Jedro

Dosedanja sodna praksa je odločitev o odgovornosti delavca večinoma opirala na odgovornost na temelju 131. člena OZ celo, če je delavec očitno kršil pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da ustaljena sodna praksa v resnici kombinira 131. člen OZ z dodatno zahtevo po ravnanju s hudo malomarnostjo ali namenom iz prvega odstavka 70. člena ZTPDR ali ustrezne določbe ZDR ali ZDR-1. Za takšno kombinacijo ni nikakršnega pravnega temelja, saj se določba ZTPDR, ali pa ustrezna določba ZDR ali ZDR-1 nanaša na pogodbeno odgovornost, medtem ko se prvi odstavek 131. člena OZ nanaša na kršitev zunajpogodbenih dolžnosti. Poleg tega so 70. člen ZTPDR, 182. člen ZDR in 177. člen ZDR-1 same po sebi zadosten temelj za odločitev o odgovornosti. Potrebe po dopolnilni uporabi OZ v tem delu sploh ni. Morebitno oprtje odločitve pritožbenega sodišča na prvi odstavek 131. člena OZ bi tudi sicer v tej zadevi ne pripeljalo do kakšne drugačne odločitve, saj je tudi glede na obstoječo sodno prakso jasno, da za odgovornost delavca zadošča šele ravnanje vsaj s hudo malomarnostjo. Takšno pa je ravnanje prvega toženca vsekakor bilo.

Za solidarno odgovornost na temelju tretjega odstavka 186. člena OZ je potrebno le, da je vsako od neodvisnih ravnanj storjeno krivdno. Vsak od storilcev mora sicer ravnati tako, da prispeva k povzročitvi (iste) škode, zadošča pa medsebojno neodvisno delovanje (gl. tudi odločbo VS RS, opr. št. II Ips 181/2008, r. št. 10). Ni pa potrebna kakšna oblika skupnega načrta glede skupnega ravnanja ali krivde glede skupnega ravnanja, saj ta norma prav predpostavlja, da so povzročitelji delovali neodvisno drug od drugega.

Izrek

I. Pritožbi prvega toženca zoper odstavek II prvostopenjske sodbe se delno ugodi in se odstavek II prvostopenjske sodbe spremeni tako, da: se v solidarno plačilo naloženi znesek 377.076,98 EUR nadomesti z zneskom 125.692,11 EUR, je druga toženka v 15 dneh sama dolžna plačati tožeči stranki 251.384,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2004 naprej do plačila.

V preostanku se pritožbi obeh tožencev zavrneta in se sodba v izpodbijanem, vendar nespremenjenem delu odstavka II potrdi.

II. Pritožbi prvega toženca in druge toženke zoper odstavek III prvostopenjske sodbe se ugodi in se odstavek III prvostopenjske sodbe spremeni tako, da se: v solidarno plačilo naloženi znesek v višini 21.230,33 EUR nadomesti z zneskom 5.897,31 EUR, drugi toženki naloži, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 11.558,73 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude naprej do plačila.

V preostanku se pritožbi obeh tožencev zavrneta in se sodba v izpodbijanem, vendar nespremenjenem delu odstavka III potrdi.

III. Pritožbi prvega toženca C. C. zoper odstavek IV izreka prvostopenjske sodbe se ugodi in se tožeči stranki naloži, da C. C. povrne še pravdne stroške v višini 17.744,07 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude naprej do plačila.

IV. Pritožbi druge toženke E. E. zoper odstavek V izreka prvostopenjske sodbe se ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni tako, da se tožeči stranki naloži, da drugi toženki povrne še pravdne stroške v višini 3.266,55 v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude naprej do plačila.

V. Tožeča stranka je dolžna prvemu tožencu C. C. povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 4.873,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

VI. Druga toženka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Spor se vodi zaradi odškodninske odgovornosti obeh tožencev (prvega toženca in druge toženke). Tožeča stranka je po več spremembah tožbenih zahtevkov zahtevala plačilo 507.863,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2004 naprej do plačila (vloga z dne 13. 2. 2017, l. št. 646).

2. Tožba je bila prvotno vložena zoper pet tožencev: A. A., B. B., C. C., D. d. d. in E. E. Iz različnih razlogov je bil prvi prvostopenjski postopek ustavljen zoper vse, razen zoper C. C., D. d. d. in E. E. Ugovor stvarne nepristojnosti, ki ga je podal tudi toženec C. C. je sodišče zavrnilo s sklepom z dne 5. 2. 2015, ki je postal pravnomočen dne 13. 3. 2015 (red. št. 130).

3. Prvi prvostopenjski postopek se je končal s sklepom in sodbo Okž Lj opr. št. VII Pg 113/2005 z dne 9. 3. 2017 v zvezi s popravnim sklepom z dne 14. 4. 2017. V tem postopku je prvostopenjsko sodišče odločilo tako, da je postopek ustavilo za 120.779,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe naprej do plačila, tožbeni zahtevek zavrnilo za 50.786,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe naprej do plačila ter toženim strankam naložilo, da tožeči stranki solidarno plačajo znesek v višini 457.076,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2004 naprej do plačila. Višje sodišče v Ljubljani je s sodno odločbo opr. št. I Cpg 627/2017 z dne 18. 1. 2018 sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem se je nanašala na C. C. in E. E. potrdilo. V delu, v katerem se je odločba nanašala na D. d. d. pa je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje.

4. V ponovljenem postopku je prvostopenjsko sodišče na predlog C. C. in E. E. za obnovo postopka s sklepom z dne 7. 6. 2018 obnovo dovolilo v delu, v katerem se je ta nanašal na C. C. in E. E. Hkrati je odločilo, da se razveljavi prva prvostopenjska sodba (sodba Okž Lj, opr. št. VII Pg 113/2005 z dne 9. 3. 2017) v III., V., VI. in VIII. točki izreka, kolikor se nanaša na prvo in tretjo toženko (C. C. in E. E.) in sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 627/2017 z dne 18. 1. 2018 v II. in III. točki izreka.

5. V ponovljenem sojenju sta dne 4. 4. 2019 tožeča stranka in D. d. d. (takrat že s firmo F.) sklenili sodno poravnavo (l. št. 898), s čemer se je med njima postopek na ta način končal (l. št. 942). Tožeča stranka je nato tožbo v višini 80.000 EUR umaknila. Postopek se je tako vodil le še zoper C. C. (prvega toženca) in E. E. (drugo toženko).

6. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano odločbo odločilo o delnem umiku tožbe za znesek 80.000,00 EUR ter o utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper C. C. in E. E. 7. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu in sodbi v odstavku:

1. I izreka ustavilo postopek za 80.000,00 EUR in za zakonske zamudne obresti od tega zneska; II izreka naložilo tožencema plačilo 377.076,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2004 naprej do plačila.

8. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je v družbi D. d. d. Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju: DURS) leta 2003 začel s inšpekcijskim nadzorom in v postopku izdal odločbi št. 001/2003 z dne 27. 12. 2004 (priloga C43) in št. 002/2004 z dne 27. 12. 2004 (priloga C35). Obe sta bili potrjeni z odločbama pritožbenega organa in kasneje še s sodbama Upravnega sodišča opr. št. U 1177/2008 z dne 9. 3. 2009 (priloga C44) (priloga C45) in Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 235/2009 z dne 6. 10. 2011 (priloga C46). V okviru davčnega inšpekcijskega pregleda je bilo podrobno pregledano blagajniško poslovanje D. d. d. za enoto X. za leta 2000, 2001 in 2002, na podlagi podatkov, ki jih je DURS pridobil s strani D. d. d. Listine o poslovanju se nahajajo v kazenskem spisu V K 000/2010. Iz odločb DURS izhaja, da je druga toženka E. E., kot tedanja poslovodkinja pri D. d. d., PE X., izvedla v letih 2000 in 2001 za več kot štirikrat stornacij več, kot je izkazala prometa. V letu 2002 se je to razmerje nato zmanjšalo za nekaj več kot dvakrat. V letu 2000 je bilo izvedenih za 159.178,27 SIT stornacij, od tega le pri E. E. za 149.590,57 SIT. V letu 2001 je bilo za 66.303,43 SIT stornacij, od tega le pri E. E. za 56.515,68 SIT ter v letu 2002 za 60.825,76 SIT stornacij, od tega pri le pri E. E. za 49.609,76 SIT.

9. E. E. je opravljala navidezne stornacije blaga, in sicer stornacije blaga, ki ga pri D. d. d. sploh ni bilo na zalogi. Te je vrednostno poračunavala z izdajo drugega blaga, ki je bilo dejansko na zalogi. S tem se je zniževala vrednost opravljenega prometa v trgovini in potrebni znesek gotovine, ki bi moral biti položen na blagajno in ob koncih dneva na račun D. d. d. Tako je bila nezakonito tudi zmanjšana obveznost za obračun davka (davka od dobička pravnih oseb za leto 2000 in 2001 ter DDV za leto 2000 in 2001). DURS je zato D. d. d. izdal odločbi, s katerima ji je bilo naloženo dodatno plačilo davka v skupni višini 58.954.603,83 SIT (246.013,20 EUR) (priloga C35). S stornacijami je bil prikrit dejansko opravljen promet blaga, ki je bil evidentiran kot prodaja. D. d. d. je preko PE X. tožeči stranki iz svojih zalog, ki jih dejansko sploh ni imela, prodajala sporno blago. Ker ni mogoče prodati nečesa, česar ni na zalogi, je bilo potrebno povečati zalogo tako, da se je izvedel navidezni prevzem, prodaja drugega blaga ali storno prodaje. Tako so bile zaloge spornega blaga v PE X. ob koncu leta vedno enake nič, zato se tako sporno poslovanje ni videlo v inventurnih poročilih. Na podlagi navedenega je DURS sklepal, da so bile zaloge spornega blaga (šifre 210000103674 in 210000106375) fiktivno nastavljene. Stornirani so bili tudi artikli z nazivom toaletne role in brisače s šiframi blaga, ki so obstajale. To blago pa sploh ni bilo nabavljeno v količinah, kot so se prodajali. Zato to blago ni moglo biti izdano in stornirano. Za to blago je DURS ugotovil precejšen razkorak med nabavljeno manjšo zalogo in resnično in navidezno prodajo tožeči stranki.

10. Zaradi domnev o nepravilnostih pri tožeči stranki, je bila v letu 2002 imenovana štiričlanska komisija Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Njena naloga je bil pregled nabave potrošnega materiala pri tožeči stranki, predvsem spornega blaga. Iz Poročila o nadzoru komisije ministrstva z dne 12. 7. 2002 (v nadaljevanju: Poročilo o nadzoru; priloga A2) in njenih ugotovitev izhaja, da je bilo kljub določbam iz pogodb, da bo kupec (tožeča stranka) pri prodajalcu (D. d. d.) naročal blago z naročilnico enkrat za dva meseca, iz računov, ki jih je tožeča stranka plačala D. d. d. razvidno, da je bilo blago naročeno v enem mesecu tudi po 20-krat (8. str. Poročila o nadzoru). Ena naročilnica je bila fotokopirana celo 50-krat. 11. Odločilno je bilo, da D. d. d. tožeči stranki ni mogla dobaviti več spornega blaga kot ga je imela v svojih zalogah. Vse zaračunano blago, tudi v resnici nedobavljeno, je tožeča stranka plačala. Ker so plačila presegala dobavo, je s tem tožeči stranki nastala škoda v znesku, ki je tožeča stranka plačala D. d. d., pa zanj ni ničesar prejela.

12. Na strani tožeče stranke so se z nabavo toaletnih brisač in toaletnega papirja ukvarjali A. A., direktor Splošnega sektorja, C. C., vodja nabave in ekonomata, B. B., skladiščnik in še nekateri drugi zaposleni. Na strani D. d. d. (dobavitelja) so vključeni predvsem E. E. ter tudi G. G. (voznik) ter H. H. (prodajalka).

13. A. A. je bil direktor splošnega sektorja. Pri tožeči stranki je organiziral, vodil in koordiniral delo v tem sektorju. Odgovoren je bil za stanje na področju, ki ga sektor pokriva ter skrbnik za vodenje in nadzor postopkov za nabavo materiala (primerjaj priloge A35 in A36). A. A. je bil odredbodajalec za plačilo v korist D. d. d. na podlagi predhodnih dokumentov. Te sta med drugim sestavljala B. B. in C. C. 14. B. B. je bil pri tožeči stranki skladiščnik (ekonom) in s tem odgovoren za sprejem in izdajanje materiala iz skladišča (priloga B5). Poleg tega je bil s pogodbami za dobavo spornega materiala med tožečo stranko in D. d. d. določen kot kontaktna oseba (7. člen Pogodbe; priloga B24). V skladišču je sprejemal blago s strani dobavitelja D. d. d. in zato tudi podpisoval dobavnice. Bil je tudi tisti, ki je naročal blago in je bil prisoten pri dobavah. Prav on je bil tisti, ki je najbolj neposredno zaznaval, katero blago je bilo s strani D. d. d. dejansko dobavljeno. B. B. je sodeloval v verigi tistih, ki so bili vključeni v postopek nabave spornega blaga. Pri nabavi spornega blaga je bil neposredno odgovoren za njegov sprejem pri tožeči stranki. Podpisoval je dobavnice, ki so izkazovale resničnost prejetega blaga. Del blaga pa ni bil nikoli dobavljen, četudi so bile dobavnice podpisane. DURS in komisija ministrstva (Poročilo o nadzoru) sta namreč ugotovila, da blago dejansko niti ni moglo biti dobavljeno v količinah, kot je bilo plačano. D. d. d. ga namreč sploh ni imela toliko v svojih zalogah. V okviru svojega zaslišanja je B. B. izpovedal, da je A. A. večkrat opozoril na veliko porabo toaletnega papirja (l. št. 990), vendar mu je ta odvrnil, da naj opravlja svoje delo, saj jih vsaj 100 čaka na njegovo delovno mesto. Pri izvedbi škodljivih in s tem protipravnih ravnanj je B. B. sodeloval prostovoljno in zavestno. B. B. je namreč celo razmišljal o odpovedi, ki pa je ni dal. To je pomenilo, da se je B. B. zavedal svojih protipravnih ravnanj, pa je v njih kljub temu privolil in jih izvajal. 15. C. C. je bil vodja oddelka nabave in ekonomata. Odgovoren je bil za organiziranje in vodenje ter koordiniranje dela, zbiranje ponudb za nabavo materiala in izvedbo storitev ter izdelovanje in izvajanje letnega plana nabav za službo. Oddelek nabave in ekonomata je bil del Splošnega sektorja, katerega direktor je bil A. A. Naloge tega oddelka so bile med drugim: izdelava in izvajanje letnega plana nabav Zavoda in usklajevanje nabav z računovodstvom, oskrba Zavoda s potrebnim potrošnim materialom in osnovnimi sredstvi, vodenje evidenc o osnovnih in obratnih sredstvih Zavoda, vodenje skladišča in skrb za potrebne zaloge materiala, vodenje evidenc materiala in odgovornost za pravilnost materialnega poslovanja (str. V/3 do V/4 Pravilnika o notranji organizaciji Zavoda, priloga C47). Prvi toženec je bil poleg tega tudi predsednik Komisije za potrošni material pri tožeči stranki.

16. V zvezi z delom C. C. je prvostopenjsko sodišče presodilo, da je bil odgovoren za organiziranje in vodenje ter koordiniranje dela, zbiranje ponudb za nabavo materiala in izvedbo storitev ter izdelovanje in izvajanje letnega plana nabav za službo. Tako je sklepalo iz opisa nalog oddelka, ki ga je vodil in opisa njegovega delovnega mesta (priloga B3). Tudi če je dejansko pri svojem delu le preverjal skladnost vsebine dobavnice z računom, da je računu pripeta primerna dobavnica in račun vpisan v knjigo faktur, to še ne pomeni, da je s tem v celoti opravljal po sistematizaciji zaupano mu delo in da ga je opravljal skrbno in odgovorno.

17. Prvi toženec je bil na temelju Pravilnika o postopkih za nabavo zadolžen za vodenje tehnične izvedbe nabave, sprejema blaga, skladiščenje, oddaje in opremljanje blaga z dokumenti in inventarnimi številkami, kot tudi za preverjanje pogostosti nabav in naročene količine. Naročila brez naročilnic ali s kopiranimi naročilnicami so bila po presoji prvostopenjskega sodišča v nasprotju z 21. in 26. členom Pravilnika o postopkih za nabavo. Pravilnik namreč govori o naročilnici in ne dovoljuje kopiranja naročilnic, saj se evidenca naročilnic ne vodi.

18. Vodja nabave in ekonomata mora v primeru odstopanj pri naročenih količinah obveščati direktorja splošnega sektorja (23. člen Pravilnika o postopku za nabavo). Vsi pooblaščeni podpisniki so dolžni ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja in po sklenjenem pravnem poslu spremljati realizacijo in izvrševanje nabav, pri dolgoročnih pogodbah pa med trajanjem pogodbenega razmerja zlasti ocenjevati smotrnost in gospodarnost nadaljevanja pogodbenega razmerja oziroma aneksiranja pogodb, v kolikor je to potrebno, v ta namen pa lahko pooblaščeni podpisnik imenuje posebno komisijo (28. člena Pravilnika o postopkih za nabavo). Niti A. A. niti C. C. pri svojih ravnanjih nista sledila navedeni dolžnosti.

19. Količine spornega blaga po dobavnicah in računih ter tudi količina mesečnih nabav so odstopale od pogodbeno dogovorjenih. V pogodbi je bila dogovorjena nabava največ 2-krat na mesec, dejansko pa so se prikazovale dobave 20-krat na mesec. Poleg tega pa je ne glede na določbe v navedenem Pravilniku po presoji prvostopenjskega sodišča logično in samo po sebi umevno, da bi C. C. kot vodja nabave in ekonomata lahko zaznal in moral zaznati, da je prišlo do povečanja nabave spornega blaga in to v izjemno velikih količinah. Potem bi moral ukrepati. Tega ni storil. 20. V okviru svojega zaslišanja je C. C. izpovedal, da je v okviru svojih nalog direktorja splošnega sektorja (tj. A. A.) opozoril na velike količine kupljenega materiala, vendar le zato, ker je s tem utemeljeval potrebo po računalniku, da bo vodil evidence nakupa materiala in se bodo lahko izvajali plani za naslednje leto. C. C. je dejansko zaznal povečano porabo, saj je dejansko sodeloval pri planu nabav. Trdil je sicer drugače, namreč da s planiranjem nabav ni imel opravka. Ni pa ustrezno ukrepal. Ni preverjal dobav, ne izdanih računov, ker naj bi povečanje nakupa spornega blaga pripisal povečanemu obisku strank pri tožeči stranki. Prvostopenjsko sodišče izpovedbi C. C. glede tega ni verjelo. Od leta 1999 do 2002 pri tožeči stranki namreč nikoli dejansko in formalno niso bila ugotovljena nobena dejstva, ki bi opravičevala povečanje nabave spornega blaga.

21. V Poročilu o nadzoru Komisije ministrstva (priloga A2) je bilo ugotovljeno, da se je preko naročilnic po spornih pogodbah naročalo tudi blago, ki ni bilo predmet ponudbe teh pogodb in po s pogodbo nedoločenih cenah, torej po tržnih cenah. Tožeča stranka je tako plačala višjo ceno za artikel, kot bi jo, če bi bil artikel vključen v ponudbo. Tako so bile tudi plačane druge količine, kot so izkazane na naročilnici. Tudi zato bi moral oddelek nabave in ekonomata, katerega vodja je bila prvo tožena stranka C. C., preveriti količine na naročilnici, dobavnici in računu in ustrezno ukrepati, da bi bilo stanje identično, preden je bil račun predan odredbodajalcu za izplačilo (A. A.) v podpis. Tega C. C. ni storil. 22. C. C. je poznal med D. d. d. in tožečo stranko sklenjeno pogodbo vsaj glede količin in vrste blaga. C. C. je namreč izpovedal, da so v Pogodbo glede plana naročil dali neko številko in da to v pogodbi dejansko piše (l. št. 961).

23. C. C. je moral podpisati račun, ko je pregledal usklajenost. Količine na naročilnicah ni preveril. Te so bile nedvomno povečane glede na pogodbeno dogovorjene količine. Dobavljeno količino bi moral preveriti v skladišču. Tega pa ni storil. Sicer je vprašal skladiščnika B. B., ali so bile količine spornega blaga res dobavljene, vendar je po B. B. potrditvi slednjemu verjel in ni izvajal nobenega nadaljnjega ukrepa (l. št. 952). Slednje bi moral izvajati tudi kot predsednik Komisije za potrošni material. 24. Prvi toženec C. C. je po presoji prvostopenjskega sodišča nadomeščal skladiščnika B. B. v primeru njegove odsotnosti in takrat opravljal naloge skladiščnika. To je pomenilo, da je tudi on prevzemal blago in podpisoval dobavnice. Ker je torej tudi C. C. prejemal blago in podpisoval dobavnice, v primeru odsotnosti B. B., je njegova vključenost v sistem fiktivnih dobav še toliko večja.

25. Ravnanja C. C. so bila usklajena z ravnanji A. A. in B. B. ter druge toženke E. E. Privedla so do škode pri tožeči stranki. Da so delovali usklajeno in povezano so vsi zaslišani (C. C., B. B. in E. E.) sicer zanikali, vendar sodišča s svojimi izpovedbami niso prepričali. Da so njihova ravnanja bila usklajena in da so delovali skupaj, je namreč sodišče zaključilo na podlagi dejstev in logičnega sklepanja. Če bi namreč le eden od udeleženih pri nabavi pri tožeči stranki (A. A., C. C. ali B. B.) in povezano skupaj z E. E. v tej verigi ravnanj ne sodeloval usklajeno z drugimi, do škode ne bi moglo priti. Če bi vsaj eden od zaposlenih pri tožeči stranki ne sodeloval v verigi in usklajeno, bi lahko vsaj eden od njih po določenem času ugotovil resnično stanje. To pa je bilo, da so se naročilnice kopirale, česar se ne bi smelo opravljati, da se je naročalo blago, ki ni bilo navedeno v pogodbah, da so izkazovale dobavnice ogromne količine blaga preko pogodbeno dogovorjenih količin, da s tako velikimi količinami spornega blaga nekaj ni povsem v redu in da se blago, ki je navedeno v dobavnicah, sploh ne dobavlja, niti se ne dobavlja kakšno drugo blago namesto njega. Ker pa do tega skozi večletno njihovo delovanje ni prišlo, je bilo prvostopenjsko sodišče prepričano, da so A. A., C. C., B. B. in E. E. skupaj in usklajeno sodelovali pri pripravi dokumentacije, ki je izkazovala dobave, ki jih v resnici nikoli ni bilo. Sodelovala je tudi druga toženka (E. E.), saj brez njenega neposrednega sodelovanja izvedba sploh ne bi bila mogoča. 26. Druga toženka E. E. je bila v družbi D. d. d. vodja poslovalnice na X. v L., od koder naj bi se dobavljalo blago. V poslovalnici D. d. d. na X. je bila edina pristojna za sprejem naročil ter izdajo dobavnic in računov. Druga toženka je zanikala, da naj se ne bi dobavljalo vseh količin spornega blaga. Izpovedala je, da je ona „štimala“ in pripravila določeno količino različnega blaga. Tega je nato na dobavnicah (ter posledično na računih) tudi spremenila v WC papir, ker naj bi ji tako naročil njen direktor I. I. Iz te izpovedi je prvostopenjsko sodišče sklepalo, da je sama potrdila, da tožeči stranki ni bilo dobavljeno toliko toaletnega papirja kot izhaja iz dobavnic (l. št. 970). Po njeni izpovedi se je toaletni papir celo vozil nazaj (l. št. 971). Zaslišana priča B. B. je izpovedala drugače, namreč da naj bi bil dobavljen ves toaletni papir, ki izhaja iz dobavnic (l. št. 982), včasih se naj bi dobavilo še kaj drugega (l. št. 989). Glede vračila dobavljenega materiala nazaj D. d. d. je priča B. B. izpovedal, da so vrnili le enkrat eno stvar nazaj. To je bil filc (l. št. 989). Prvostopenjsko sodišče ni verjelo trditvam tožencev o tem, da naj bi bilo domnevno dobavljeno drugo blago namesto toaletnega papirja. Trditve tožencev o drugem blagu, ki naj bi bil dobavljen namesto toaletnega papirja, so bile namreč presplošne in nekonkretizirane. Sodišče izpovedbi E. E. v delu glede dobav spornega blaga ni sledilo, saj je bila njena izpoved povsem nekonsistentna, ves čas svoje izpovedbe se je zapletala in bila zato po presoji sodišča povsem neprepričljiva.

27. Iz izpovedbe E. E. izhaja, da se je svojih nedovoljenih ravnanj zavedala in je vanje privolila, saj je sama izpovedala, da je svojemu direktorju tudi rekla, da če bo šla ona na sodišče, bo notri „potunkala“ tudi njega (l. št. 970). To pa pomeni, da se s tem drugo tožena stranka svoje odgovornosti za izvedbo škodljivih in s tem protipravnih ravnanj ne more razbremeniti.

28. Druga toženka E. E. je namerno sodelovala z zaposlenimi pri tožeči stranki, tj. A. A., B. B. in C. C. pri izvedbi škodnih ravnanj. Ta so pripeljala do tega, da je bilo navidez dobavljeno blago. Plačano pa je bilo tudi blago, ki v resnici ni bilo dobavljeno. S tem pa je podana tudi neposredna vzročna zveza med ravnanji vseh navedenih oz. za ta spor pomembnimi predvsem ravnanji toženih strank ter škodo, ki je nastala tožeči stranki.

29. Da je druga toženka E. E. delovala namerno je prvostopenjsko sodišče sklepalo iz njenega ravnanja, zlasti iz prikrivanja dejanskih dobav. Neutemeljen je zato njen ugovor, da za škodo, ki jo je morda ona povzročila, odgovarja le D. d. d. kot njen delodajalec. Iz drugega odstavka 147. člena OZ oz. prav tako iz drugega odstavka 170. člena ZOR namreč izhaja, da ima oškodovanec (tožeča stranka) pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma.

30. Toženec in toženka sta, skupaj še z drugimi osebami, ki pa niso tožene v tem postopku, skupaj, z usklajenimi ravnanji povzročile tožeči stranki škodo. Odgovornost toženca in toženke je zato solidarna (prvi odstavek 186. člena OZ oz. enako 206. člen ZOR).

31. Za ugotovitev višine nastale škode je prvostopenjsko sodišče imenovalo sodnega izvedenca J. J. Zaračunane količine, s katerimi poslovalnica X. ni razpolagala, niso mogle biti niti dobavljene niti ne bi smele biti zaračunane. Višino škode je glede na prej opisano temeljno predpostavko izvedenec izračunal tako, da je ugotovil tožeči stranki zaračunane količine toaletnih brisač in papirja. Od njih je odštel količino toaletnega papirja in toaletnih brisač, ki jo je poslovalnica na X. v resnici imela na razpolago. Le takšno količino bi namreč lahko dobavila tožeči stranki. Razlika med zaračunanimi in obstoječimi količinami, pomnožena s ceno, je škoda tožeče stranke. Izvedenec je izračunal škodo v skupni višini 507.863,31 EUR. Za takšno metodo se je izvedenec med drugim odločil, ker na temelju listin, ne glede na to, ali je šlo za kopije ali original, ni bilo mogoče ugotoviti obsega resničnih dobav. Blagovne kartice o nakupu spornega blaga (tj. toaletnega papirja) namreč niso odražale dejanskega stanja. Z lažnimi vknjižbami so bile prilagojene za namen prikrivanja nepravilnosti v poslovanju.

32. Podlaga za izračun škode je bil v izvedenskem mnenju pregled zalog (dobav D. d. d.) spornega blaga po artiklih in nato dobava tožeči stranki, kar izhaja iz finančne in poslovne dokumentacije D. d. d., ki se nahaja v kazenskem spisu Okž Ljubljana opr. št. V K 000/2010. PRITOŽBENE NAVEDBE PRVEGA TOŽENCA

33. Prvi toženec izpodbija II. in III odstavek izreka prvostopenjske odločbe. V pritožbi navaja mnogokrat, da naj bi prvostopenjsko sodišče ne vpogledalo listin iz kazenskega spisa (opr. št. V K 000/2010). V spisu naj ne bi bilo podatka, da bi bil kazenski spis ponovno pridobljen po pravnomočnosti kazenske zavrnilne sodbe (z dne 12. 7. 2018). Listin naj bi prvostopenjsko sodišče tudi ne prebralo na samem naroku, čeprav bi bilo to moralo storiti. Prvi toženec naj bi prvostopenjskemu sodišču predlagal, naj ponovno izvede celoten postopek v vlogi z dne 4. 4. 2019 (7. točka) in v vlogi z dne 19. 4. 2019 (24. točka), kot ga je kazensko sodišče. Tega naj bi prvostopenjsko sodišče ne storilo. Še zlasti bi moralo zaslišati iste priče kot v kazenskem postopku.

