8. 1. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 22. decembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 134/2004 z dne 19. 5. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp št. 871/2003 z dne 25. 3. 2004 in s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru št. III K 293/2000 z dne 22. 10. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečena mu je bila kazen štirih mesecev zapora in prepoved vožnje motornih vozil B kategorije kot stranska kazen. Višje sodišče je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti.

2.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper pravnomočno obsodilno sodbo in sodbo Vrhovnega sodišča. Prvostopenjsko sodišče naj bi zavrnilo dokazni predlog obrambe o ogledu kraja prometne nezgode z obrazložitvijo, da ugotovitve zapisnika o ogledu nudijo izvedencu prometne stroke ustrezno podlago za delo, poleg tega pa naj bi izvedenec svoje ugotovitve tudi slikovno ponazarjal. Iz izvedenčevega kinograma naj ne bi bila razvidna okoliščina o nesreči na območju križišča. Nesreča v križišču naj bi pomenila oškodovankino kršitev predpisa o vključevanju z neprednostne na prednostno cesto. Pritožnik navaja, da bi ga bilo treba zato oprostiti. Zatrjuje, da je na križišče opozarjal tudi v pritožbi in v zahtevi za varstvo zakonitosti. Drugostopenjsko sodišče naj ga ne bi vabilo na sejo senata kljub izrecni zahtevi. Vrhovno sodišče naj bi v zvezi s tem ugotovilo, da naj bi drugostopenjsko sodišče kršilo prvi odstavek 378. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP), vendar kršitev naj ne bi vplivala na zakonitost sodbe. Očitalo naj bi, da pritožnik ni v zadostni meri pojasnil, kaj naj bi dodatno pojasnil na seji. Pritožnik navaja, da se s tem ne strinja, saj Vrhovno sodišče ne more odpravljati napake drugostopenjskega sodišča s stališčem, da stranka ni zadostno opozorila, kaj naj bi pojasnila na seji.

B.

3.Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave. Po tej določbi je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora po ustaljeni ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja ter pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

4.Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo dokazni predlog obrambe o ogledu kraja z utemeljitvijo, da bi bil ogled smiseln v primeru razhajanj med ugotovitvami zapisnika o ogledu kraja dejanja in ugotovitvami izvedenskega mnenja, do teh pa ni prišlo, ter da je preverjanje prostorskega vidika zaradi izvedenčeve slikovne ponazoritve odveč. Iz prvostopenjske sodbe izhaja ugotovitev, oprta na izpovedbo oškodovanke, priče in izvedensko mnenje, da je do prometne nezgode prišlo na voznem pasu na levem smernem vozišču glede na obdolžencu dovoljeno smer vožnje, in da to ni bilo v nobeni vzročni zvezi z načinom vožnje oškodovanke. Drugostopenjsko sodišče je potrdilo ugotovitve prvostopenjskega sodišča in pri tem opozorilo na ugotovitve izvedenskega mnenja, da glede na razpoložljive sledi na način, kot ga je prikazal obdolženec, do nezgode ne bi moglo priti. Glede na utemeljitve prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi dokaznega predloga, pa tudi presoje pritožbenega sodišča v tem delu, Vrhovno sodišče ni imelo pomislekov o pravilnosti utemeljitve zavrnitve dokaznega predloga. Ker so torej sodišča z izpodbijanimi sodbami ugotovila, da dokaz z ogledom kraja dejanja očitno ne more biti uspešen, njihovim ugotovitvam pa ni mogoče odreči razumnosti, pritožniku pravica do izvajanja dokazov v korist obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave ni bi bila kršena.

5.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave, ki naj bi jo zagrešilo drugostopenjsko sodišče s tem, da zagovornika ni vabilo na sejo senata kljub njegovi izrecni zahtevi, in Vrhovno sodišče s stališčem, da obramba ni v zadostni meri opozorila, kaj naj bi na seji pojasnila, s čemer naj bi si vzelo pravico sanirati napako drugostopenjskega sodišča. ZKP v prvem odstavku 445. člena pooblašča predsednika senata oziroma senat, da v primeru, ko na drugi stopnji odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranke o seji senata samo, če spozna, da bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev stvari. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-426/02, Up-546/01 z dne 23. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 114/2003), ko je med drugim presojalo tudi skladnost določb 445. člena ZKP z Ustavo, zapisalo, da je mogoče določbi prvega in drugega odstavka tega člena razlagati z vidika zagotavljanja načela kontradiktornosti, kar pomeni, da mora sodišče obdolžencu zagotoviti pravico, da se pred odločanjem pritožbenega senata tudi v skrajšanem postopku seznani s stališči, pisnimi predlogi in drugimi navedbami tožilca in ima možnost, da se do njih v primernem času opredeli in da prvi odstavek 445. člena ZKP ne določa obvezne navzočnosti strank na seji senata. Iz tega stališča Ustavno sodišče izhaja tudi pri obravnavani ustavni pritožbi. Pritožnik v ustavni pritožbi ne zatrjuje, da se ni seznanil s stališči, predlogi ali drugimi navedbami državnega tožilca oziroma, da ni imel možnosti nanje odgovoriti. Prav tako pritožnik ni izkazal, da je bil državni tožilec vabljen na sejo pritožbenega senata. Zato zgolj s tem, da ni bil vabljen na sejo pritožbenega senata kljub izrecni zahtevi, pritožniku ni bila kršena pravica do obrambe iz prvega alineje 29. člena Ustave.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer