Jedro

Sestavine sklepa o davčni izvršbi določa zakon, ki ne določa, da bi moral sklep vsebovati tudi analitične izračune za vsak znesek, ki se po seznamu izvršilnih naslovov terja od davčnega dolžnika. Takemu prikazu terjatev in obvenosti je namreč namenjena knjigovodska evidenca, ki jo davčni orgn vodi in ki jo ima možnost, zaradi navedbe konkretnih ugovorov, pregledati tudi tožnik.

Pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi se presoja glede na stanje v času njegove izdaje.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Uvodno o upravnem postopku

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke odločila, da se opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki na dan 16. 10. 2019 znaša 28.905,07 EUR glavnice, 14.344,06 EUR zamudnih obresti, 10,00 EUR stroškov sklepa, skupaj 43.259,13 EUR ter v nadaljnjih točkah izpodbijanega sklepa določila dodatne pogoje in način izvršbe.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da dolžnik ni v predpisanem roku poravnal obveznosti navedenih v izreku tega sklepa, zato je bilo potrebno zoper njega v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začeti davčno izvršbo.

3.Drugostopenjski organ je pritožbo zavezanca zoper izpodbijani sklep zavrnil. Skliceval se je na določbo 143. člena ZDavP-2, na kateri temelji izdani sklep in ugotovil, da slednji vsebuje vse v določbi 151. člena istega zakona zahtevane sestavine. Po pregledu izpodbijanega sklepa pritožbeni organ ugotavlja, da je iz tabele v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa razvidno, za katere obveznosti se pritožnika terja, naveden je izvršilni naslov za posamezno obveznost ter datum izvršljivosti, kot tudi znesek davka in zamudnih obresti.

4.Pritožbeni organ glede na vsebino pritožbenih navedb ugotavlja, da pritožnik ne izpodbija samega obstoja terjanih obveznosti, zatrjuje pa, da davčni organ ni upošteval njegovih plačil v skupni višini 27.662,05 EUR. Pritožbeni organ, po pregledu podatkov v spisu zadeve (med katerimi se nahajajo izpisi izravnanih postavk vseh plačil (tako plačil, ki jih izkazuje pritožnik, kot tudi preostalih evidentiranih plačil) in knjigovodske kartice za posamezna leta) v zvezi z navedenim ugotavlja, da so vsa plačila v knjigovodski evidenci evidentirana in pri izdaji izpodbijanega sklepa tudi upoštevana, pri pokrivanju plačil pa se je upoštevalo določbi 93. in 96. člena ZDavP-2. Ravno tako pa pritožnik nima prav, ko navaja, da prvostopenjski organ ni upošteval svojih sklepov o delni ustavitvi z dne 29. 3. 2017.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

5.Tožnik meni, da je sklep o davčni izvršbi z dne 16. 10. 2019, številka DT 4934-158043/2019-1 nezakonit, ker je dejansko stanje ugotovljeno zmotno in nepopolno in ker niso upoštevana vsa plačila, ki jih je tožena stranka od tožnika prejela od leta 2013 do leta 2016 ter da je tožnik poplačal svoje obveznosti, vsaj delno, že pred izdajo sklepa o davčni izvršbi.

6.Tožnik je že v pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi z dne 16. 10. 2019 navedel, da je v obdobju od 2013 do 2016 plačal toženi stranki skupaj 19.359,75 EUR, poleg tega je bila v sodni izvršbi In 56/2014 in In 82/2015 - Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah prodana njegova nepremičnina in se je iz prejete kupnine poplačala terjatev tožene stranke v znesku 4.272,88 EUR ter terjatev tožene stranke v znesku 4.029,42 EUR. Tožena stranka je tako od tožnika v obdobju 2013 - 2016 prejela za skupaj 27.662,05 EUR plačil, ki pa jih po mnenju tožnika pri izdaji sklepa o davčni izvršbi z dne 16. 10. 2019 ni upoštevala.

7.Tožnik v nadaljevanju pojasnjuje in dokazuje svoja plačila v obdobju 2013 - 2016, na podlagi podatkov knjigovodske kartice davčnega zavezanca z dne 19. 12. 2016, ki prikazuje obveznosti in plačila v letu 2016. Iz te kartice in kartice plačil pri banki izhaja, da je tožnik v letu 2016 plačal toženi stranki skupaj 5.312,35 EUR, v letu 2015 v skupnem znesku 5.978,94 EUR, v letu 2014 skupaj 1.785,63 EUR, v letu 2013 znašajo skupaj 6.282,83 EUR, torej skupaj od vključno leta 2013 do vključno leta 2016 19.359,75 EUR.