34. Prvi toženec meni, da ni bil v prav nobenem pravnem razmerju z drugo toženko. Položaj druge toženke in njegov položaj naj bi bila povsem različna, njuna odgovornost naj ne bi mogla biti nerazdelna. Brez posebne navedbe razlogov zanika prvi toženec obstoj prav vseh predpostavk odgovornosti. Tudi trditve tožeče stranke v tožbi (z dne 21. 4. 2004) in v prvi pripravljalni vlogi (z dne 2. 2. 2006) naj ne bi bile zadostne; pritožnik se glede tega sklicuje na svoje navedbe v vlogah z dne 19. 4. 2006 in 2. 2. 2006. 35. Prvostopenjsko sodišče se pri svoji odločitvi ne bi smelo opreti na odločbe DURS. Te so bile izdane družbi D. d. d., zato naj bi bile za odgovornost prvega toženca nepomembne. Prvi toženec navaja, da naj bi bilo sporno, da so bile kopirane naročilnice temelj za dobavo. V kazenskem postopku naj bi prvi toženec in priče izpovedale, da so bile fotokopije naročilnic le priložene k dobavnici in s strani D. d. d. izstavljenem računu. Naročalo se naj bi blago ustno. Prvi toženec se sprašuje, zakaj niso bile ostale v nabavo vključene osebe obravnavane enako kot on sam.

36. Prvi toženec še navaja, da ni bil vodja odseka in ne oddelka. Zato ni imel pravice do potrjevanja naročil s pogodbo in dobav z naročili. Takšne pristojnosti naj bi imeli le njegovi nadrejeni. To sta bila K. K. kot vodja Gospodarsko-tehničnega oddelka in direktor splošnega sektorja A. A. Opis in vrednotenje delovnega mesta vodje nabave in ekonomata (šifra delovnega mesta: 07110) in Pravilnik o računovodstvu tožeče stranke naj bi potrjevali, da naj bi prvi toženec ne imel upravičenja za potrjevanje česarkoli na računu. Ni mogel niti potrjevati verodostojnosti poslovnega dogodka.

37. Nepravilna naj bi bila pravna presoja prvostopenjskega sodišča, da ni potrebno upoštevati odločitev Delovnega in socialnega sodišča (DSS) v Ljubljani glede izida disciplinskega postopka. Prvostopenjsko sodišče bi moralo upoštevati, da je DSS odločil, da sta bili obe disciplinski odločbi nezakoniti in neveljavni. DSS naj bi odločil, da delovne kršitve niso bile storjene.

38. Prvi toženec tudi meni, da je bil utemeljen predlog za izločitev sodnice v tem postopku (z dne 4. 4. 2019). Prvostopenjska sodnica naj bi menila, da je prvi toženec v vsakem primeru odgovoren. V to naj bi jo prepričala nekdanja pravnomočna kazenska obsodilna sodba.

39. Nepravilne naj bi bile ugotovitve prvostopenjskega sodišča v r. št. 38 glede kršitve 21. člena Pravilnika o postopku za nabavo. V r. št. 40 pa naj bi prvostopenjsko sodišče nepravilno ugotovilo, da se lahko naročilnica kopira le za potrebe računovodstva, ko se dobavljeno blago plačuje. Prav računovodstvo naj bi naročilo, da se fotokopija mesečne naročilnice doda k posameznemu računu in dobavnic kot komplet. 40. Nepravilno naj bi bilo tudi mnenje prvostopenjskega sodišča, da naj bi prvi toženec ne obvestil direktorja Splošnega sektorja A. A. Prvi toženenec naj bi to storil, in povedal, da potrebuje računalnik, da bi vodil seznam (evidenco) nabav. Prvi toženec ni bil pooblaščeni podpisnik in zato ni kršil 28. člena Pravilnika o postopkih za nabavo. Pooblaščene podpisnike naj bi določil 2. člen navedenega pravilnika. Med njih naj bi prvi toženec ne spadal. 41. Če je dobavnica izkazovala enako specifikacijo blaga kot specifikacija zaračunanega blaga na računu, ni bila dolžnost prvega toženca, da bi ugotavljal, ali ni bilo morebiti nabavljeno drugo blago, kot je bilo navedeno na fotokopirani naročilnici. Zapis na naročilnici naj ne bi bil bistven za ugotovitev, kaj je bilo nabavljeno in kaj zaračunano. Neutemeljeno naj bi zato bilo sklepanje, da bi moral prvi toženec preizkusiti količine na naročilnici, dobavnici in računu in ustrezno ukrepati v primeru razhajanj. Prvi toženec naj ne bi podpisal niti ene dobavnice.

42. Prvostopenjsko sodišče naj bi v r. št. 38 – 41 svoje odločbe krivdo prvega toženca opredelilo kot malomarnost. V r. št. 43, 46 in 49 pa naj bi njemu, A. A., B. B. in E. E. očitalo usklajena ravnanja. Ta pa je mogoče storiti le namerno, in sicer direktno namerno.

43. Nepravilno naj bi bila ugotovljena tudi višina škode. Izvedenec naj bi jo izračunal na temelju domnev in ocen in naj ne bi bila upoštevna v postopku. Pri izračunu višine škode naj bi bila storjena računska napaka v višini 0,64 EUR. Toliko naj bi bila prisojena odškodnina previsoka. Sodba, po kateri naj bi oba toženca morala plačati glavnico v višini 377.076,98 EUR, skupaj z zamudnimi obrestmi, naj bi morala plačati toženca, ki sta oba brez premoženja in prejemata le pokojnino. Sodba naj bi bila zaradi tega absurdna.

PRITOŽBENE NAVEDBE DRUGE TOŽENKE

44. Druga toženka je v svoji pritožbi navedla, da naj bi prvostopenjsko sodišče ne odločilo o ugovoru sokrivde. Dokazni sklep v r. št. 14 naj bi bil nerazumljiv zato, ker naj ne bi navedel listin iz kazenskega spisa (opr. št. Okž Lj V K 000/2010), ki naj bi bile vpogledane. Tudi dokazne ocene listin naj ne bi bilo. Na odločbi DURS (obe z dne 27. 12. 2004) se naj bi prvostopenjsko sodišče ne moglo opreti, ker naj bi na s strani D. d. d. izdanih računih bili izvedeni storni. Potem naj bi bilo zaračunano drugo blago, ki je bilo izdano iz trgovine ali knjiženo iz zalog. Davčne odločbe naj bi tako ne potrjevale, da naj bi tožeča stranka sploh bila oškodovana, temveč da naj bi prejela nekaj drugega, kot je bilo navedeno na računih.

45. Prvostopenjsko sodišče naj bi ne navedlo temelja za oškodovanje tožeče stranke v obdobju, v katerem DURS ni opravljal inšpekcijskega nadzora. Izpodbijana odločba naj ne bi utemeljila, zakaj je nastala škoda in kakšna naj bi bila v času od 1. 1. 1999 do 31. 12. 1999. Toženca sta večkrat ugovarjala, da naj bi kopirana naročilnica ne bila ponarejena listina. Sodišče naj bi v zvezi s tem ne opravilo zaslišanja L. L., čeprav sta toženca predlagala zaslišanje L. L. Druga toženka je tudi trdila, da dobave niso bile navidezne in da dobavnice izkazujejo pravo dejansko stanje. Dokazna ocena glede odločb DURS, naročilnic in dobavnic naj bi sploh ne bila napravljena. Dobavnice je tožeča stranka podpisala. S tem je potrdila prejem. V sodbi ni glede tega nobene obrazložitve.

46. Ravnanje druge toženke, ko je na temelju fotokopirane naročilnice pripravila dobavnice in račun, naj ne bi bilo protipravno. Če bi prvostopenjsko sodišče vpogledalo v kazenski spis, potem bi vedelo, da je bilo takšno ustaljeno ravnanje tožeče stranke. Niti tožeča stranka niti sodišče ne pojasnita, katere dobavnice in računi naj bi bili izstavljeni na temelju fotokopiranih naročilnic.

47. Odločitev prvostopenjskega sodišča glede vzročne zveze naj ne bi bila obrazložena. Druga toženka je zanikala storne. Na temelju izpovedi druge toženke ni mogoče sklepati, da je bilo njeno ravnanje protipravno, niti da je šlo pri njenem ravnanju za naklepno sodelovanje. Izpoved druge toženke je sodišče štelo kot neverodostojno, in tega niti ni navedlo. Njena izpoved naj ne bi bila v resnici skladna s trditvami.

48. Odgovornost tožencev naj ne bi mogla biti nerazdelna, ker toženca nista skupno delovala pri povzročitvi škode in s skupnim namenom. Prvostopenjsko sodišče naj ne bi obrazložilo, zakaj sta stranki odgovorni solidarno. Ker je druga toženka ravnala v korist svojega delodajalca, naj bi bila zato prosta nerazdelne odgovornosti. Druga toženka je glede tega predlagala zaslišanje poslovodje D. d. d., M.M., vendar je prvostopenjsko sodišče takšen dokazni predlog zavrnilo. Trditve tožeče stranke glede ravnanja druge toženke naj bi bile drugačne, kot so bile ugotovitve sodišča v obrazložitvi sodbe v r. št. 45, 46 in 47. Sodišče naj bi ugotavljalo dejstva mimo trditev tožeče stranke in je obe odločbi DURS z dne 27. 12. 2004 štelo kot del trditev.

49. Ker se je D. d. d. poravnala s tožečo stranko, nima tožeča stranka več pravnega interesa za zahtevek zoper drugo toženko. Delodajalec druge toženke naj bi namreč škodo poplačal. Tudi naj ne bi bilo nobene obrazložitve za obstoj nerazdelne odgovornosti druge toženke in njenega delodajalca.

50. Po mnenju druge toženke škode sploh ni mogoče izračunati. Tožeča stranka naj ne bi podala zadostnih trditev za izračun škode. Trditev v zvezi z višino fiktivnih računov naj sploh ne bi dala. Izvedensko mnenje glede višine škode je bilo izdelano že, ko sta bila oba toženca še pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje. Izdelano naj bi bilo na temelju kasneje razveljavljene kazenske sodbe in temelji zato na napačnih predpostavkah. Obe davčni odločbi naj bi bili predloženi zgolj kot dokaz. Izvedenec naj bi vsebino dokaznega predloga štel kot del trditev tožeče stranke. Teh naj bi tožeča stranka ne dala. Tožeča stranka naj bi namreč sploh ne dala trditev glede višine škode. Tožeča stranka naj bi ne postavila trditev niti glede zalog (dobav D. d. d.) spornega blaga in nato dobav tožeči stranki. Temelj za ugotovitev zalog in dobav naj bi bile finančne in poslovne listine D. d. d. Prvostopenjsko sodišče naj bi širilo trditve tožeče stranke tako, da je trditve utemeljevalo z listinami iz kazenskega spisa.

51. Ker naj bi prvostopenjsko sodišče nepravilno odločilo glede glavnega zahtevka, naj bi napačno presodilo tudi glede stroškov postopka. Odločitev o nerazdelni odgovornosti glede stroškov postopka naj bi bila neobrazložena.

RAZLOGI PRITOŽBENEGA SODIŠČA

52. Pritožba prvega toženca zoper odstavek II izreka je delno utemeljena v višini 0,64 EUR. Za ta znesek je bila previsoka s prvostopenjsko sodbo prvemu tožencu in drugi toženki naložena odškodnina. Utemeljena je tudi pritožba prvega toženca glede 2/3 preostalega zneska v višini 251.384,23 EUR. V tem delu odgovornost prvega toženca ni podana.

Glede preostanka pa sta obe pritožbi neutemeljeni: glede odgovornosti prvega toženca v višini 125.692,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, glede odgovornosti druge toženke v višini 377.076,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede nerazdelne odgovornosti obeh v višini 125.692,11 EUR. Izpodbijano sodbo je v tem delu pritožbeno sodišče potrdilo (353. člen ZPP).

53. Po več spremembah tožbenega zahtevka je tožeča stranka v okviru prvega prvostopenjskega postopka zahtevala še 507.863,95 EUR. Zahtevala je tudi zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe naprej. To pa je bilo 26. 4. 2004. 54. V prvem prvostopenjskem postopku je bil pravnomočno zavrnjen zahtevek v višini 50.786,97 EUR. V ponovljenem prvostopenjskem postopku je bilo tako treba odločiti o razliki v višini 457.076,98 EUR. Po delnem umiku tožbe v višini 80.000,00 EUR, je bilo treba odločiti še o zahtevku v višini 377.076,98 EUR. Zahtevku v tej višini je prvostopenjsko sodišče ugodilo.

55. Pri tem pa je samo predpostavljalo, da znaša višina škode 507.863,31 EUR (prvostopenjska odločba, r. št. 52). Če se od tega zneska odšteje 50.786,97 EUR in 80.000,00 EUR, znaša razlika 377.076,34 EUR.

56. Prvostopenjsko sodišče pa je ugodilo prav zahtevku v višini 377.086,98 EUR. Za razliko v višini 0,64 EUR (377.086,98 EUR - 377.076,34 EUR) pa ni temelja. To je razlog za utemeljenost pritožbe v višini 0,64 EUR.

57. Uvodoma bo pritožbeno sodišče pojasnilo, da se dejansko stanje nanaša na čas od 1. 1. 1999 do 24. 2. 2002 (prvostopenjska sodba, r. št. 20). V tem času je sprva veljal še ZOR, kasneje pa že OZ. Prav vse določbe, na katere se opira ta sodba, so bile enake v ZOR in v OZ (131. člen OZ/154. člen ZOR; 147. člen OZ/170. in 171. člen ZOR; 186. člen OZ/206. člen ZOR; 299. člen OZ/324. člen ZOR). Pritožbeno sodišče bo zato v nadaljevanju navajalo le določbe novejšega od obeh predpisov. Na presojo to sicer nima nobenega vpliva. Posebnosti glede uporabe delovnega prava bodo pojasnjene v zvezi z odgovornostjo prvega toženca.

