Jedro

Ne glede na to, da je ustavljeno izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, ki je višje od delne invalidske pokojnine, saj so bili pogoji za pridobitev in odmero tega nadomestila v ZPIZ/92 drugačni kot pogoji za pridobitev in odmero delne invalidske pokojnine v ZPIZ-1, je izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu z 21. 1. 2013 zakonito ustavljeno, ker se tožniku že od 22. 1. 2013 dalje izplačuje pravnomočno odmerjena delna invalidska pokojnina.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 10. 7. 2013 ter št. ... z dne 6. 12. 2013 in toženi stranki naloži, da mu od 22. 1. 2013 še nadalje izplačuje nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da stroški za zastopanje tožnika bremenijo proračun (II. točka izreka).

2. Sodbo izpodbija tožnik po pooblaščeni odvetnici iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve toženi stranka v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

Vztraja na stališču, da mu je bilo z dnem 22. 1. 2013 neupravičeno ustavljeno izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Z navedenim dnem naj mu ne bi bile priznane nove pravice iz invalidskega zavarovanja kot ugotavlja sodišče, pri čemer sodišče niti ne pojasni, na podlagi katerega člena je sprejelo takšen zaključek. Še vedno je evidentiran med iskalci zaposlitve, še vedno je sposoben za določena dela in zato tudi dobiva delno invalidsko pokojnino. Zaradi t.i. novih pravic iz invalidskega zavarovanja je sedaj v slabšem finančnem položaju kot pred pridobitvijo teh pravic, kar naj bi bilo v nasprotju z namenom zakona.

3. Četudi bi držalo tolmačenje o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja pa naj bi prvostopenjsko sodišče spregledalo, da so mu le delno priznane „nove pravice“ zaradi česar je še vedno upravičen vsaj do delnega nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe Ta je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

6. Materialnopravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve o ustavitvi izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo je podano v 397. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1), ki ga je v konkretnem primeru še potrebno uporabiti. Z cit. prehodno določbo ZPIZ-1 je bilo uživalcem pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti), pridobljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 1. 1. 2013, zagotovljeno, da so te pravice obdržali v nespremenjenem obsegu tudi po navedenem datumu (1. odstavek), denarne dajatve pa so se usklajevale enako kot pokojnine po tem zakonu (2. odstavek). Hkrati je bilo uživalcem pravic, priznanih po prejšnjih predpisih, v konkretnem primeru na podlagi ZPIZ-92(1) zagotovljeno, da so lahko ob poslabšanju ali nastanku nove invalidnosti, pridobili pravice po ZPIZ-1. Prav slednje dejansko stanje je podano tudi v predmetni zadevi, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.

Čeprav v ZPIZ-1 ni neposredne zakonske podlage za ustavitev izplačevanja denarne dajatve, pridobljene po prejšnjih predpisih, to samo po sebi ne pomeni, da o tem nebi bilo potrebno odločati. Izhajajoč iz 397. člena ZPIZ-1 je pravno praznino za rešitev tovrstnih primerov potrebno premostiti z argumenti, ki omogočajo povezavo med normativnim in dejanskim(2). Že po naravi stvari torej v povezavi s sistemsko ureditvijo pridobitve, uživanja in izgube pravic iz 5. dela ZPIZ-1, ter sodno prakso, izoblikovano v istovrstnih zadevah(3).

7. Dejstvo je, da je bil tožnik od 29. 10. 2010(4) (kot invalid III. kategorije že od 12. 6. 2000 dalje), uživalec nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo v znesku 244,05 EUR mesečno, ker se je ponovno prijavil v evidenco brezposelnih. Hkrati ni nobene dileme, da ima priznane nove pravice iz invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1. Zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja je s pravnomočnim upravnim aktom(5) sicer še nadalje razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, vendar s priznano novo pravico do dela na drugem delovnem mestu z dodatnimi omejitvami, vključno s časovno razbremenitvijo 4 ure dnevno od 1. 6. 2012 dalje. Ob novo priznanih pravicah iz invalidskega zavarovanja pa v ZPIZ-1 več ni pravne podlage za izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu.

8. Sodišče prve stopnje namreč povsem pravilno ugotavlja, da je z izpodbijanim prvostopenjskim upravnim aktom izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev ustavljeno z 21. 1. 2013 in hkrati tožniku od prvega naslednjega dne, torej od 22. 1. 2013 pravnomočno priznana pravica do delne invalidske pokojnine v znesku 207,45 EUR mesečno(6). Prav zaradi priznane delne invalidske pokojnine na temelju ZPIZ-1 pa tožnik sočasno več ne more biti uživalec denarne dajatve na temelju ZPIZ-92. Z izpodbijano sodbo je zato tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih odločb iz obravnavanega predsodnega postopka o ustavitvi izplačevanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu z 21. 1. 2013, utemeljeno zavrnjen.

9. Povsem protispisno je torej pritožnikovo zatrjevanje, da nima priznanih novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Hkrati je zmotno njegovo prepričanje, da ne more iti za nove pravice iz invalidskega zavarovanja, ker je sedaj v slabšem finančnem položaju, kot pred njihovo pridobitvijo. Sistemsko pravna ureditev v ZPIZ-1, ki jo je potrebno uporabiti, namreč ne pozna nadomestila plače, kakršno je zagotavljal ZPIZ-92. Po ZPIZ-1 pa je dopustno priznati le tiste vrste pravic in denarne dajatve v takšni višini, kot določa zakon. Končno ni nobene zakonske podlage za nadaljnje izplačevanje spornega denarnega nadomestila plače vsaj v polovični višini zaradi brezposelnosti pritožnika.

10. Ne glede na to, da je ustavljeno izplačevanje invalidske denarne dajatve, ki je višja od delne invalidske pokojnine, saj so bili pogoji za pridobitev in odmero tega nadomestila v ZPIZ/92 drugačni kot pogoji za pridobitev in odmero delne invalidske pokojnine v ZPIZ-1, je izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu z 21. 1. 2013 zakonito ustavljeno, ker se pritožniku že od 22. 1. 2013 dalje izplačuje pravnomočno odmerjena delna invalidska pokojnina.

11. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je ob uporabi 154. člena ZPP potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 12/ 1992 s spremembami; ZPIZ-92)

(2) M. Pavčnik, Argumentacija v pravu; Cankarjeva založba Ljubljana 1991, str.142 in nasl. (3) Npr. v sodbi Psp 336/2013 z dne 17. 10. 2013

(4) Po odločbi št. ... z dne 10. 3. 2011

(5) Z odločbo št. ... z dne 8. 1. 2013

(6) Z odločbo št. ... z dne 4. 9. 2013