8.Tožena stranka bi morala pri izdaji sklepa o davčni izvršbi z dne 16. 10. 2019 upoštevati tudi plačilo prejeto 27. 2. 2017 v znesku 9.952,00 EUR, iz naslova izvršilnega postopka In 56/2014 pri Okrajnem sodišču v Šmarju pri Jelšah, kjer je sodišče iz kupnine za prodano nepremičnino toženi stranki nakazalo znesek 4.272,88 EUR kot prednostno terjatev (prispevki za socialno varnost za zadnje leto), znesek 4.029,42 EUR kot preostalo terjatev tožene stranke do tožnika, znesek 195,14 EUR za davek na promet nepremičnin ter izvršilne stroške v znesku 1.353,66 EUR in 100,90 EUR. Prednostne terjatve v znesku 4.272,88 EUR pa so tudi terjatve, ki so navedene v sklepu o davčni izvršbi z dne 16. 10. 2019. Tudi z zneskom 4.029,42 EUR so se zagotovo morale poknjižiti obveznosti tožnika iz izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. Tožena stranka je tako od tožnika v obdobju 2013 - 2016 prejela za skupaj 27.662,05 EUR plačil, ki pa jih po mnenju tožnika pri izdaji sklepa o davčni izvršbi z dne 16. 10. 2019 ni upoštevala.

9.Iz odločbe organa II. stopnje z dne 2. 6. 2020 sicer izhajajo zatrjevana plačila tožnika in njegova plačila za toženo stranko očitno niso sporna. Organ II. stopnje v svoji odločbi z dne 2. 6. 2020 s tabelo pojasnjuje, katere obveznosti tožnika so se zapirale z njegovimi plačili. Tabela je nepregledna in zato neverodostojna po posameznih plačilih in zato tožnik še vedno meni, da tožena stranka njegovih plačil pri svojih terjatvah ni upoštevala. V tej tabeli je cela vrsta nerazporejenih plačil, ki jih tožena stranka nikjer ne upošteva oz. z njimi ne zapira svojih terjatev do tožnika, prav tako ni mogoče preveriti obračuna zamudnih obresti. Glede na vsoto vseh tožnikovih plačil v obdobju 2013 - 2016 je prav nemogoče, da bi tožnik še vedno dolgoval glavnico 28.905,07 EUR in 14.344,06 EUR obresti, kot to izhaja iz izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. Tožnik, pa tudi sodišče ne more več ugotoviti, kako je tožena stranka knjižila njegova plačila v letih od 2013 do 2016.

10.Tožnik zahteva, da sodišče opravi glavno obravnavo. Predložil je namreč dokazila o plačilu svojih obveznosti in predlagal izvedenca finančne stroke, ki bo moral pregledati vse tožnikove obveznosti od 1. 1. 2012 do 31. 10. 2016 ter njegova plačila v istem obdobju ter preglednico plačil, ki jo je naredil pritožbeni organ. Moral se bo tudi opredeliti do terjanih zamudnih obresti. Izvedba dokaza z izvedencem finančne stroke bo zagotovo vplivala na ugotovitev drugačnega dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev, zato je izvedba glavne obravnave potrebna. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

11.Tožeča stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožnika, v kolikor so po vsebini enake pritožbenim navedbam, in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih aktov. Hkrati pa tožena stranka že k obrazloženemu še pripominja, da je svojo tabelo (od strani 4 od 16 do 14 od 16) pripravila na način, da tam, kjer ni naveden podatek, velja podatek, ki je naveden predhodno. Kolikšen znesek zamudnih obresti je bil pokrit s posameznim plačilom pa je razvidno iz vrstice, v kateri je naveden datum zapadlosti posamezne glavnice, kajti zamudne obresti so vezane le na datum zapadlosti obveznosti, od katere se obračunajo.

12.Le v pojasnilo tožniku tožena stranka še dodaja, da se pri pokrivanju obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost upošteva dejstvo, da gre pri prispevkih za različne kategorije prispevkov (npr. prispevki obračunani od zavarovalne osnove ali prispevki obračunani iz zavarovalne osnove ...), ki so razvidne iz samih obračunov (torej iz obračuna davčnih odtegljajev - REK-1 ali obračuna prispevkov za socialno varnost za zasebnike - OPSVZ), pri čemer lahko tožena stranka to pokrivanje v knjigovodski evidenci prikaže le s posameznimi šiframi (delnimi postopki).

13.Sicer pa tožena stranka tudi pojasnjuje, da je tožni pri določenih plačilih (npr. pri plačilih od dne 11. 4. 2013 do 4. 11. 2013) tako v pritožbi kot sedaj v tožbi navedla znesek plačila z upoštevanim zneskom stroška provizije banke v višini 2,50 EUR, ki jo je banka obračunala pri vsakem posameznem rubežu denarnih sredstev (razvidno iz bančnih izpiskov, ki jih je priložil tožnik). Tako je na primer iz bančnega izpiska razvidno plačilo z dne 11. 4. 2013 v znesku 120,00 EUR, v tabeli pa je navedeno plačilo v znesku 117,50 EUR. Obenem je tožena stranka ugotovila, da tožnik navaja plačilo z dne 6. 7. 2016, vendar to plačilo ni zajeto v skupnem znesku plačil (v letu 2016 skupaj plačano 5.312,35 EUR) niti ni evidentirano v knjigovodski evidenci.