58. Med postopkom je F. d. d. spremenil firmo; nekoč je bila njegova firma D. d. d. V tem postopku sicer zaradi poravnave ni več udeležen. Dejansko stanje se vseeno nanaša tudi z njim povezana dejstva. Pritožbeno sodišče bo uporabljalo še nekdanjo firmo, torej D. d. d., ker se ta pojavlja v listinah, ki so nastajale v času očitanih deliktnih ravnanj tožencev.

59. V ponovljenem prvostopenjskem postopku se ni odločalo o ničemer drugem kot zgolj o zasebnopravni deliktni („odškodninski“) odgovornosti tožencev. Pri ponovljenem sojenju pred pravdnim sodiščem ni bilo več nobene povezave z nekoč očitanimi kaznivimi dejanji in kazenskim postopkom. Ta se je nekoč vodil tudi zoper oba toženca. Kazenski postopek se je namreč končal z umikom obtožnice in torej za oba toženca ugodno. Pravdno sodišče pri ponovljenem sojenju ni več vezano na na kazensko sodbo, ker je ni več (14. člen ZPP). Odloča izključno na temelju v pravdnem postopku ugotovljenih dejstev.

Za pravdni postopek pa niso brez pomena listine, ki so bile predložene že v kazenskem postopku. Če so iste listine predložene kot dokazno sredstvo še v pravdnem postopku, jih presoja pravdno sodišče enako kot vse druge. Praviloma torej prosto, enako kot vsak drug dokaz (8. člen ZPP), razen seveda, če ne gre za javno listino (224. člen ZPP).

60. Nepomembno je tudi, ali so bile naročilnice kot listine ponarejene v kazenskopravnem smislu ali ne. To namreč ni sestavni del zakonskega dejanskega stanu nobene od civilnopravnih norm.

61. Nepomembna je tudi okoliščina, da je bilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca J. J. sestavljeno še v času, ko je še obstajala obsodilna kazenska sodba. Izvedensko mnenje namreč ne temelji na sodbi kazenskega sodišča. Temelj za izvedensko mnenje so zgolj listine, ki se nahajajo v kazenskem spisu. Te pa pravdno sodišče tako ali tako presoja po 8. ali 224. členu ZPP. To pravilo pa velja tudi, ko sodišče odloča o tem, na katero vrsto listin naj sodni izvedenec opre svoje mnenje. Nobena od toženk pa ni navedla ničesar, kar bi kazalo na to, da bi bile v kazenskem spisu nahajajoče se listine neverodostojne ali pa v tej pravdi neuporabne iz kakšnega drugega stvarnega razloga.

62. Nobena od toženk ni navedla ničesar, kar bi kazalo na to, da bi bila v odločbah DURS (obe z dne 27. 12. 2004) dejstva ugotovljena nepravilno. Obe odločbi sta sicer odločili o davčnopravnem razmerju med D. d. d. in Republiko Slovenijo. Sta tudi javni listini. Odločbi sta dokončni in pravnomočni. Obe odločbi sta prestali tudi sodni preizkus. Na odločbi DURS (obe z dne 27. 12. 2004) sodišče v tej pravdni zadevi ni vezano, kolikor presoja, ali je podana odgovornost. Vendar to ne pomeni, da sta listini brez učinka tudi v tem pravdnem postopku. Odločbi DURS sta hkrati tudi listini, ki vsebujeta vrsto za ta postopek pomembnih dejstev. Toženki pri nastanku listin sicer nista bili udeleženi. To pa pomeni posledično le, da lahko v pravdnem postopku navajata dejstva, zaradi katerih naj bi bila v odločbah nepravilno ugotovljena dejstva. Listini sta tako podvrženi prosti presoji dokazov kot vsaka druga listina. Toženki nista navedli ničesar, kar bi omajalo zaupanje v pravilnost v njiju ugotovljenih dejstev. Prazen je očitek, da naj bi prvostopenjsko sodišče ne dopustilo drugi toženki dokazovanja nepravilnosti v odločbah DURS ugotovljenih dejstev z zavrnitvijo dokaznih predlogov. Druga toženka namreč ne navede domnevno neugotovljenih dejstev, niti domnevno zavrnjenih dokaznih predlogov.

63. Pravdno sodišče tudi ni vezano na odločitev Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju: DSS), kolikor se nanaša na disciplinski postopek zoper prvega toženca. Tožeča stranka je sicer z odločbo z dne 4. 9. 2002 (priloga B46) izrekla ukrep prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti, ugovor prvega toženca je bil zavrnjen z odločbo z dne 8. 10. 2002 (priloga B47). Vendar pa sta bili obe odločbi razveljavljeni z odločbo DSS z dne 10. 7. 2003. Sodba je postala pravnomočna 27. 8. 2003 (priloga B48).

Razlogov za nevezanost sodišča v tem sporu je več. Najbolj očiten razlog je, da nobena določba ZPP ne določa, da je sodišče kakorkoli vezano na odločitev delovnega sodišča o disciplinskem postopku. To je toliko bolj razumljivo, ker se je v disciplinskem postopku odločalo o disciplinskem ukrepu prenehanja zaposlitve. To pa je nekaj povsem drugega kot je odškodninski zahtevek, o katerem se odloča v tem postopku.

Drži tudi tisto, kar je prvostopenjsko sodišče zapisalo v svoji odločbi v r. št. 39: v sami sodbi sploh ni bilo vsebinsko odločeno o tem, ali je prvi toženec kršil svoje obveznosti v razmerju do tožeče stranke. Vendar celo če bi o tem bilo odločeno, bi to zgolj pomenilo, da zaradi tega tožeča stranka ne more podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nič pa še ni bilo odločeno o odgovornosti prvega toženca glede civilne deliktne odgovornosti.

64. Prav tako na morebitno odgovornost druge toženke nič ne vpliva poravnava, sklenjena med D. d. d. (sedaj F. d. d.) in tožečo stranko. Druga toženka je odgovorna na temelju 2. odstavka 147. člena OZ, D. d. d. pa bi bila lahko odgovorna na temelju 1. odstavka 147. člena OZ. Gre za odgovornost za isto ravnanje, tega pa je storila druga toženka. Odgovornost kot takšna je v takšnem primeru nerazdelna, sicer bi bil upnik odškodovan večkrat. Ker pa gre za nerazdelno odgovornost, je poravnava, ki jo sklene eden od solidarnih dolžnikov brez vpliva na obveznost drugih dolžnikov (399. člen OZ). Sicer pa je tožeča stranka tožbo v višini sklenjene sodne poravnave umaknila. Za toliko, in ne za več, se je posledično zmanjšala največja mogoča višina obveznosti obeh tožencev, o kateri se je odločalo v tem sporu.

65. Prvostopenjsko sodišče je nedvomno vpogledalo v kazenski spis (opr. št. Okž Lj V K 000/2010) tudi v ponovljenem postopku. Prvi toženec je v pritožbi trdil celo, da naj bi v spisu ne bilo podatka o vpogledu. Ko si bo prvi toženec ogledal spis, bo našel v njem številne podatke o predložitvi kazenskega spisa. Tako se v spisu nahajajo zaprosilo prvostopenjskega sodišča za spis (z dne 4. 3. 2019, l. št. 872) in odgovor VS RS o tem, da pošilja spis Okrožnemu sodišču v Ljubljani (z dne 5. 3. 2019, l. št. 874). Na l. št. 910 je še spremni dopis (z dne 5. 4. 2019), ki se nanaša na vrnitev kazenskega spisa, ki ga je prvostopenjsko sodišče vrnilo VS RS. Kakšna je povezava med vpogledom v kazenski spis in gospodarskim sporom opr. št. VII Pg 15636/2016, pa v pritožbi ni bilo pojasnjeno. Ker ugibanje ni dolžnost pritožbenega sodišča, se s tem ne bo ukvarjalo podrobneje.

66. Dokazni sklep prvostopenjskega sodišča je bil sprejet na naroku z dne 27. 5. 2019. Z njim je prvostopenjsko sodišče sprejelo sklep, da se vpogledajo in preberejo listine, ki se nahajajo v spisu Okž Lj opr. št. V K 000/2010 (l. št. 944). Sam sklep je jasen. Prvostopenjsko sodišče je očitno že presodilo, da so posamezne listine iz tega spisa primeren temelj za svojo odločitev, saj se je pri svoji odločitvi oprlo prav na njih. Zlasti to velja za obe odločbi DURS (obe z dne 27. 12. 2004) in pa za računovodske listine D. d. d. Glede prvih dveh listin je celo odločilo, da sta javni listini in je to odločitev tudi natančno obrazložilo (prvostopenjska odločba, r. št. 29 do 31). Temeljitejše dokazne ocene si niti ni mogoče predstavljati. Hkrati sta oba pritožnika, kolikor grajata domnevno odsotnost dokazne ocene, povsem nedoločna glede tega, katero dejstvo naj bi bilo zaradi tega nepravilno ugotovljeno. Takšna navedba je preveč splošna, da bi pritožbeno sodišče nanjo sploh lahko odgovorilo.

67. Za izločitev sodnice prvostopenjskega sodišča ni bilo nobenega razloga (70. člen ZPP). Brez pravnega temelja je zahtevati izločitev sodnice, ki je je ravnala v skladu z zakonom. Sodnica prvostopenjskega sodišča je sicer sodila v teku prvega prvostopenjskega postopka. V njem je bila vezana na takrat še veljavno odločitev kazenskega sodišča v obsegu, kot ga določa 14. člen ZPP. Takšno ravnanje je bilo zakonito. Kasneje je v okviru postopka obnove deloma razveljavila odločbi višjega in okrožnega sodišča, kar je bilo ponovno v skladu z zakonom (394. člen ZPP in nasl.) in je bilo poleg tega izrazito v prid tožencema.

68. Navedba pritožbenega razloga brez zadostne obrazložitve vodi do tega, da pritožbeno sodišče ni dolžno preizkusiti sodbe. Pritožba ostane brez učinka. Za utemeljitev pritožbe namreč ne zadošča navedba abstraktnega pritožbenega razloga (1. odstavek 338. člena ZPP), temveč mora pritožnik pritožbo obrazložiti. To pomeni, da mora navesti razumljive in oprijemljive trditve glede morebitne napake glede načina odločanja ali odločitve prvostopenjskega sodišča. Pritožbeno sodišče namreč preizkuša sodbo v mejah pritožbenih razlogov (2. odstavek 350. člena ZPP). Izjema velja za preizkus, ki ga je dolžno opraviti po uradni dolžnosti. Ta del obrazložitve je pritožbeno sodišče dodalo zato, ker je velik del obeh pritožb pravzaprav takšen, da razlogov v prej opisanem smislu sploh nima ali pa so tako splošni, da sploh ni mogoče opraviti preizkusa.

I. ODLOČITEV PRITOŽBENEGA SODIŠČA GLEDE ODGOVORNOSTI PRVEGA TOŽENCA (PO TEMELJU)

69. Prvi toženec je deliktno odgovoren na temelju 1. odstavka 70. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (v nadaljevanju: ZTPDR). Na temelju te določbe odgovarja delavec delodajalcu za pri delu namerno ali hudo malomarno povzročeno škodo.

70. ZTPDR je sicer veljal do 1. 1. 2003 (246. člen ZDR iz leta 2002). Pravdni postopek zoper prvega toženca pa se je začel šele, ko je že veljal ZDR, namreč 26. 4. 2004. Prav vsa dejanja, ki jih je storil prvi toženec, pa so bila storjena še v času veljavnosti ZTPDR, ki zato ostaja materialnopravni temelj za odločitev o odgovornosti prvega toženca. 233. člen ZDR je namreč določal le, kaj velja za postopkovna pravila, nič pa glede uporabe materialnega prava. Tudi še kasnejši 228. člen ZDR-1 ni določal ničesar, zaradi česar bi bilo treba opreti materialnopravno odločitev o odgovornosti prvega toženca na kakšen kasnejši predpis. Sicer pa je glede temelja za odgovornost materialno pravo vseskozi ostalo povsem enako: 70. členu ZTPDR je dobesedno enak tako 182. členu ZDR kot tudi 177. členu ZDR-1. 71. Dosedanja sodna praksa je odločitev o odgovornosti delavca večinoma opirala na odgovornost na temelju 131. člena OZ celo, če je delavec očitno kršil pogodbo o zaposlitvi (gl. Mežnar v Belopavlovič/Kresal/Kresal Šoltes/Senčur Peček: Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, 2. izdaja, 2019, kom. k 177. členu, pod 3.1.1. = str. 1008 in 1009). Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da ustaljena sodna praksa v resnici kombinira 131. člen OZ z dodatno zahtevo po ravnanju s hudo malomarnostjo ali namenom iz 1. odstavka 70. člena ZTPDR ali ustrezne določbe ZDR ali ZDR-1 (gl. pregled sodne prakse na navedenem mestu, pod 3.1.2.). Za takšno kombinacijo ni nikakršnega pravnega temelja, saj se določba ZTPDR, ali pa ustrezna določba ZDR ali ZDR-1 nanaša na pogodbeno odgovornost, medtem ko se 1. odstavek 131. člena OZ nanaša na kršitev zunajpogodbenih dolžnosti. Poleg tega so 70. člen ZTPDR, 182. člen ZDR in 177. člen ZDR-1 same po sebi zadosten temelj za odločitev o odgovornosti. Potrebe po dopolnilni uporabi OZ v tem delu sploh ni. Morebitno oprtje odločitve pritožbenega sodišča na 1. odstavek 131. člena OZ bi tudi sicer v tej zadevi ne pripeljalo do kakšne drugačne odločitve, saj je tudi glede na obstoječo sodno prakso jasno, da za odgovornost delavca zadošča šele ravnanje vsaj s hudo malomarnostjo. Takšno pa je ravnanje prvega toženca vsekakor bilo.

72. Delovnopravne določbe o odgovornosti (70. člen ZTPDR, 182. člen ZDR in 177. člen ZDR-1) zasledujejo tudi še drug namen. Ta namen je razviden iz 1. in 2. odstavka 70. člena ZTPDR (in ustreznih norm ZDR in ZDR-1). Ta namen je zmanjšanje odgovornosti delavca. Delavec namreč sploh odgovarja le za namerno ali s hudo malomarnostjo povzročeno škodo. Zgolj navadna malomarnost za odgovornost ne zadošča. Dodatna omejitev je, da je odgovornost delavcev nerazdelna le v primeru povzročitve škode z naklepnim kaznivim dejanjem. Če je bila škoda povzročena z malomarnostnim kaznivim dejanjem, ali če kaznivo dejanje niti ni bilo storjeno, je odgovornost delavcev le še deljena (2. odstavek 70. člena ZTPDR; enako ustrezne določbe ZDR in ZDR-1). S tem pa je delovnopravna zakonodaja za vse ostale primere izključila uporabo 186. člena OZ in s tem dodatno privilegirala delavce.

