Jedro

V primeru, ko so delavci ocenjeni po vseh kriterijih za določitev trajnih presežkov, sodišče napačno uporabi materialno pravo, če razveljavi sklepe o prenehanju delovnega razmerja, ker da je nezakonito upoštevana kumulativna ocena, ne da bi samo ugotovilo za vsakega delavca - tožnika posebej, če mu ne bi bil presežek tudi v primeru upoštevanja samo delovne uspešnosti.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela je z odločbo ugodilo zahtevkom tožnikov in razveljavilo sklepe direktorja tožene stranke z dne 23.12.1991 o prenehanju delovnega razmerja tožnikom in sklepe delavskega sveta tožene stranke z dne 28.2.1991 (pravilno 1992) o zavrnitvi zahtev za varstvo pravic zoper sklepe direktorja, ter odločilo, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnike nazaj na delo in jim priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da je program razreševanja presežnih delavcev bil sprejet po predpisanem postopku, ki pa ni določal delovnih mest, na katerih so presežki delavcev, temveč je določal delavce, ki so presežni. V listi presežnih delavcev so bili točkovani vsi kriteriji za določanja delavcev, ki jim preneha delovno razmerje. Tožena stranka je po ugotovitvi sodišča v nasprotju s kolektivno pogodbo in lastnim Pravilnikom o postopku in kriterijih za ugotavljanje prenehanja potreb po delu delavcev, upoštevala kumulativno oceno vseh kriterijev, in ne delovne uspešnosti kot temeljnega kriterija. Sodišče je dalje ugotovilo, da je delavski svet sprejel le listo, na kateri so bili samo presežni delavci, ne pa tudi liste, na kateri so bile ocene vseh delavcev. Tako ravnanje pa je nezakonito. Sodišče pa samo tudi ni moglo preveriti pravilnosti ocene delovne uspešnosti, ker ustrezni pravilnik ne opredeljuje ocenjevalnih kriterijev uspešnosti - podpovprečna, povprečna, nadpovprečna, posebna uspešnost, kreativnost in samostojnost in izjemna uspešnost. Razen tega pa tožena stranka tudi ni predložila zahtevane dokumentacije.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče z odločbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka. Tožena stranka je v nasprotju s splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo in lastnim aktom kumulativno ocenjevala vse kriterije, namesto da bi upoštevala delovno uspešnost kot temeljni kriterij, in šele v primeru enake delovne uspešnosti bi lahko upoštevala ostale, kot izločilne kriterije. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno razveljavilo sklepe na podlagi katerih so bili tožniki opredeljeni kot trajni presežek.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožena stranka pravočasno vložila revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji navaja, da je res po vseh kriterijih ocenila delavce, vendar je konkretne presežke določila tako, da je najprej upoštevala delovno uspešnost, v primeru enake delovne uspešnosti pa ostale korekcijske kriterije. Ves čas postopka pri izdelavi programa razreševanja presežnih delavcev je sodeloval sindikat, ki ga je brez pripomb potrdil. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ker je poenostavilo odločanje in se izognilo individualni obravnavi posameznega tožnika. Poleg tega je drugostopno sodišče tudi bistveno kršilo določila Zakona o pravdnem postopku, ker ni obravnavalo vseh pritožbenih razlogov, zato se tožena stranka sklicuje tudi na razloge iz pritožbe. Revident predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano odločbo.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnikom, ki nanjo niso odgovorili.

Revizija je utemeljena.

Po določbah 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Glede na citirane zakonske določbe revizijsko sodišče ni moglo preizkusiti, ali je podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker revident v reviziji ni navedel, katerih pritožbenih razlogov sodišče druge stopnje ni obravnavalo, ampak samo pavšalno zatrjuje, da ni obravnavalo vseh pritožbenih razlogov.

Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Sodišče pa je zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji zakonitosti sklepov o prenehanju delovnega razmerja tožnikom. Sodišče izhaja iz predpostavke, da je vsem tožnikom prenehalo delovno razmerje zato, ker so po vseh kriterijih za ugotavljanje ohranitve delovnega mesta, zbrali najmanj točk. Tako izhodišče pa je zgrešeno. Vsi delavci tožene stranke so res bili ocenjeni po vseh kriterijih, vendar to ni v nasprotju z zakonom, ampak je tak pristop v skladu z zakonom. Drugače ni mogoče določiti, kateri od delavcev, ki so enako delovno uspešni, bo ohranil delo oziroma kateremu bo prenehalo delovno razmerje. Sodišče ni ugotovilo, da bi kateri od tožnikov moral ohraniti delo v primerjavi s katerim od delavcev, ki mu delovno razmerje ni prenehalo. Šele, če bi sodišče ugotovilo, da so ostali v delovnem razmerju delavci, ki so delovno manj uspešni od tožnikov, bi bila podana podlaga za izpodbijano odločitev.

Ni sprejemljivo stališče sodišča, da se ocena delovne uspešnosti posameznega tožnika ne da preveriti. Metoda in način ocenjevanja delovne uspešnosti sta preprosta, zato se tudi oceno lahko preveri. Gre samo za medsebojno primerjavo med delavci po delovni uspešnosti. Sodišče sploh ni ugotovilo, da tožniki niso zadovoljni z oceno delovne uspešnosti. Iz ugovorov tožnikov zoper sklepe o prenehanju delovnega razmerja izhaja, da sta samo dve tožnici izrecno ugovarjali tej oceni, eden od tožnikov pa je prosil za podrobnejšo obrazložitev točkovanja.

Ocenjevanje oziroma vrednotenje kriterijev za določitev delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno, je strokovno opravilo, in zakon ne zahteva, da bi ocene moral sprejeti organ upravljanja, v danem primeru delavski svet. Kaj takega tudi ne določajo spisu priloženi akti tožene stranke. Zato nesprejem ocene vseh delavcev tožene stranke na seji delavskega sveta, sam po sebi ne more biti razlog za neuporabo teh ocen.

Sodišče bo v novem postopku moralo obravnavati in ugotavljati zakonitost sklepa o prenehanju delovnega razmerja za vsakega tožnika posebej, in za vsakega posebej tudi obrazložiti svojo odločitev.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi določb 395. člena ZPP odločbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s prvim odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).