14.V zvezi z ugovorom, da je pokrivanje zamudnih obresti netransparentno in zato nezakonito, pa tožena stranka pojasni, da se s takšnim ugovorom ne strinja, kajti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidna pravna podlaga za izračun obresti, v navedeni tabeli v upravni odločbi pa je pri vsakem plačilu naveden datum plačila in ravno tako datum zapadlosti posamezne obveznosti, zato je zamudne obresti mogoče preizkusiti.

15.Glede na vse pojasnjeno pa tožena stranka ugotavlja, da predlagano angažiranje izvedenca finančne stroke ne bi moglo pripeljati do drugačne odločitve, kajti vsa pokrivanja plačil so na podlagi navedenih podatkov preverljiva, poleg tega pa so vsi navedeni podatki o pokrivanju plačil razvidni v knjigovodski evidenci, ki jo vodi prvostopenjski organ in v katero lahko vpogleda tudi tožnik.

16.Tožena stranka naslovnemu sodišču predlaga, da tožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno.

Oprava glavne obravnave

17.Sodišče je v zadevi dne 24. 10. 2023 opravilo narok za glavno obravnavo, kjer je vpogledalo in prebralo listine upravnega spisa zadeve ter v listinske priloge strank predložene v spis.

18.Sodišče je zavrnilo predlog tožnika za postavitev izvedenca finančne stroke, ker je na podlagi listin upravnega spisa in prilog tožnika štelo, da tožnik z navedbo, da je izpodbijani sklep o davčni izvršbi popolnoma nepregleden in nezmožen preizkusa in da naj bi izvedenec pregledal tožnikova plačila v spornem obdobju, dokaznega predloga ni substanciral v zadostni meri. Po mnenju sodišča namreč je izvedba dokaza namenjena temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, in ne temu, da stranke z njegovo pomočjo izvedo, kakšne trditve naj postavijo. Takšno stališče sodišča v obravnavani zadevi temelji predvsem na ugotovitvi, da je tožnik tožbi predložil knjigovodsko kartico davčnega zavezanca (A6) in je torej lahko brez strokovnega znanja preveril, ali so bila v zadevi upoštevana plačila in ob morebitni ugotovitvi, da niso bila ter upoštevanju obrazložitve tožene stranke v drugostopenjski odločbi (tabela), svoj dokazni predlog opredelil bolj določno.

K I. točki izreka:

19.Tožba ni utemeljena.

20.Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnega spisa ter vseh zgoraj navedenih listin sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in skladna z določbami ZDavP-2, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi sta odločitev utemeljila davčni organ prve in druge stopnje ter se nanje v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

21.Sodišče po izvedeni glavni obravnavi na podlagi listin predloženega upravnega spisa ugotavlja, da je prvostopenjski organ pričel davčno izvršbo na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, ki določa, da davčni organ v primeru, če davek ni plačan v predpisanih rokih, začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Izvršilni naslovi za davčno izvršbo so našteti v drugem odstavku 145. člena ZDavP-2. Med njimi je pod točko 2 naveden izvršljiv obračun davka in pod točko 9 seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej.

22.Sodišče pritrjuje navedbam tožene stranke, da vsebuje izpodbijani sklep o davčni izvršbi vse sestavine, ki jih mora vsebovati v skladu s 151. členom ZDavP-2 vključno z izvršilnim naslovom, saj je iz tabele sklepa o davčni izvršbi po zaporednih številkah od 1 do 367 razviden izvršilni naslov, datum izvršljivosti, znesek v EUR ter obračun obresti.

23.V zadevi tudi ni sporno, da je davčni organ sklep o izvršbi izdal na podlagi podatkov iz knjigovodskih evidenc, sporna pa je po navedbah tožnika preglednost in verodostojnost tabele iz odločbe organa druge stopnje po posameznih plačilih, od katerih so nekatera nerazporejena in oziroma se z njimi ne zapira terjatev do tožnika, prav tako ni mogoče preveriti obračuna zamudnih obresti. V zvezi s temi navedbami sodišče tožniku pojasnjuje, da sestavine sklepa o davčni izvršbi določa zakon, ki ne določa, da bi moral sklep vsebovati tudi analitične izračune za vsak znesek, ki se po seznamu izvršilnih naslovov terja od davčnega dolžnika. Takemu prikazu terjatev in obveznosti je namreč namenjena knjigovodska evidenca, ki jo davčni organ vodi po 63. členu Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju ZFU) in ki jo ima možnost, zaradi navedbe konkretnih ugovorov, na podlagi 82. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pregledati tudi tožnik.

24.Tožnik v tožbi in na glavni obravnavi ugotovitvi prvostopenjskega organa, da dolguje 28.905,07 EUR, za obveznosti v obdobju med 2012 in 2016, ugovarja. Ugovor utemeljuje s sicer nespornim podatkom, da je na podlagi predloženih dokazil že plačal skupaj 27.662,05 EUR in je že iz tega razloga nemogoče, da bi dolgoval glavnico v prej navedenem znesku. Sodišče pritrjuje toženi stranki, ki navedeni ugovor zavrača kot neutemeljen in ponovno poudarja, da zatrjevana plačila niso sporna in da so tudi evidentirana v knjigovodski kartici ter zato tudi upoštevana v izpodbijanem sklepu. Tožena stranka je tožniku pravilno pojasnila tudi, da se je pri pokrivanju plačil upoštevalo določbi 93. (vrstni red plačila davka in pripadajočih dajatev) in 96. člena (zamudne obresti) ZDavP-2. Tožena stranka je tožniku podrobno odgovorila na očitek (da niso bila upoštevana njegova plačila in očitek nepravilnega pokrivanja obveznosti) v obliki tabele, iz katere je razviden način plačila (izvršila jih je banka ali tožnik sam), valuta plačila, znesek plačila, pokrivanje glavnice, zapadlost glavnice, pripadajoče obresti in razporeditev plačila na konto. Tožniku je pojasnila, da so bila torej upoštevana vsa njegova plačila, kot tudi plačilo po sodnem sklepu z dne 26. 10. 2016 (s podrobnim načinom pokrivanja obveznosti), torej skupaj 19.543,18 EUR plačil, ki jih je izvrševala banka, 513,70 EUR prostovoljnih plačil, ter plačil po sodni izvršbi v skupnem znesku 8.302,30 EUR. Tožniku je pojasnila tudi, da je upoštevala sklepe o delni ustavitvi z dne 29. 3. 2017. Tem ugotovitvam tožnik določno ni nasprotoval, niti ni utemeljil nestrinjanja z izračunom obresti, ki jih je organ obračunal skladno z določbo prvega odstavka 96. člena ZDavP-2. Ker je iz seznama izvršilnih naslovov razviden datum izvršljivosti posamezne obveznosti je tak obračun mogoče preizkusiti, iz določb ZDavP-2 pa ne izhaja, da bi moral sklep o izvršbi vsebovati tudi sam izračun zamudnih obresti.

25.V nadaljevanju pa je sodišče zavrnilo tožnikov ugovor zastaranja, utemeljen z določbo šestega odstavka 126. člena ZDavP-2, s katerim tožnik zatrjuje zastaranje izvršilnih naslovov starejših od 10 let, torej pred 26. 10. 2013. Tožniku pojasnjuje, da se pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi presoja glede na stanje v času njegove izdaje (16. 10. 2019), kar v obravnavani zadevi pomeni, da v času izdaje tega sklepa zatrjevano zastaranje še ni nastopilo in tožnika, enako kot je to storila že tožena stranka, opozarja, da lahko ugovor zastaranja uveljavlja na podlagi določbe 155. člena ZDavP-2.

26.Na podlagi zgoraj navedenih razlogov, so tako neutemeljene vse tožbene navedbe in je izpodbijani sklep tožene stranke pravilen in zakonit, sodišče samo pa tudi ni ugotovilo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je tožbo, na podlagi prvega ostavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

27.O stroških upravnega spora je odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1151. člen (sestavine izreka sklepa o izvršbi) Izrek sklepa o izvršbi mora vsebovati: 1. osebno ime in naslov oziroma firmo in sedež dolžnika; 2. davčno številko dolžnika; 3. izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost; 4. znesek davka in pripadajoče obresti; 5. sredstvo in predmet davčne izvršbe; 6. stroške davčne izvršbe; 7 .osebno ime oziroma firmo in naslov oziroma sedež delodajalca oziroma izplačevalca dohodkov, ponudnika plačilnih storitev v primeru, da so sredstva davčne izvršbe denarna sredstva dolžnika in dolžnikovega dolžnika v primeru drugih terjatev dolžnika; 8. državo rezidentstva, njegovo identifikacijsko številko ali rojstne podatke, če je dolžnik tujec.

2Finančna uprava vodi analitične evidence terjatev in obveznosti, s katerimi se zagotavljajo podatki o stanju in gibanju terjatev in obveznosti do davčnih zavezancev. Za vodenje analitičnih evidenc terjatev in obveznosti se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja računovodstvo.

3Ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 143, 143/1, 151 Zakon o finančni upravi (2014) - ZFU - člen 63

Pridruženi dokumenti:

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.