva tožnica, ni izpodbijala. Ker je tožena stranka izpodbijala temelj odškodninske odgovornosti, je moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava ugotoviti, ali je prisojena odškodnina v skladu z določbami čl. 200 in 203 ZOR. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na oceno tožničine medicinske dokumentacije, ki je povzeta tudi v mnenju izvedenca in glede na tožničino izpovedbo pravilno zaključilo, da je skupna odškodnina v višini 1,780.000,00 SIT (7.427,81 EUR) glede na tožničine poškodbe, ko je utrpela zlom pod glavico leve mečnice in glede na podplutbe, ki jih je dobila ter glede na plebotrombozo leve goleni ob upoštevanju vseh neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, časa trajanja fizičnih bolečin in glede na ugotovitve o trajno zmanjšanih življenjskih aktivnosti, takšna odškodnina primerna. Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, ob uporabi materialnega prava, ki ga je deloma napačno uporabilo, in ki ga je navedlo pritožbeno sodišče, je ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje in glede trditev tožene stranke, pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo, zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP čl.353). Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka.