Jedro

Materialni predpis tako ne daje preživninskemu zavezancu neposrednega položaja ne aktivne ne pasivne stranke, saj je postopek za uveljavitev nadomestila preživnine namenjen izključno varstvu koristi mladoletnega otroka, kateremu je plačevanje preživnine že določeno, vendar pa se ta obveznost ne izpolnjuje. Preživninski zavezanec tako ne more imeti položaja stranke, saj se o njegovih pravicah ali obveznostih v tem postopku ne presoja. Morebitna udeležba v zvezi z določbo 21.f člena ZJSRS pa je mogoča le, če preživninski zavezanec dokaže, da je plačal vse preživninske obveznosti za nazaj in dva meseca vnaprej oziroma da je te prevzel njegov dolžnik.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Jamstvenega in preživninskega sklada Republike Slovenije z dne 4.5.2000, s katerim je ta zavrgel pritožbo preživninskega zavezanca (tožeče stranke) zoper odločbo, s katero je bila na zahtevo zakonite zastopnice A.A. priznana pravica do nadomestila preživnine za mladoletnega otroka B.B. V nadaljevanju tožena stranka citira določbe 21.a, 21.b in 21.c člena Zakona o jamstvenem in preživninskem skladu RS, kjer je opredeljena pravica otroka do nadomestila preživnine, ter 24. člen istega zakona, ki določa postopek za uveljavitev pravice ter stranke v postopku. Navaja tudi določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki opredeljujejo dolžnost preživljanja otrok ter način usklajevanja s sodno odločbo določene preživnine. Na podlagi odstopljene dokumentacije v spisu ugotavlja, da je organ prve stopnje postopek za uveljavitev pravice do nadomestila preživnine za otroka B.B. začel na zahtevo zakonite zastopnice A.A. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ z odločbo z dne 16.3.2000 priznal pravico do nadomestila preživnine za otroka, ker so bili izpolnjeni zakonski pogoji, in zoper katero je organ prve stopnje pravilno zavrgel pritožbo tožeče stranke. Če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali jo vloži neupravičena oseba, jo organ prve stopnje po 234. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) zavrže z odločbo. Lastnost stranke v konkretnem upravnem postopku se določa po materialnem predpisu, to je v konkretni zadevi Zakon o jamstvenem in preživninskem skladu RS, po določbi katerega je stranka v postopku za uveljavitev pravice do nadomestila preživnine izključno otrok, ki ga zastopa zakoniti zastopnik. Tožeča stranka tako v obravnavani zadevi ne more biti imetnica nobene pravice in tudi ne obveznosti (plačevanje preživnine ji je namreč določeno s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v A.), prav tako pa ne more izkazati pravnega interesa. Ker tožeča stranka ni stranka v tem postopku, so njene pritožbene navedbe neutemeljene. Tožena stranka še pojasnjuje, da je organ prve stopnje tožečo stranko obvestil o priznanju pravice do nadomestila skladno z določbami Navodila o postopku za uveljavljanje pravic do nadomestila preživnine. Iz pravnomočne sodne odločbe Okrožnega sodišča v A. z dne 14.6.1996 izhaja, da je tožeča stranka dolžna plačevati preživnino za svojo hčerko, zato so navedbe, da ni dolžna plačevati ničesar brezpredmetne. Na odločitev pa tudi ne morejo vplivati navedbe glede zdravstvene in finančne stiske ter navedbe v zvezi s stiki z otrokom in odnosov z zakonito zastopnico otroka, saj niso predmet tega postopka, v katerem se presoja zgolj pravilnost in zakonitost odločitve prvostopnega organa glede pravice do nadomestila preživnine. Tožnik v tožbi navaja, da je kot oče mladoletnega otroka v neenakopravnem položaju nasproti materi-skrbnici, pri kateri otrok živi, saj mu ni dopuščala stikov z otrokom, zato o svoji hčerki ne ve nič. Od njega se zahteva zgolj denar. Urgiranje pri vseh pristojnih institucijah, Centru za socialno delo, Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve RS, je bilo neuspešno, saj ga povsod zavračajo z enakimi argumenti, da za ureditev stikov niso pristojni oziroma, da njegove navedbe niso stvar predmetnega postopka. Edino orožje, ki mu kot izigranemu očetu ostane je, da ne plačuje preživnine, saj otroka praktično ne pozna. Navaja še, da ga nihče ni povprašal o razvoju otroka, o njegovi prihodnosti, prav tako pa se ni nihče pozanimal ali ima dovolj finančnih sredstev za plačilo preživnine.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi. Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, ni prijavil udeležbe v tem postopku. Prizadeta stranka (zakonita zastopnica mladoletnega otroka) v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da v zvezi z zadevnim postopkom ne ve ničesar, saj ji izpodbijana odločba ni bila vročena niti ne ve kakšna je njena vsebina. Pojasnjuje, da je njej znano zgolj to, da je bila izdana odločba o nadomestilu za preživnino upravičenki, na katero se nobena od strank ni pritožila. V nadaljevanju pa odgovarja na navedbe tožnika, za katere meni, da so povsem neutemeljene in neresnične. Navaja, da je sodišče v razveznem postopku določilo višino preživnine, ki pa je tožnik do danes še ni poravnal niti v enem obroku, niti kadar je stike z otrokom še imel. Navaja še, da je tožnik večkrat želel izsiliti znižanje preživnine z lažnimi izjavami o nizkih dohodkih, česar pa pristojno sodišče ni odobrilo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in v izogib ponavljanju ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS)), v zvezi z ugovori v tožbi pa še dodaja: Kot je že tožena stranka pravilno navedla, opredeljuje v obravnavanem primeru pojem stranke v procesnem smislu določba 49. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - ZUP/86), ki se v tem primeru na podlagi 324 člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 - ZUP) uporablja kot slovenski predpis. Tako ima položaj aktivne stranke oseba, na katero zahtevo se je uvedel postopek, položaj pasivne stranke oseba, zoper katero teče postopek, ali pa oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se upravnega postopka. Materialni predpis pa je tisti, ki določa kdo ima kakšno pravico, obveznost ali pravno korist v konkretni upravni stvari. Zakon o Javnem jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 25/97, 10/98, 41/99, 53/99 in 119/02 - ZJSRS) opredeljuje v določbi 21.a člena, kot upravičenca do nadomestila preživnine po tem zakonu otroka, ki je državljan s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, še ni star 18 let in ki mu je s pravnomočno sodbo ali začasno odredbo sodišča oziroma z dogovorom pri centru za socialno delo določena preživnina, ki je zavezanec ne plačuje. Določeno je tudi, da se šteje, da preživninski zavezanec preživnine ne plačuje, če preživnina ni plačana zaporedoma tri mesece ali če jo plačuje neredno. Po določbi 24. člena se postopek po tem zakonu začne na zahtevo upravičenca, torej otroka, ki ga zastopa zakoniti zastopnik. Določba 21.f člena ZJSRS določa, da pravica do nadomestila preživnine preneha na zahtevo preživninskega zavezanca, če dokaže da je plačal vse zapadle preživninske obveznosti in da je za dva meseca vnaprej plačal preživninsko obveznost oziroma sredstva deponiral na sodišču v otrokovo korist, ali če je preživninsko obveznost prevzel dolžnikov dolžnik. Bistveno vprašanje, ki se v predmetni zadevi postavlja je, ali je lahko tožnik glede na navedene materialne predpise stranka v postopku oziroma ali je v konkretnem primeru izkazal pravni interes za vstop v postopek. V skladu z določbami Zakona o Javnem jamstvenem in preživninskem skladu RS je v postopku za priznanje pravice do nadomestila stranka v postopku otrok, na zahtevo katerega (po zakonitem zastopniku) se uvede postopek. Pri tem upravni organ prve stopnje na podlagi predloženih listin v skladu z določbami navedenega zakona odloči o uveljavitvi pravice, o samem temelju obveznosti pa ne odloča. Preživninska obveznost je namreč že določena, upravni organ le zaradi neizpolnjevanja obveznosti zavezanca upravičencu prizna nadomestilo, kar je podlaga za vstop v položaj upnika nasproti zavezancu. Materialni predpis tako ne daje preživninskemu zavezancu neposrednega položaja ne aktivne ne pasivne stranke, saj je postopek za uveljavitev nadomestila preživnine namenjen izključno varstvu koristi mladoletnega otroka, kateremu je plačevanje preživnine že določeno, vendar pa se ta obveznost ne izpolnjuje. Preživninski zavezanec tako ne more imeti položaja stranke, saj se o njegovih pravicah ali obveznostih v tem postopku ne presoja. Morebitna udeležba v zvezi z določbo 21.f člena ZJSRS, pa je mogoča le, če preživninski zavezanec dokaže, da je plačal vse preživninske obveznosti za nazaj in dva meseca vnaprej oziroma da je te prevzel njegov dolžnik. Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je v obravnavanem primeru upravni organ prve stopnje v skladu z določbami ZJSRS in na podlagi predloženih dokazil o določeni preživninski obveznosti, ki se ne izpolnjuje, mladoletni upravičenki priznal pravico do nadomestila preživnine z odločbo z dne 16.3.2000 in tako do višine priznanega nadomestila vstopil v položaj upnika naproti tožniku. Vendar pa po presoji sodišča upravni organ s tem v pravne koristi tožnika ni neposredno posegel. Tožnik pa ugotovitvam, da preživninske obveznosti niso poravnane, niti ne ugovarja oziroma ne dokazuje, da bi bile njegove preživninske obveznosti poravnane, s tem pa tudi ne izkazuje pravnega interesa za vstop v ta postopek, zato se sodišče strinja z odločitvijo upravnega organa prve stopnje, da se pritožba tožnika zoper odločbo o nadomestilu preživnine z dne 16.3.2000 kot nedovoljena zavrže. Tožbene navedbe o tem, da tožnik z otrokom nima stikov oziroma da so odnosi z zakonito zastopnico in mladoletnim otrokom neurejeni, pa so tudi po mnenju sodišča v tem upravnem sporu neupoštevne, kajti pravico do stikov z otrokom mora tožnik uveljavljati v za to predpisanem postopku, po nobenem predpisu pa nemožnosti ali neurejenosti stikov z otrokom ne more uveljavljati kot razlog za neplačevanje preživnine. Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 59. člena Zakona o upravnem sporu.