73. Ne more biti dvoma, da so 70. člen ZTPDR, 182. člen ZDR in 177. člen ZDR-1 posebne določbe (specialne norme), ki imajo pri uporabi prednost pred bolj splošnimi. To je tudi povsem v skladu z njihovim namenom, ki je prav v omejitvi odgovornosti za delavca.

74. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločbo oprlo še izključno na 1. odstavek 131. člena OZ. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Pritožba prvega toženca namreč glede pravilne uporabe materialnega prava ni izgubila niti besedice. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti oprlo svojo odločitev na 1. in 3. odstavek 70. člena ZTPDR. Uporaba 1. odstavka 131. člena OZ ali pa 1. odstavka 70. člena ZTPDR v tej zadevi nima nobenih posledic za odločitev glede odgovornosti prvega toženca, saj je prvi toženec izpolnil predpostavke za svojo odgovornost na obeh pravnih temeljih. To pa ne velja za 3. odstavek 70. člena ZTPDR. Ta namreč vodi do omejitve odgovornosti prvega toženca. Obrazložitev glede omejitve odgovornosti bo sledila na koncu odločitve o odgovornosti prvega toženca.

75. Pravni temelj za odgovornost prvega toženca ni nujno enak pravnemu temelju za odgovornost druge toženke. Prvemu tožencu se očita nepravilno opravljanje njegovega dela. Temelj za odgovornost druge toženke pa ne more biti zaposlitev tožeče stranke, saj je bila druga toženka zaposlena pri D. d. d. S tožečo stranko pa druga toženka ni bila povezana niti s kakšno drugo pogodbo. Temelj njene odgovornosti je zato 1. odstavek 131. člena OZ.

76. Odločitev o nerazdelni (solidarni) odgovornosti obeh tožencev pa je povsem ločena od odločitve o posamični odgovornosti prvega toženca ali druge toženke in temelji na 3. odstavku 186. člena OZ. Obrazložitev se bo najprej ukvarjala z odgovornostjo vsakega od njiju in šele potem s solidarnostjo njune odgovornosti.

77. O odgovornosti prvega toženca se odloča glede na njegovo ravnanje. To je temelj vsake odgovornosti in je jasno razvidno npr. iz 1. odstavka 70. člena ZTPDR. Razlog za odgovornost je ravnanje povzročitelja škode. Konkretni razlog za odgovornost prvega toženca je, da je pri svojem ravnanju kršil svoje, v razmerju do tožeče stranke obstoječe obveznosti. Celo če bi tožeča stranka ne zahtevala povrnitve škode od drugih oseb, ki bi ji bile prav tako povzročile škodo, to ne bi vplivalo na odgovornost prvega toženca.

1. Povzročitev škode

78. V nobeni od obeh pritožb se ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede položaja in dela A. A. in B. B. Nobena od navedenih oseb ni več stranka tega postopka. Ugotovitve bo pritožbeno sodišče povzelo le v bistvenem delu, ker so pomemben del utemeljitve tudi odločitve pritožbenega sodišča. Hkrati pa posredno opisujejo položaj, v katerem se je nahajal prvi toženec.

79. Vsi trije, A. A., B. B. in prvi toženec so bili uslužbenci tožeče stranke, kar pomeni, da so imeli sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Sestavni del njihovih delovnih dolžnosti je bil med drugim tudi nakup toaletnega papirja in brisač. A. A. je bil direktor Splošnega sektorja. V okviru tega sektorja je delovalo več oddelkov. Eden od oddelkov je bil Gospodarsko tehnični oddelek. V okviru tega oddelka je deloval tudi odsek Nabava in ekonomat. Zapisano je razvidno iz 11. člena Pravilnika o notranji organizaciji Zavoda in sheme 6; le-ta je sestavni del navedenega pravilnika. Vodja tega odseka je bil prvi toženec. Prvi toženec ima torej prav, da ekonomat ni imel pravnega položaja oddelka, temveč odseka. To pa sicer glede njegove odgovornosti ne spremeni ničesar. Njegova odgovornost namreč temelji na kršitvi njegovih dolžnosti v razmerju do tožeče stranke, ki nimajo nobene povezave s hierarhičnim položajem organizacijske enote, ki jo je vodil. 80. Odsek Nabava in ekonomat je med drugim izdeloval in izvajal letni plan nabav in je usklajeval nabave z računovodstvom, oskrboval je tožečo stranko s potrošnim materialom, vodil skladišče in skrbel za potrebne zaloge materiala, vodil je evidence materiala in je odgovarjal za pravilnost materialnega poslovanja (Pravilnik o notranji organizaciji Zavoda, pod V/3c, priloga C47). To so bile tudi naloge prvega toženca kot njegovega vodja.

81. B. B. je bil skladiščnik in kot takšen odgovoren za sprejem in izdajanje materiala iz skladišča. B. B. je v skladišču sprejemal s strani D. d. d. dobavljeno blago. Podpisoval je dobavnice. Bil je tista oseba, ki je prva zaznavala dobavo blaga.

82. Potrošno blago se je praviloma naročalo z naročilnicami (1. odstavek 21. člena Pravilnika o enotnem obveznem postopku za nabavo; priloga C49). Tako sta se naročala tudi toaletni papir in brisače. Drugačno naročanje ni bilo dopustno. Navedeni pravilnik npr. ni dopuščal naročanja s fotokopiranimi naročilnicami, še manj pa ustnega naročanja. Zavezoval pa je direktorje sektorjev k preizkusu računov za nabave (25. člen navedenega pravilnika).

83. Obveznost prvega toženca v razmerju do tožeče stranke je bila „preverjati pogostost nabav in naročene količine in v primeru odstopanj obveščati direktorja splošnega sektorja“. Tako je določal 2. odstavek 23. člena Pravilnika o enotnem obveznem postopku za nabavo; enako besedilo je bilo že v predhodnih enakih pravilnikih (prvostopenjska sodba, r. št. 38). Odredbodajalec (za plačilo) pa je moral zagotoviti, da so bili računi preizkušeni glede cene, količine in vrste naročenega blaga. Poskrbeti je moral tudi za to, da jim so bili priloženi: kopija naročilnice, dobavnice in podpis skladiščnika (1. stavek 26. člena navedenega pravilnika). Navedeni pravilnik je še določal, da je moral biti dobaviteljev račun vpisan v knjigo faktur in da je imel pisne označbe uporabnika, da je bila nabava izvedena v redu (2. stavek 26. člena).

Vnaprej naj bo obrazloženo, da niti prvostopenjsko sodišče ni očitalo, niti pritožbeno sodišče ne očita prvemu tožencu, da se je za računovodske potrebe priložila zgolj kopija naročilnice. Očitek nepravilnega ravnanja v zvezi z naročilnico je drugačen. Podrobneje bo obrazložen še v nadaljevanju.

84. Pritožba navaja, da prvi toženec ni kršil Pravilnika o računovodstvu (priloga B22). Pravilnik o računovodstvu je predvideval evidentiranje računa, priložitev naročilnice in dobavnice in predajo v podpis pooblaščenim osebam. Vse to je morala storiti služba ekonomata (4. odstavek 12. člena Pravilnika o računovodstvu). Bolj konkretne podrobnosti je določal zlasti Pravilnik o enotnem obveznem postopku za nabavo (priloga C49). Prvostopenjsko sodišče prvemu tožencu ni očitalo, da je bil on tisti, ki je potrjeval verodostojnost poslovnega dogodka, temveč da je kršil svoje dolžnosti glede na navedeni pravilnik. Enakega prepričanja je tudi pritožbeno sodišče. Okoliščina, da je bil pristojen za organiziranje in vodenje ter koordiniranje dela (opis in vrednotenje delovnega mesta, priloga B3) sam po sebi še ne pove, kakšno delo je moral pravzaprav opravljati prvi toženec. To je bilo opredeljeno v pravilnikih.

85. Pravilnik o enotnem obveznem postopku za nabavo ni zavezoval direktorja sektorja, da bi vse naloge v zvezi z nabavo opravljal sam (gl. r. št. 83.). To je bilo tudi razumljivo, saj je bil direktor sektorja v hierahiji tožeče stranke postavljen razmeroma visoko, in njegove naloge niso bile omejene na posle v zvezi z nabavo. Poleg tega so bile nabave npr. različnih vrst potrošnega materiala, in tudi drugih dobrin, ustaljeno, praviloma tudi rutinsko opravilo. 25. člen navedenega pravilnika je zato določal, da po izvršeni nabavi „direktorji sektorjev… ali po njih pooblaščeni(h) delavci preverijo račune za nabave…, jih podpišejo in posredujejo računovodstvu.“. Takšen uslužbenec je bil prvi toženec. Kakšno je bilo ravnanje prvega toženca, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo. Če so se podatki na dobavnici skladali s tistimi na s strani D. d. d. izstavljenem računu, in je bila pripeta še kopija naročilnice, potem je prvi toženec opravil nadzor nad vpisom v knjigo faktur. Če je bilo vse skladno, se je prvi toženec podpisal na posamezni račun in potem prej navedene listine predal naprej. Da je bila dolžnost prvega toženca opraviti nadzor nad vpisom v knjigo faktur, ni prvi toženec zanikal niti v teku prvostopenjskega postopka. Tega ne zanika niti v pritožbi. Njegova obramba pa je bila vseskozi, da je to bila njegova glavna dolžnost. Preizkus, ali so listine ustrezale resničnemu stanju glede dobavljenega materiala, naj ne bi bila njegova dolžnost. Pritožbeno sodišče je presodilo drugače. 86. Naloga prvega toženca je bila namreč, med drugim tudi vodenje skladišča in v tem okviru je prvi toženec kot vodja odseka za Nabavo in ekonomat odgovarjal za pravilnost materialnega poslovanja (gl. Pravilnik o notranji organizaciji Zavoda, pod V/3 c, 4. alinea – priloga C47). Hkrati je bil predsednik Komisije za potrošni material. Kot vodja odseka, pristojnega za sprejem materiala, je moral vsaj občasno preizkusiti resnični obseg nabav in enako dolžnost je imel tudi kot predsednik Komisije za potrošni material pri izjemno povečanih količinah nabav (tako že prvostopenjska odločba, r. št. 40).

87. Prvi toženec je imel tudi na razpolago vse potrebne podatke. Prvi toženec je namreč vedel, kakšne količine toaletnega papirja in brisač se naj bi predvidoma kupovale pri D. d. d. glede na z D. d. d. sklenjeno pogodbo. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da je prvi toženec vedel, da je bila v pogodbi z D. d. d. zapisana določena količina („številka“) (izpoved prvega toženca na l. št. 952; prvostopenjska odločba, r. št. 41) in da mu je bila glede količin in vrste blaga znana vsebina med tožečo stranko in D. d. d. sklenjene pogodbe.

88. Prvi toženec je tudi vedel, kakšne nakupljene količine so bile izkazane v listinah. Prvi toženec je namreč moral podpisati račun, ko je preizkušal, ali je usklajen z dobavnico. Tako je bil seznanjen tudi z domnevno dobavljenimi količinami. Količine po dobavnicah (in z njimi povezanih računih) so odstopale od pogodbeno dogovorjenih, in sicer ne le malo, temveč so bile na dobavnicah navedene količine nabav bistveno večje in celo izjemno velike v primerjavi s predvidenimi (prvostopenjska odločba, r. št. 40). Na ogromen obseg odstopanja od pogodbeno dogovorjenih količin kaže tudi ugotovljena višina škode. Dodatno k temu je prišlo še do povečanja števila (frekvence) nabav v primerjavi s pogodbeno predvidenimi. V med D. d. d. in tožečo stranko sklenjeni pogodbi je bila namreč dogovorjena nabava največ dvakrat mesečno, v resnici pa se je kupovalo dvajsetkrat na mesec (tako prvostopenjska odločba, r. št. 40).

89. Poleg tega je 1. odstavek 21. člena Pravilnika o enotnem obveznem postopku za nabavo predvideval naročanje z naročilnico, namreč izvirnikom. Da je bilo to mišljeno tako, je mogoče sklepati na temelju 26. člena istega pravilnika, ki se izrecno nanaša na „kopijo naročilnice“. Dela torej jasno razliko med izvirnikom naročilnice in njegovim dvojnikom.

90. Praksa pri tožeči stranki je bila drugačna. Način, na katerega se je naročanje zares opravljalo, ustno ali kako drugače, končno niti ni odločilen. Isto velja za obširne pritožbene navedbe, da ni bilo nesporno, da se je naročalo s kopirano naročilnico. Vsak drug način naročanja kot z izvirnikom naročilnice je bil nepravilen (glede na 1. odstavek 21. člena Pravilnika o enotnem obveznem postopku za nabavo). Končno je bilo pomembno naročanje z izvirnikom tudi zato, ker bi naročanje z izvirnikom zagotovilo učinkovitejši nadzor nad dobavljenimi količinami. Tako pa je prvi toženec v primeru dobave, naj je bila dobava resnična ali le navidezna, primerjal le račun z dobavnico. K temu je bila pripeta kopija naročilnice, ki pa se praviloma niti ni nanašala na zadevno dobavo in račun, temveč se je kopirala za večje število dobav in računov. Tako je npr. Komisija ministrstva ugotovila, da je bilo blago v enem mesecu naročeno tudi po dvajsetkrat (prvostopenjska odločba, r. št. 32) in ena naročilnica je bila fotokopirana tudi 50 krat. Ker je bilo poslovanje tako, se količine v naročilnici in potem dobavnicah (in z njimi povezanih računih) niti niso mogle ujemati. To je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, namreč da so bile plačane druge količine, kot so bile izkazane na naročilnici (prvostopenjska sodba, r. št. 41 in 40).

