Jedro

Nezmožnost zaposlitve v dokončanem poklicu ni mogoče reševati z republiško štipendijo, ker je le-ta namenjena tistim učencem in študentom, ki še nimajo poklica.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Republiškega zavoda za zaposlovanje, enota ... z dne 5.10.1991, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za pridobitev republiške štipendije. V obrazložitvi navaja, da pravilnik o štipendiranju res ne določa starostne meje za pridobitev štipendije, vendar je potrebno upoštevati namen in vsebino zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ki ureja republiške štipendije. Iz slednjega izhaja, da so te štipendije namenjene tistim učencem in študentom, ki še nimajo poklica in niso uspeli pridobiti kadrovske štipendije. Tožnik pa ima že visoko izobrazbo in tudi na razpis kadrovske štipendije se ni prijavil, zaradi česar je bila njegova vloga utemeljeno zavrnjena.

Tožnik v tožbi navaja, da je bil iz službe odpuščen in hkrati se je odločil za študij na FNT. Strinja se sicer s tem, da je bil namen zakonodajalca, da se z republiško štipendijo nudi pomoč učencem in študentom, ki še nimajo poklica. Vendar meni, da bi zakon bilo potrebno razlagati tako, da to velja tudi za tiste, ki nimajo ustreznega poklica. Nesmiselno bi bilo dajati štipendijo za poklic, ki prizadetim ne ustreza ali ga ne želijo opravljati. Tožnik sicer ima poklic, ki ga je rad opravljal, vendar ni možnosti za zaposlitev v geologiji. Zato se je tožnik tudi odločil za študij in kljub slabemu finančnemu stanju dela resno, saj je že vpisan v 4. letnik. Za kadrovsko štipendijo ni zaprosil, ker v občini, kjer ima stalno bivališče, v študijskem letu 1991/92 ni bila razpisana štipendija za študij metalurgije. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter njegovi vlogi za dodelitev štipendije ugodi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne iz razlogov izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Ni sporno, da je tožnik diplomiral iz geologije in v tem poklicu je tudi dve leti delal, ko je bil po lastnih navedbah odpuščen. Takrat se je odločil za študij metalurgije, ker je ugotovil, da bi bolje in uspešneje delal na tem področju. Tožnik torej že ima visoko izobrazbo. Upoštevajoč predvsem to dejstvo, tožena stranka tudi po presoji sodišča pravilno razlaga določbe zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ki urejajo republiško štipendijo (6. poglavje, Uradni list RS, št. 3/81, 17/91). Navedeni zakon namreč določa, da pravico do republiške štipendije lahko uveljavljajo učenci in študenti, ki nimajo kadrovske štipendije in če izpolnjujejo z zakonom določene socialne kriterije in študijske obveznosti (56. člen). Takšno ureditev je mogoče razlagati le tako, da so navedena denarna sredstva namenjena za finančno pomoč pri študiju tistim učencem in študentom, ki še nimajo poklica in tudi ne prejemajo kadrovske štipendije. Tožnik sicer meni, da bi razlaga morala biti širša in bi ta določba morala veljati tudi za tiste, ki nimajo ustreznega poklica. Toda po mnenju sodišča to ni mogoče, ker je obseg sredstev omejen. V interesu družbe pa je, da čim večjemu številu mladih ljudi omogoči pridobitev poklicne izobrazbe. Res je sicer, da zaposlitvene možnosti niso za vse poklice enake niti niso konstantne, ampak se spreminjajo v skladu s splošnimi gibanji v družbi. Toda glede na obstoječo ureditev teh vprašanj ni mogoče reševati z republiško štipendijo, kot to želi tožnik. Tožena stranka namreč pravilno ugotavlja, da prizadeti lahko v takem primeru v skladu z zakonom uveljavljajo pravice do priprave za zaposlitev oziroma druge pravice za primer brezposelnosti.

Ker tožnikova vloga za pridobitev republiške štipendije ni bila zavrnjena samo iz razloga, da ni zaprosil za kadrovsko štipendijo, ampak predvsem zato, ker ima že visoko izobrazbo, na odločitev ne more vplivati okoliščina, da iz objektivnih razlogov ni mogel zaprositi za kadrovsko štipendijo.

Iz navedenih razlogov je sodišče moralo neutemeljeno tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).