Jedro

Vožnja po sredini ceste tako, da se leva kolesa avtomobila pomikajo na levi strani cestišča, gledano v smeri njegove vožnje, pomeni vožnjo na nepredpisani strani vozišča oziroma hudo malomarnost.

Izrek

1.Pritožbi se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka razveljavi glede sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. Ig .... z dne 30.01.1997, v 1. točki izreka o zamudnih obrestih od zneska 149.979,76 SIT od 25.08.1994 dalje do plačila in od zneska 118.418,00 SIT od 15.10.1994 dalje do plačila ter v posledici tega glede odločitve o pravdnih stroških v 2. točki izreka sodbe ter se v tem obsegu vrne zadeva prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. 2.V preostalem delu, glede glavnice v višini 268.398,00 SIT, o kateri je odločeno v 1. točki izreka sodbe v zgoraj navedenem sklepu o izvršbi pod 1 točko in glede 3. točke izreka (izvršilni stroški) se pritožba zavrne in se v tem delu izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v 1. točki izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. Ig ... z dne 30.01.1997 vzdržalo v celoti v veljavi glede glavnice, obrestih in izvršilnih stroških, torej v 1. in 3. točki izreka. Toženi stranki je še naložilo, da povrne tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 14.250,00 SIT. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki vztraja, da v konkretnem primeru ni podana huda malomarnost njenega zavarovanca, zaradi česar vtoževane glavnice tožeči stranki ni dolžna povrniti. Opozarja tudi, da glede poteka zakonskih zamudnih obresti, prvostopna sodba nima obrazložitve, zaradi česar se je ne more preizkusiti. Pritožba je deloma utemeljena in sicer glede teka zamudnih obresti in v posledici tega glede odločitve o pravdnih stroških, ne pa tudi glede glavnice in odločitve izvršilnih stroškov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz izvršilnega predloga tožeče stranke razvidno, da vtožuje zakonske zamudne obresti od zneska 149.979,67 SIT od 25.08.1994 do plačila in glede zneska 118.418,00 SIT od dne 15.10.1994 dalje do plačila. Tožeča stranka namreč obresti ob vložitvi izvršilnega predloga, ki se šteje kot tožba (dne 28.01.1997) ni posebej obračunala oziroma ni kapitalizirala glavnice o zapadlih zamudnih obrestih do vložitve tožbe, čeprav je tako zapisala. Pri tem tožeča stranka tekom postopka ni pojasnila, zakaj uveljavlja zamudne obresti od obeh posameznih zneskov ravno od navedenih datumov. Z dopisom, ki ga je poslala toženi stranki (priloga A7), je namreč zahtevala zakonske zamudne obresti šele od dne 22.06.1994 dalje. Izpodbijana sodba glede obresti dejansko nima nobenih razlogov. Zato se začetek teka zakonskih zamudnih obresti kot so prisojene ne da preizkusiti. V tem delu je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Zato je bilo potrebno v tem delu, torej glede teka zamudnih obresti, izpodbijano sodbo razveljaviti, v posledici tega pa tudi glede odločitve o pravdnih stroških v višini 14.250,00 SIT pod 2. točko izreka sodbe in v tem obsegu vrniti prvostopnemu sodišču zadevo v ponovno odločanje. V ponovnem postopku bo moralo prvostopno sodišče ugotoviti od kdaj dalje pripadajo tožeči stranki za njeno odškodninsko terjatev zamudne obresti in to tudi ustrezno obrazložiti. Ponovno pa bo moralo odločati še o vseh nastalih pravdnih stroških postopka. Odločitev temelji na 1. odst. 354. čl. ZPP. Ni pa utemeljen pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki se nanaša na oceno prvostopnega sodišča, da je zavarovanec tožene stranke ravnal z veliko malomarnostjo. Huda malomarnost je skrajna nepazljivost; pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega človeka. Pravilna je ocena prvostopne sodbe, da predstavlja ravnanje zavarovanca tožeče stranke v konkretni nezgodi hudo malomarnost, ne pa navadno. Gre za poklicnega voznika, ki je vozil tovorni avto po sredini cestišča ozke lokalne ceste z neoznačenimi pasovi in to na delu, kjer se je začel desni nepregledni ovinek. Na štiri metre široki cesti se je ob trčenju nahajal 1,10 m od levega roba cestišča, kar pomeni 90 cm na levem cestišču. Takšna vožnja po sredini ceste oziroma na nepredpisani strani vozišča, pa pomeni tudi po sedanji sodni praksi hudo malomarnost (glej pregled sodne prakse in literature: Zavarovalna pravo; letnik 1983, stran 73, primer 412). Zato stališče tožene stranke v pritožbi, da ne gre za hudo malomarnost, ni sprejemljivo. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu izpodbijane sodbe glede glavnice tudi ni zasledilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zato je pritožbo tožene stranke v tem delu, torej glede glavnice zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v 1. točki izreka glede sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru, ki se v 1. točki nanaša na glavnico, potrdilo. Prav tako pa tudi 3. točko izreka izvršilnega sklepa, ki se nanaša na odločitev o izvršilnih stroških v znesku 11.800,00 SIT, saj je tožeča stranka v celoti uspela glede glavnice, v delu, ki ga je sodišče razveljavilo (obseg zamudnih obresti) pa posebni stroški niso nastali (3. odst. 154. čl. ZPP). Odločitev pritožbenega sodišča glede potrjenega dela temelji na 353. čl. ZPP. Zaradi delne razveljavitve odločbe se odločitev glede vseh uveljavljenih pritožbenih stroškov pravdnih strank v skladu s 4. odst. 165.č l. ZPP pridrži za končno odločbo. Zato o njih pritožbeno sodišče ni odločalo.