91. To se pokriva z ugotovitvijo Poročila o nadzoru Komisije ministrstva (priloga A2 in prvostopenjska odločba, r. št. 41), da so bile plačane druge količine, kot so izkazane na naročilnici. Noben od pravilnikov ne pozna „mesečne naročilnice“, o kateri govori prvi toženec v svoji pritožbi. Celo če bi se v celoti verjelo prvemu tožencu, da zapis na naročilnici sploh ni bil pomemben glede nabavljenih in zaračunanih količin (pritožba, str. 15 spodaj), potem je bila še vedno njegova naloga preizkus nabavljenih količin na temelju 2. odstavka 23. člena Pravilnika o enotnem obveznem postopku. Enako dolžnost pa je imel kot predsednik Komisije za potrošni material in pa kot vodja odseka Nabava in ekonomat, v okviru katerega je delovalo tudi skladišče in skladiščnik (V/3 c) Pravilnika o notranji organizaciji Zavoda).

92. Usklajenost med fotokopirano naročilnico na eni strani, in dobavnico in računom na drugi strani, sploh ni obstajala. To pa je okoliščina, pri kateri bi moral prvi toženec, ki je bil vodja odseka za Nabavo in ekonomat in hkrati predsednik Komisije za potrošni material, vsaj opraviti preizkus dobavljenih količin in poiskati razloge za odstopanje od pogodbeno dogovorjenega. Moral bi raziskovati, šteti in pregledovati. Ravnati bi moral tako, kot je sam menil, da sploh ni bila njegova dolžnost. Pri tem sploh ni pomembno, ali je fotokopirana naročilnica verodostojna listina ali ne, in ali je knjiga faktur pomožna ali glavna knjiga. Preizkusiti, ali je poslovanje pravilno, je bila sicer končno tudi dolžnost ostalih, npr. A. A. in B. B. To pa ne pomeni, da ni takšna dolžnost zadevala tudi samega prvega toženca.

93. Nepomembno je, kakšna je bila praksa tožeče stranke v zvezi z naročanjem še kasneje. Najprej že zato, ker se presoja pravnost ali protipravnost ravnanja glede na čas, v katerem so bila storjena njegova ravnanja. Potem pa še tudi zato, ker tudi ustaljeno protipravno ravnanje ne postane pravno pravilno zgolj zato, ker je ponavljajoče se ali dalj časa trajajoče. 94. Kaj je prvi toženec mislil s tem, da naj bi bila le A. A. in vodja Gospodarsko-tehničnega oddelka pristojna za morebitno podpisovanje računov in za jamčevanje za verodostojnost poslovnega dogodka, pritožbenemu sodišču ni poznano. Seveda je bil A. A. tisti, ki je dajal nalog za plačilo računa D. d. d. in ne prvi toženec. To pa je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Nejasno pa je, na kaj je meril prvi toženec s pritožbeno navedbo, da on ni mogel potrjevati verodostojnosti poslovnega dogodka. Če je prvi toženec s tem mislil, da je bila njegova naloga omejena na primerjanje dobavnic z računi, pa je bilo na takšno mnenje že odgovorjeno.

95. Prvi toženec ni bil pooblaščeni podpisnik, ki bi pridobil pisno pooblastilo generalnega direktorja (2. člen Pravilnika o enotnem obveznem postopku). Na to je drugi toženec upravičeno opozoril v svoji pritožbi. To pa, samo po sebi, še ne pomeni, da ni bil odgovoren. Izražanje prvostopenjskega sodišča je bilo glede tega sicer pomanjkljivo, bistva njegove pravne presoje pa se to ni dotikalo.

96. Prvostopenjsko sodišče je med drugim ugotovilo še tudi to, da se je na temelju naročilnic po spornih pogodbah naročalo blago, ki ni bilo predmet pogodbe in po s pogodbo nedoločenih cenah. S tem pa je tožeča stranka plačala višjo ceno za artikel, kot bi jo, če bi bil artikel vključen v ponudbo (prvostopenjska odločba, r. št. 41 ob sklicevanju na Poročilo o nadzoru, priloga A2). Prvi toženec ima v pritožbi prav, da ni bila njegova naloga ugotavljati, ali se je naročalo blago, katerega dobava je bila predvidena s pogodbo, ki jo je sklenila tožeča stranka z D. d. d. V tej zadevi se odloča pač o odgovornosti zaradi naročanja toaletnega papirja in brisač, ne o odgovornosti za morebitna druga dejanja. Poleg tega takšne dolžnosti prvega toženca pritožbeno sodišče ni našlo v nobenem od pravilnikov ali drugih notranjih aktov tožeče stranke.

97. Utemeljeno pritožba graja tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je prvi toženec podpisoval tudi dobavnice. Dejansko ni mogoče najti potrditve za takšno ugotovitev. Vendar zmotna ugotovitev dejanskega stanja v tem delu ne vpliva na odgovornost tožene stranke.

98. Vzročna zveza med ravnanjem prvega toženca in povzročenimi preplačili blaga je podana. Če bi prvi toženec izpolnjeval svoje obveznosti, bi do preplačil blaga ne prišlo. Ravnanje ostalih povzročiteljev škode bi bilo lahko razkrito pravočasno.

2. Huda malomarnost

99. Prvi toženec (C. C.) je za povečano porabo toaletnega papirja in brisač vedel. C. C. jo je namreč po lastni izjavi opazil in je zato A. A. predlagal nabavo računalnika (prvostopenjska sodba, r. št. 40, l. št. 951). Predlagal pa jo je zgolj zato, da bi se natančno vodila evidenca o nakupih materiala. Kot razlog za nakup računalnika je še navedel, da bi se potem lažje načrtovalo v naslednjem letu. Že povprečno skrben uslužbenec bi v takšnem primeru ravnal drugače: opozoril bi na to, da je treba ugotoviti razloge za povečano porabo materiala. To velja še toliko bolj, ker takšno opozorilo ne terja niti nobenega posebnega dodatnega napora, niti nobene posebne dodatne skrbnosti ali pazljivosti.

100. Da je prvi toženec vedel, da je bila poraba povečana je razvidno tudi iz njegovega ravnanja v zvezi s skladiščnikom B. B. B. B.-ja je namreč vprašal, ali je bil material dobavljen.

101. Ko mu je B. B. potrdil dobave materiala, se je s takšnim odgovorom zadovoljil. Vprašanje je bilo postavljeno prav tisti osebi, ki je potrjevala dobave, in katere zanikanje je bilo mogoče pričakovati. Prvi toženec ni opravil nobenih nadaljnjih raziskav ali dal kakšna dodatna opozorila. Že povprečno skrbni vodja ekonomata bi začel raziskovati razloge za tako očitno povečano porabo straniščnega papirja in toaletnih brisač. Četudi bi pri tem povprečno skrbni vodja ekonomata nemara ne pokazal kakšne posebne prizadevnosti, pa bi vsaj določene raziskave glede stanja moral opraviti tudi še potem, ko mu je B. B. potrdil dobave materiala. Prvi toženec pa ni storil čisto nič (prvostopenjska odločba, r. št. 41 in l. št. 952). Na odnos prvega toženca do svojega dela kaže njegova lastna izjava, da ni bila njegova „zadeva, … da šteje(m) in pregleduje(m)“. Že odnos povprečno skrbnega vodja ekonomata do lastnega dela je drugačen.

3. Omejitev odgovornosti prvega toženca

102. Odgovornost prvega toženca je deljena in zato omejena (1. in 3. odstavek 70. člena ZTPDR). Prvemu tožencu je tožeča stranka namreč vseskozi očitala nepravilno ravnanje pri izvrševanju pogodbe o zaposlitvi in ne nepogodbene kršitve. Zato je temelj za njegovo odgovornost še 3. odstavek 70. člena ZTPDR, ki jo omejuje.

103. Prvi toženec tako odgovarja le za 1/3 celotne škode. Prvi toženec namreč ni bil edini delavec tožeče stranke, ki je povzročil škodo. Škodo so povzročili še A. A. in B. B. Ker ni mogoče ugotoviti deležev pri nastanku škode za vsakega od delavcev tožeče stranke, je prvi toženec odgovoren le za 1/3 celotne škode. Prvostopenjsko sodišče namreč ni ugotovilo nobenih dejstev, na temelju katerih bi bilo mogoče ugotoviti, kolikšen del škode je povzročil A. A., prvi toženec (C. C.) ali pa B. B. 104. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper A. A. Postopek pa je bil kasneje ustavljen, ko se je vodil že zoper njegove dediče. Tožeča stranka je poskusila tožbo razširiti še na B. B., vendar brez uspeha. Končno se je postopek vodil le zoper C. C., ne pa tudi več zoper A. A., zoper B. B. pa kvečjemu kot spor pred DSS. Ne glede na to je prvostopenjsko sodišče ugotovilo dejstva v zvezi z ravnanji tako A. A., kot tudi B. B. Pritrdilo je tudi njuni odgovornosti. Razloge prvostopenjskega sodišča je pritožbeno sodišče že povzelo. Bistveni so, da je B. B. podpisoval dobavnice za nedobavljivo in v resnici nikoli dobavljeno blago. A. A. pa je poskrbel za plačilo takšnega, nikoli dobavljenega blaga. Tako je ravnal, četudi bi moral tudi sam poskrbeti za to, da neutemeljenih plačil ne bi bilo. Glede podrobnosti v zvezi z ravnanjem B. B. in A. A. se pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev prvostopenjskega sodišča, saj dejanskega stanja v zvezi s tema dvema osebama ne izpodbija nobena od pritožb. 105. Za nobenega od prej navedenih delavcev tožeče stranke ni mogoče ugotoviti, kolikšen del škode je povzročil. Zato odgovarja prvi toženec le za 1/3 škode (3. odstavek 70. člena ZTPDR). Tožeča stranka namreč ni nikoli trdila ničesar, kar bi kazalo na to, kolikšen del škode je povzročil njen posamezni delavec. Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča ni niti vložila pritožbe. Prvi toženec je že zaradi navedb tožeče stranke vseskozi vedel za to, da se vodi postopek zaradi kršitve obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi zoper A. A. in njega, in da se naj bi vodil tudi zoper B. B. Kljub temu ni niti on postavil trditev, ki bi lahko vplivale na odločitev o deležih posameznih zaposlenih. Tudi v pritožbi ni navedel ničesar, kar bi kazalo na to, da bi lahko bile ugotovitve o ravnanju A. A. ali B. B. kakorkoli napačne.

4. Odločitev o zatrjevanih kršitvah procesnega prava

106. Prvostopenjsko sodišče ni kršilo svojih procesnih dolžnosti, ker ni prebralo zapisnikov iz kazenske zadeve na glavni obravnavi v tej, pravdni zadevi (opr. št. Okž Lj V K 000/2010). Prvi toženec se bo o tem lahko prepričal, ko bo prebral 6. odstavek 226. člena ZPP.

107. Predlog prvega toženca za zaslišanje vseh prič in obdolžencev iz prej navedenega kazenskega postopka je bil seveda samo po sebi povsem nedoločen (v vlogah z dne 4. 4. 2019, št. 19 in z dne 19. 4. 2019, št. 24). Predlog za zaslišanje ima upanje na uspeh le, če stranka navede, katero trditev se želi dokazati z zaslišanjem določene priče. Predlog prvega toženca pa je bil glede tega povsem splošen, saj je bilo zgolj navedeno, da predlaga zaslišanje poimensko nedoločenega, predvidoma pa tudi precej velikega kroga oseb. Povsem nejasno je tudi ostalo, katero trditev naj bi se z zaslišanjem posamezne osebe sploh dokazovalo. Smiselno isto velja tudi za predlog za zaslišanje obdolžencev in pregled vseh listin v spisu, kazenskih sodb in pritožb. Brez učinka pa je pritožba tudi zato, ker je povsem splošna (na str. 3 in 4), saj niti ne opredeli, katero dejstvo naj bi bilo torej nepravilno ugotovljeno.

108. Brez učinka so pritožbene navedbe prvega toženca, da so bile preveč splošne navedbe tožeče stranke v tožbi (z dne 26. 4. 2004) in dopolnitvi tožbe (v bistvu v 1. pripravljalni vlogi) z dne 14. 2. 2006. Sodba prvostopenjskega sodišča je samostojen miselni izdelek, ki ga posledično lahko napade pritožba le z navedbo primerno natančno podanih razlogov, ki se nanašajo prav nanjo. Prvi toženec svojemu pritožbenemu procesnemu bremenu glede navedbe razlogov pač ne more zadostiti s tem, da odkaže na svoje že v teku prvostopenjskega postopka podane trditve in pravna mnenja. Ta se še niti ne morejo nanašati na odločbo, ki je v tem času še niti ni bilo. Prav tako se ne morejo nanašati na postopek, ki je bil celo še povsem na začetku v času, ko je tožena stranka podala svoja naziranja.

II. ODLOČITEV PRITOŽBENEGA SODIŠČA GLEDE ODGOVORNOSTI DRUGE TOŽENKE (PO TEMELJU)

109. Odgovornost druge toženke temelji na 1. odstavku 131. člena OZ v povezavi z 2. odstavkom 147. člena OZ.

1. Povzročanje škode

110. Druga toženka je tožeči stranki povzročila škodo. Bila je namreč vodja poslovalnice D. d. d. na X. Na tem položaju je bila v celotnem obdobju od 1. 1. 1999 do 24. 2 2002, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek tožeče stranke. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je D. d. d. v celotnem navedenem obdobju tožeči stranki navidez dobavila veliko količino toaletnega papirja in brisač. Takšna ugotovitev temelji na ugotovitvi, da toliko papirja in brisač, kot bi naj ga bilo dobavljeno, poslovalnica D. d. d. v X. sploh ni imela na razpolago. Druga toženka je sprejemala naročila, za D. d. d. pa je tudi sestavljala in podpisovala dobavnice. Tudi račune je sestavljala ona sama (prvostopenjska sodba, r. št. 44). Ker je nemogoče dobaviti neobstoječe izdelke, je tožeči stranki nastajala v tem obdobju škoda. Tudi izvedenec je izračunal, da je oškodovanje obstajalo v celotnem navedenem obdobju. Druga toženka je celo sama potrdila, da tožeči stranki ni bilo dobavljenega toliko toaletnega papirja, kot je bilo navedeno na dobavnicah (prvostopenjska odločba, r. št. 44).

111. Druga toženka je škodo povzročala v vsem času od 1. 1. 1999 do 24. 2. 2002. Odločbi DURS se ne nanašata na to obdobje. Zajemata le čas od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2001. Za odločitev v tej zadevi sta pomembni zgolj toliko, kolikor se je z njihovo pomočjo razkrilo, da je v tem obdobju druga toženka opravljala za več kot štirikrat toliko stornov, kot je sploh bilo prometa. Prav tako so bile razkrite podrobnosti glede samega načina poslovanja v poslovalnici D. d. d. na X., na primer glede vrednostnega poračunavanja z izdajo blaga, ki ga ni bilo na zalogi (podrobnosti v prvostopenjski odločbi, r. št. 29). Vsa ostala ugotovljena dejstva, zapisana v prejšnjem odstavku, še zlasti, da je bilo v resnici tožeči stranki izročenega precej manj toaletnega papirja in brisač kot ga je bilo zaračunanega, pa se nanašajo na celo prej navedeno obdobje, začenši s 1. 1. 1999. Glede tega ne more biti nobenega dvoma o povzročanju škode tudi v letih 1999 in 2002. 112. Druga toženka še v pritožbi (str. 3) vztraja pri svoji obrambi, da naj bi obe davčni odločbi ne potrjevali oškodovanja. Iz njih naj bi izhajala zgolj domneva, da je tožeča stranka prejela nekaj drugega kot toaletni papir in brisače. Takšna pritožbena navedba je sama po sebi nejasna. Davčni odločbi sta se zgolj obrobno ukvarjali z razmerji med tožečo stranko in drugo toženko. Za njiju je bilo odločilno le, ali je D. d. d. plačala toliko davka, kot ga bi glede na promet morala. Tudi izvedenec je izračunal, da je oškodovanje obstajalo. Če naj bi tožeča stranka prejela druge izdelke, potem bi morala druga toženka navesti te izdelke. Že prvostopenjsko sodišče je v svoji sodbi podobno trditev zavrnilo kot presplošno (prvostopenjska odločba, r. št. 31). Pritožba pa glede tega tudi ne navaja pravzaprav sploh ničesar.

113. Prvostopenjsko sodišče je zaslišalo drugo toženko in prišlo do sklepa, da je njena izpoved nekonsistentna. Prvostopenjsko sodišče je izpoved druge toženke ocenilo: njenim trditvam o dobavah spornega blaga ni verjelo (prvostopenjska odločba, r. št. 44). Da pa prvostopenjsko sodišče ni verjelo izpovedi glede stornov, je mogoče sklepati iz njegovega obširnega povzetka ugotovitev DURS v obeh odločbah. Pritožbeno sodišče ne najde v njeni izpovedi nič takšnega, kar bi omajalo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. 114. V tem postopku se sploh ne postavlja vprašanje, ali je fotokopirana naročilnica ponarejena listina ali pristna. To je morda pomembno v kazenskem postopku, ne pa v pravdnem. Poleg tega je pomembno le v razmerju do prvega toženca. Prvostopenjsko (pravdno) sodišče pa svoje odločbe tudi ni oprlo na pravno presojo, da je fotokopirana naročilnica ponarejena listina. V zvezi z naročilnicami se v pravdnem postopku kvečjemu postavi vprašanje, ali je prvi toženec kršil svoje dolžnosti, vendar ne zato, ker bi bila fotokopirana naročilnica ponarejena. Odgovor na takšno vprašanje je že bil dan in ga zato pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo. Da zato tudi zaslišanje L. L. ni bilo potrebno, je očitno. Poleg tega so pravni nazori prič nepomembni. Zato se prič glede pravnih vprašanj ne zaslišuje, niti ne bere zapisnikov o njihovih zaslišanjih. Kar se tiče verodostojnosti naročilnic in dobavnic, pa je prvostopenjsko sodišče dokazno oceno napravilo. Dobavnicam ni verjelo (prvostopenjska odločba, r. št. 36), glede verodostojnosti naročilnic in kopij pa očitno ni imelo dvomov, saj je obstoj naročilnic in fotokopij naročilnic označila za kot med strankama nesporno dejstvo in se s tem potem niti ni več ukvarjalo (npr. prvostopenjska odločba, r. št. 32). V zvezi z naročilnicami obstoječi očitki prvostopenjskega sodišča so šli namreč v povsem drugo smer, ki pa ni imela nobene povezave z njihovo verodostojnostjo.

115. Prvostopenjsko sodišče namreč drugi toženki ni očitalo, da je ravnala protipravno, ker je dobavljala na temelju fotokopiranih naročilnic. Tega ji ne očita niti pritožbeno sodišče. Za odgovornost druge toženke zadošča, da je navidez dobavljala v resnici neobstoječe blago, tega pa je potem D. d. d. tudi dobila plačanega. S tem je povzročala škodo (1. odstavek 131. člena OZ), takšno ravnanje pa je bilo tudi globoko nemoralno. Usklajeno z uslužbenci tožeče stranke je ravnala njej v škodo. Gre za očitno koluzivno ravnanje več oseb v škodo tretjega, namreč tožeče stranke.

116. Prvostopenjsko sodišče ni prekoračilo trditev tožeče stranke, kot ji očita druga toženka na str. 8 pritožbe. Prva toženka namreč očita, da naj bi dokazni predlog tožeče stranke za vpogled v odločbi DURS z dne 27. 12. 2004 vzelo kot del trditvene podlage. Katere konkretne ugotovitve DURS naj bi tožeča stranka ne zatrjevala, pa druga toženka ne navede. Njena pritožba je v tem delu povsem nedoločna in že zato neupoštevna. Tožeča stranka je sicer trdila več, kot se je na koncu izkazalo za odločilno. Tako je med drugim naštela fiktivne dobavnice in račune. Vendar pa je tožeča stranka tudi trdila, da ji je druga toženka povzročila škodo tako, da ji je navidez dobavljala blago, in da je za takšne navidezne (fiktivne) dobave vedela, saj je ona podpisovala fiktivne dobavnice in račune (prvostopenjska sodba, r. št. 6).

117. Vzročna zveza med ravnanjem druge toženke in škodo tožeče stranke je podana. Če bi druga toženka ne izdajala dobavnic in računov za nikoli dobavljeno blago, navidezne dobave pa računovodsko prikrivala pri svojem delodajalcu D. d. d., bi tožeči stranki škoda ne nastala.

2. Namernost ravnanja

118. Druga toženka je ravnala namerno. V to so tudi pritožbeno sodišče prepričale okoliščine v zvezi z njenim ravnanjem. Druga toženka je bila poslovodja poslovalnice na X. v L. Vedela je za količine blaga, ki so bile na razpolago. Izdajala je listine o dobavah neobstoječega blaga, in račune za blago, ki ga sploh ni bilo. Druga toženka je še opravljala navidezne storne za blago, ki ga pri D. d. d. ni bilo na zalogi (prvostopenjska sodba, r. št. 29). Vse to pa je počenjala v velikem obsegu. Prikriti obseg prometa blaga je bil tako velik, da je DURS od D. d. d. zahteval doplačilo davka v skupni višini 246.013,20 EUR za leti 2000 in 2001 (prvostopenjska odločba, r. št. 29, sicer pa priloga C35). Ponavljanje dejanj in njun obseg so takšne, da izključujejo vsak dvom, da bi bilo ravnanje druge toženke zgolj malomarno ali celo le nekrivdno.

III. ODLOČITEV PRITOŽBENEGA SODIŠČA GLEDE VIŠINE ODŠKODNINE VKLJUČNO Z UGOVOROM UDELEŽBE

119. Oba pritožnika sta poskusila izpodbiti tudi odločitev prvostopenjskega sodišča glede višine škode.

120. Dokazna mera za odločitev o temelju odgovornosti je takšna, kot je splošno pravilo za vsako sodno odločbo: prepričanje sodnika. Pri odločanju o višini škode lahko sodišče odloči po prostem preudarku, če se višina zneska ne da ugotoviti (1. odstavek 216. člena ZPP). Smisel te določbe je jasen. Oškodovalec naj se ne izmuzne svoji odgovornosti zgolj zato, ker je natančna ugotovitev škode nemogoča. Za sodno odločitev zadoščajo že oporne točke. Brez njih pa niti odločitev na temelju 1. odstavka 216. člena ZPP ni mogoča. 121. Obe pritožbi ne razlikujeta med trditvami, ki so potrebne za odločitev o odgovornosti po temelju in za odločitev o višini zahtevka potrebnimi trditvami. Za odločitev o višini škode je tožeča stranka vsekakor dala dovolj navedb, da je potem na njihovem temelju prvostopenjsko sodišče lahko odločilo o višini škode. Za odločitev o višini škode je tožeča stranka naštela dobavnice, ki so izkazovale dobave, ki jih v resnici nikoli ni bilo. Te je poimenovala „fiktivne“ dobavnice. Dobavnice v resnici niso bile fiktivne, saj so kot listine obstajale. Navidezne (fiktivne) so bile le dobave, ki jih naj bi dokazovale dobavnice. Vendar je to bilo iz njenih navedb sicer jasno razvidno; tožeča stranka pa ni trdila, da bi bile dobavnice ponarejene. Tožeča stranka je tudi navedla račune, s katerimi je druga toženka zahtevala plačilo za dobave, ki jih v resnici nikoli ni bilo (pripravljalna vloga z dne 9. 7. 2009; str. 3 in nasl. = l. št. 186 in nasl.). Tam je tudi predlagala vpogled v listine spisa Okž Lj I K 170/2007, vključno z odločbama DURS (str. 17 in 18 vloge, l. št. 200 in 201). Že prej pa je tožeča stranka trdila, da je poslovalnica D. d. d. na X. nabavila manj blaga, kot bi ga naj izročila tožeči stranki (dopolnitev tožbe - pripravljalna vloga z dne 14. 2. 2006, l. št. 85; enaka trditev tudi npr. v vlogi z dne 1. 6. 2006, str. 2 = l. št. 147). S tem pa so bile podane vse bistvene trditve za oceno višine škode in vsi dokazni predlogi. Nobene potrebe ni bilo, da bi tožeča stranka še navedla zneske posameznih navideznih dobav po, kakor se je nepravilno izrazila „fiktivnih dobavnicah“. Škodo pa je bilo potrebno oceniti, saj izvedenec niti na temelju listin ni mogel ugotoviti, ali so bili na dobavnici zapisani izdelki v resnici sploh dobavljeni (prvostopenjska odločba, r. št. 52).

122. Izvedenec sam je sestavil svojo oceno višine škode na temelju poslovnih listin, vključno s finančnimi. Sestavil jo je po pravilih civilnega procesnega prava. Ne opira se na kazensko sodbo, in ne na v kazenskem postopku izvedenih dokazih, temveč zgolj na v kazenskem spisu nahajajoče se listine. Nobenega razloga ni, da bi se sodišče, in po njegovem naročilu izvedenec, na takšne listine ne mogel opreti; kakšnega razloga v to smer ne navajata niti pritožnika.

123. O udeležbi tožeče stranke bi moralo prvostopenjsko sodišče odločiti ponovno. O udeležbi tožeče stranke je bilo sicer z odločbo opr. št. VII Pg 113/2005 z dne 9. 3. 2017 že odločeno in je odločitev glede udeležbe tožeče stranke v višini 10 % postala pravnomočna. Tožeča stranka namreč glede tega dela odločbe ni vložila pritožbe. Druga toženka za vložitev pritožbe zoper ta del odločitve ni imela pravne koristi. Vložila pa je pritožbo zoper tisti del odločitve, s katerim je bilo pretežno ugodeno tožbenemu zahtevku. V okviru te pritožbe je menila, da je bila odločitev o velikosti deleža nepravilna, ker bi morala biti udeležba tožeče stranke višja. O tem delu pritožbe je potem VSL odločilo v odločbi z dne 18. 1. 2018 (opr. št. I Cpg 627/2017). Pritožbo je zavrnilo. Ta del odločbe prvostopenjskega sodišča (z dne 9. 3. 2017) je bil razveljavljen s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani (z dne 7. 6. 2018) v III., V., VI. in VIII. točki izreka, kolikor se nanaša na prvo in tretjo toženko, ki sta v tem postopku prvi toženec in druga toženka. Razveljavljena je bila tudi sodba VSL opr. št. I Cpg 627/2017 z dne 18. 1. 2018 v II. in III. točki izreka. S tem je odpadel pravni temelj za odločitev o udeležbi tožeče stranke. Prvostopenjsko sodišče bi moralo odločiti o udeležbi še enkrat. Tega ni storilo.

124. Toženca sta ugovarjala, da je tožeča stranka prispevala k nastanku škode zaradi opustitve nadzora. Ni namreč vodila materialnega knjigovodstva in ni dokumentirala gradiva, ki bi kazalo na dejanske prevzeme blaga. Opuščala naj bi nadzor nad svojimi uslužbenci. Druga toženka je menila celo, da je tožeča stranka celotno škodo povzročila s svojo malomarnostjo.

125. Tožeča stranka se je branila s trditvijo, da nepravilnosti ni mogla odkriti zaradi ravnanja A. A., ki naj bi prikrival nepravilnosti. Poleg tega je več oseb iz sistema kontrole kršilo svoje dolžnosti, potem pa naj bi tudi sistem notranjega nadzora ne onemogočil nepravilnosti. Poleg tega je tožeča stranka trdila, da je znašal delež vseh izdatkov za delovanje službe tožeče stranke 0,8 %, izdatki za blago in storitve pa znašajo le 30,9 % od vseh izdatkov za delovanje službe tožeče stranke (dopolnitev tožbe in 1. pripravljalna vloga z dne 14. 2. 2006, pod XI = l. št. 86). Analitični konto se naj bi vodil le za strošek za celotno skupino izdatkov za blago in storitve. Ta pa ne izkazuje vselej velikih odstopanj, četudi lahko pride do njih na ravni posamezne vrste izdatkov iz skupine. Odstopanja pa bi lahko bila ugotovljena le s podrobno analizo vsakega oddelka posebej. To je bila naloga vodje ekonomata in skladiščnika, ki pa naj bi bila oba vpletena v protipravna ravnanja. Poseben nadzor se opravi šele ob sumu nepravilnosti.

126. Teh trditev toženca nista prerekala, zato veljajo za ugotovljene. Listin kazenskega spisa v zvezi z udeležbo ni bilo treba brati, saj so bila vsa bistvena dejstva ugotovljena tudi brez branja listin kazenskega spisa. V tej odločbi so bila že povzeta. Poleg tega je bil sam dokazni predlog tako nedoločen, da bi mu sodišče niti ne moglo slediti.

127. Pravnomočno je že bilo odločeno, da znaša prispevek tožeče stranke 10 % (1. odstavek 171. člena OZ; enako 1. odstavek 192. člena ZOR). Odločitev o prispevku je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, saj se ne nanaša na višino škode kot takšno, temveč na porazdelitev prikrajšanj med oškodovancem in oškodovalcem. Temeljiti pa mora odločitev na v postopku ugotovljenih dejstvih o ravnanju samega oškodovanca.

128. Pritožbeno sodišče je presodilo, da prispevek tožeče stranke ne znaša več kot 10 %. Prispevek, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, je torej po presoji pritožbenega sodišča več kot dovolj visok, zato ni pritožbi v tem delu ugodilo niti delno.

129. Zloraba je sama po sebi zavržno dejanje. Prav to pa se očita nekdanjim uslužbencem tožeče stranke in tudi drugi toženki. Storilec svoje zlorabe ne more opravičiti z domnevno slabim nadzorom pri oškodovancu. To bi pomenilo, da se vlogi žrtve in storilca obrneta: žrtvi se očita, da je ona tista oseba, zaradi katere je škoda nastala. Vzrok pa naj bi bil v tem, da naj ne bi nadzirala svojega premoženja. Oškodovalec pa bi torej posledično ne bil odgovoren za nič.

130. V prid odločitvi o pravilnosti dosedanje odločitve o udeležbi pa je tudi, da si je težko predstavljati kakšen malo večji sistem, v katerem bi bilo mogoče povsem preprečiti zlorabe. Tako je tožeča stranka imela nadzor nad naročanjem potrošnega materiala. Nikakor ni, na primer, opustila vsakršnega nadzora. Odpovedal pa je med drugim zato, ker je zlorabo omogočal eden najvišjih uslužbencev, kar je bil A. A. Poleg tega so se povezale prav tiste osebe, ki bi morale pravzaprav nadzirati naročanje in porabo in so delovale tako usklajeno, da nadzor ni bil uspešen. A. A. bi moral nadzirati C. C., ta pa B. B. Pri povzročanju škode pa so sodelovali prav vsi trije, kar je izjemna situacija. Tožeča stranka bi sicer lahko vodila natančnejši računovodski nadzor. To bi na primer lahko storila tako, da bi vodila več analitičnih podkontov ali pa nadzor nad prejeto in izdano količino papirja, t. i. materialno knjigovodstvo. Vendar pa ta očitek ne more opravičiti ravnanja prej navedenih oseb. Tožeča stranka je pač prilagodila natančnost nadzora pomembnosti posamezne vrste izdatkov. Ker izdatki za toaletni papir in brisače v normalnih razmerah niso bili posebej veliki, tudi nadzor ni bil tako natančen, kot bi lahko bil. Delež vseh izdatkov za delovanje službe tožeče stranke je namreč znašal komaj 0,8 %; toda v takšnem deležu so bili sešteti izdatki za zelo različne izdelke in storitve, ne le za toaletni papir in brisače. Takšno ravnanje je razumno, ker tudi nadzor povzroča stroške. Zaradi njega je prispevek tožeče stranke k nastanku škode tako nizek.

131. Prvi toženec odgovarja le za 1/3 povzročene škode. Od celotne škode v višini 377.076,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi odgovarja torej za škodo v višini 125.692,11 EUR in za zakonske zamudne obresti od te škode.

132. Po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče preizkusilo še odločitev o obrestih. Materialno pravo je bilo uporabljeno pravilno (2. odstavek 299. člena OZ).

IV. ODLOČITEV O NERAZDELNI ODGOVORNOSTI PRVEGA TOŽENCA IN DRUGE TOŽENKE

133. Toženca sta solidarno odgovorna za nastalo škodo (3. odstavek 186. člena OZ). Ker sta odgovorna nerazdelno, sta tudi sospornika (1. točka 1. odstavka 191. člena ZPP).

134. Oba toženca sta v svojih pritožbah menila, da ne moreta biti odgovorna nerazdelno. Nerazumljivo je sicer, kaj si oba toženca obetata od zanikanja solidarne odgovornosti. Nerazumljivo je to že zato, ker nerazdelnost koristi obema: kolikor škode poravna eden od tožencev, za toliko se zmanjša obveznost drugega nasproti tožeči stranki. Solidarna odgovornost tudi preprečuje, da bi oškodovanec lahko zahteval povrnitev škode dvakrat. Temeljna določba civilnega deliktnega prava je namreč prav, da lahko oškodovanec zahteva le vzpostavitev stanja, kot je bilo pred nastankom škode (1. odstavek 164. člena OZ). Še jasnejši je 169. člen OZ, ki daje oškodovancu pravico do takšne denarne odškodnine, kot je potrebna, za nastanek enakega premoženjskega položaja, kot je bil pred škodnim dogodkom.

Razlog za solidarnost je tako lahko že v tem, da je razlog za odgovornost več oseb v bistvu isti dogodek.

135. Za delovanje prvega toženca in druge toženke ni bilo ugotovljeno, da bi ravnala skupaj kot sostorilca, niti kot napeljevalca ali pomagača (1. in 2. odstavek 186. člena OZ). Ne drži mnenje prvega toženca, da je odgovornost solidarna le v primeru direktnega naklepa. Za sostorilstvo zadošča že eventualni naklep. Vendar pa niti eventualni naklep prvega toženca glede sostorilstva ni podan. Za obstoj sostorilstva bi bilo potrebno, da bi obstajal skupni načrt, prvi toženec pa bi moral vsaj v grobih potezah poznati skupno ravnanje A. A., B. B. in E. E. (druge toženke). Merila za obstoj naklepa pa so vselej konkretna (Strohsack, Obligacijska razmerja I, Obligacijska razmerja II, Ljubljana 1998, str. 268). Za to pa ni opore v ugotovljenih dejstvih.

136. Za solidarno odgovornost na temelju 3. odstavka 186. člena OZ je potrebno le, da je vsako od neodvisnih ravnanj storjeno krivdno. Vsak od storilcev mora sicer ravnati tako, da prispeva k povzročitvi (iste) škode, zadošča pa medsebojno neodvisno delovanje (gl. tudi odločbo VS RS, opr. št. II Ips 181/2008, r. št. 10). Ni pa potrebna kakšna oblika skupnega načrta glede skupnega ravnanja ali krivde glede skupnega ravnanja, saj ta norma prav predpostavlja, da so povzročitelji delovali neodvisno drug od drugega.

137. Okoliščine, kolikor so bile ugotovljene, kažejo na to, da je bilo ravnanje prvega toženca in druge toženke medsebojno neodvisno. Je pa nedvomno, da je bilo vsako od obeh ravnanj razlog za nastanek škode, četudi ni bilo ene same, skupne vzročne zveze. Ta niti ni predpostavka za nastanek odgovornosti (gl. Strohsack, Obligacijska razmerja I, obligacijska razmerja II, Ljubljana 1998, str. 464). Če bi prvi toženec opravljal svoje dolžnosti, bi škoda ne nastala. Če bi se druga toženka ne povezala z uslužbencema tožeče stranke in zahtevala plačila za v resnici neopravljene dobave, bi ta (ista) škoda prav tako ne nastala.

138. Tožeča stranka je od samega začetka trdila, da je odgovornost prvega toženca in druge toženke solidarna, in je v teku postopka celo navajala različne pravne temelje za takšno odločitev. Vendar ni navajala nobenih okoliščin, na temelju katerih bi bilo mogoče ugotoviti deleže obeh tožencev pri povzročitvi škode. V teku prvostopenjskega postopka sta toženca vseskozi vedela za to, da si tožeča stranka prizadeva za dosego njune solidarne odgovornosti. Kljub temu nista niti sama navajala kakšnih okoliščin, ki bi omogočale ugotoviti deleže pri povzročeni škodi. Ker prispevkov prvega toženca in druge toženke ni mogoče niti ugotoviti, je njuna odgovornost solidarna (3. odstavek 186. člena OZ).

139. Solidarna je odgovornost prvega toženca in druge toženke pač le toliko, kolikor odgovarja prvi toženec za nastalo škodo. To pomeni, da odgovarjata prvi toženec in druga toženka do višine 125.692,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi nerazdelno. Za preostanek v višini 251.384,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa odgovarja zgolj druga toženka, ki ne uživa privilegija omejitve odgovornosti na temelju delovnega prava.

V. ODLOČITEV O STROŠKIH POSTOPKA

1. Stroški prvostopenjskega postopka

140. Zaradi tega, ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo prvostopenjsko sodbo, je moralo ponovno odločiti o stroških prvostopenjskega postopka in še o stroških pritožbenega postopka. Nobena od strank v svoji pritožbi ni navedla ničesar, kar bi kazalo na nepravilno odmero stroškov postopka. Po prvostopenjskem sodišču odmerjene stroške je zato vzelo tudi pritožbeno sodišče kot temelj za svojo odločitev.

141. Del stroškov sta stranki dolžni poravnati nerazdelno, ker sta tudi nerazdelno dolžni poravnati 125.692,11 EUR (3. odstavek 161. člena ZPP). To pa je bil hkrati tudi razlog, zaradi katerega je prvostopenjsko sodišče naložilo obema tožencema plačilo vseh pravdnih stroškov, saj sta bila na temelju prvostopenjske sodbe oba dolžna plačati tožeči stranki povsem enak znesek, in sicer solidarno.

142. Znesek v višini 251.384,23 EUR pa je dolžna poravnati izključno druga toženka. Zato je pritožbeno sodišče izključno njej naložilo poravnavo dela stroškov postopka (2. odstavek 161. člena ZPP).

143. Stroški tožeče stranke so znašali 23.589,25 EUR, stroški prvega toženca 27.298,58 EUR in druge toženke 23.033,84 EUR.

144. Vrednost spornega predmeta je znašala 507.863,31 EUR. Toženca sta nerazdelno dolžna plačati 125.692,11 EUR, druga toženka pa sama še 251.384,23 EUR.

145. Prvi toženec je dolžan plačati 125.692,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi nerazdelno. Uspeh tožeče stranke v razmerju do prvega toženca je 25 % (125.692,11 EUR : 507.863,95 EUR). Uspeh prvega toženca v razmerju do tožeče stranke je 75 %.

146. Druga toženka je dolžna plačati 125.692,11 EUR nerazdelno in še sama 251.384,23 EUR, skupaj torej 377.076,34 EUR. Uspeh tožeče stranke v razmerju do druge toženke je 74 % (377.076,34 EUR : 507.863,95 EUR). Uspeh druge toženke v razmerju do tožeče stranke je 26 %.

147. Tožeča stranka lahko zahteva nerazdelno povrnitev svojih stroškov v višini 25 % od 23.589,25 EUR od obeh toženk. Zahteva lahko torej 5.897,31 EUR.

148. Tožeča stranka od prvega toženca ne more zahtevati nobene nadaljnje povrnitve stroškov. Pač pa lahko zahteva od druge toženke povrnitev 49 % svojih stroškov (74 % - 25 % = 49 %). Zahteva lahko torej povrnitev 49 % stroškov od 23.589,25 EUR, kar znaša 11.558,73 EUR.

149. Prvi toženec lahko zahteva povrnitev 75 % svojih stroškov od tožeče stranke, ker je v takšnem deležu uspel s svojo obrambo. To pomeni, da lahko v denarju zahteva 20.473,93 EUR (75 % x 27.298,58 EUR). Tožeči stranki je že bilo naloženo plačilo 2.729,86 EUR v korist prvega toženca (odstavek IV izreka prvostopenjske odločbe). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki zato dodatno naložilo le še plačilo razlike (20.473,93 EUR – 2.729,86 EUR). Ta znaša 17.744,07 EUR.

150. Druga toženka lahko zahteva povrnitev 26 % svojih stroškov od tožeče stranke, ker je v takšnem deležu uspela s svojo obrambo. To pomeni, da lahko v denarju zahteva 5.988,80 EUR (26 % x 23.033,84 EUR).

151. Po pobotanju zahtevka tožeče stranke do druge toženke in nasprotnega zahtevka druge toženke do tožeče stranke lahko zahteva tožeča stranka od druge toženke povrnitev prvostopenjskih stroškov v višini 5.569,93 EUR. Tožeči stranki je že bilo naloženo plačilo 2.303,38 EUR v korist druge toženke (odstavek V izreka prvostopenjske odločbe). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki zato dodatno naložilo le še plačilo razlike (5.569,93 EUR EUR – 2.303,38 EUR). Ta znaša 3.266,55 EUR.

2. Stroški pritožbenega postopka

152. Prvi toženec je s pritožbo uspel doseči spremembo prvostopenjske sodbe v svojo korist. Uspeh v pritožbenem postopku je znašal 251.384,23 EUR. Ker pa se je v prvostopenjskem postopku odločalo le še o pritožbi zoper odločitev z vrednostjo spornega predmeta 377.076,98 EUR, je njegov uspeh znašal 2/3. Druga toženka pa s pritožbo ni imela nobenega uspeha, razen zanemarljivega, v višini 0,64 EUR. Zato mora druga toženka nositi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

153. Ker je bila pritožba vložena v času, ko je že veljala odvetniška tarifa iz leta 2019, se je odločitev pritožbenega sodišča o nagradi za delo odvetnika in o vrednosti OT v celoti ravnala po tej tarifi.

154. Prvi toženec je zahteval povrnitev nagrade za delo odvetnika v višini 3.750 OT, DDV in pa sodne takse. Glede na vrednost spornega predmeta v pritožbi, je upravičen do povrnitve 2/3 naslednjih stroškov: nagrade za delo odvetnika 2.875 OT (tar. št. 21 (1) in 18 OdvT), DDV v višini 22 % in sodne takse v višini 5.205,00 EUR. Vsota stroškov znaša 7.309,50 EUR. Prvi toženec je upravičen do povrnitve 2/3 od tega zneska, kar znaša 4.873,00 EUR.

155. Prvi toženec ni upravičen do nagrade za pregled odločbe I. stopnje in poročilo stranki in do nagrade za konferenco s stranko, ker sta obe nagradi vključeni v nagrado za pripravo pritožbe. Do nagrade za pregled odločbe II. stopnje in poročilo stranki pa prvi toženec ni upravičen, ker ji ta strošek ni nastal; do njega pa tudi sicer ne bi bila upravičena. Prav tako ni upravičena do povrnitve materialnih stroškov, ker ni navedla njihove višine.

156. Vse zneske stroškov, tako prvostopenjskih kot tudi pritožbenih, bodo morali plačati zavezanci v 15 dneh od vročitve sodbe. V primeru zamude pa bodo morali plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve sodbe (299. člen OZ).