Jedro

Sodišče ne dvomi v to, da tožnik za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb potrebuje dodatek za pomoč in postrežbo, vendar iz mnenj zdravniških komisij prve in druge stopnje, ki sta bili podlagi za odločitev v tej zadevi, izhaja, da ga potrebuje izključno na podlagi bolezni, ki niso bile upoštevane za priznanje vojne invalidnosti (torej ne na podlagi priznane vojne invalidnosti), zato toženka ni imela podlage, da mu prizna pravico do dodatka za pomoč in postrežbo na podlagi vojne invalidnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo na podlagi vojne invalidnosti, ki jo je vložil 3. 4. 2001. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je toženka o stvari enkrat že odločala, vendar je Upravno sodišče RS sodbo U 387/2002 z dne 9. 3. 2004 tožbi ugodilo in njeno odločbo odpravilo, ker je ostalo nerazčiščeno vprašanje, ali je del v vojni nastalih okvar tožnikovega zdravja mogoče pripisati posledicam tožnikove aktivnosti v vojni oz. vojnim razmeram. Toženka je zato v ponovljenem postopku upoštevala, da je tožnik v posebnem postopku, začetim na njegovo zahtevo, uveljavljal tudi ta del invalidnosti. Dne 27. 2. 2002 je namreč vložil zahtevek za priznanje statusa in pravic vojnega invalida kot vojaškega vojnega invalida zaradi posledic bolezni pljuč. Ta postopek se je končal s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 1322/2004. Vrhovno sodišče RS je s to sodbo pritrdilo zaključku sodišča prve stopnje, da je bila tožnikova zahteva vložena prepozno. Pri tem se je sklicevalo na prvi odstavek 121. člena Zakona o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojI). Tožnik je zato na podlagi tega dela invalidnosti, ki se mu ne more priznati kot vojna invalidnost, upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo po določbi tretjega odstavka 25. člena ZVojI, ki določa, da se dodatek za pomoč in postrežbo zagotavlja v višini po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, če je vojnemu invalidu potrebna pomoč in postrežba na podlagi izključno ali pretežno druge invalidnosti. O tem, da je tožnikov dodatek za pomoč in postrežbo sicer nujno potreben za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, vendar izključno na podlagi bolezni, ki se ne upoštevajo za priznanje vojne invalidnosti, sta v postopku sprejeli mnenje tudi Zdravniška komisija prve in druge stopnje. Tožnik po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju dodatek za pomoč in postrežbo že uživa, ki je tudi po višini enak dodatku za pomoč in postrežbo prve stopnje po ZVojI.

V novem postopku je bil tožnik seznanjen z ugotovitvami in možnostjo, da v posebnem postopku na podlagi 93. člena ZVojI zahteva ugotavljanje novega odstotka vojne invalidnosti – torej na podlagi morebitnega poslabšanja zdravja zaradi telesnih poškodb, dobljenih na obeh očesih med vojno – in da lahko le na podlagi tako ugotovljene višje vojne invalidnosti doseže tudi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo na podlagi ZVojI (peti in šesti odstavek 25. člena).

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Pritrjuje stališču prvostopenjskega upravnega organa, da je tožnik upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo, vendar ne zaradi okvare zdravja, ki se upošteva kot podlaga za priznanje vojne invalidnosti, ampak izključno zaradi posledic bolezni in drugih okvar zdravja, ki se ne upoštevajo za priznanje vojne invalidnosti. Tožnik je torej upravičen do dodatka za postrežbo in tujo pomoč izključno za nevojno invalidnost, ki pa mu je tudi že priznana po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in je tudi po višini enaka dodatku za pomoč in postrežbo prve stopnje glede na tretji odstavek 25. člena ZVojI. Glede na pritožbene navedbe, v katerih je tožnik podal zahtevo za zvišanje odstotka vojne invalidnosti na podlagi poslabšanja okvare zdravja na očeh, kar je podlaga za priznanje statusa vojaškega vojnega invalida, upravni organ druge stopnje navaja, da jo bo kot pristojni organ obravnaval organ prve stopnje. Prav tako upravni organ druge stopnje ne more obravnavati zahteve za priznanje vojaškega vojnega invalida na podlagi posledic bolezni pljuč, ki jo je tožnik podal v pritožbi.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da se že več let zavzema, da se mu prizna status vojnega invalida prve skupine s 100 % invalidnostjo in na tej podlagi tudi dodatek za pomoč in postrežbo. Obširno opiše svoje zdravstveno stanje in potrebo po dodatku za pomoč in postrežbo. Sklicuje se na vzročno zvezo med vojnimi poškodbami ter njegovim sedanjim bolezenskim stanjem. Predlaga, naj se njegovi zahtevi ugodi in se odločbi upravnih organov odpravita ter se mu prizna status vojnega invalida prve skupine s 100 % invalidnostjo in na tej podlagi tudi dodatek za pomoč in postrežbo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bilo z izpodbijano odločbo odločeno zgolj o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do prejemanja dodatka za pomoč in postrežbo na podlagi vojne invalidnosti, ki jo je vložil 3. 4. 2001 in ne o morebitni zahtevi za ugotavljanje novega odstotka invalidnosti.

V zadevi ni sporno, da ima tožnik priznan status vojaškega vojnega invalida V. skupine s 70% invalidnostjo na podlagi okvar zdravja zaradi telesnih poškodb, dobljenih na obeh očesih med vojno.

Sodišče ne dvomi v to, da tožnik za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb potrebuje dodatek za pomoč in postrežbo. To nedvomno izhaja tudi iz mnenj zdravniških komisij prve in druge stopnje, ki sta bili podlagi za odločitev v tej zadevi. Ker pa iz navedenih mnenj izhaja tudi, da ga potrebuje izključno na podlagi bolezni, ki niso bile upoštevane za priznanje vojne invalidnosti (torej ne na podlagi priznane vojne invalidnosti), toženka tudi po presoji sodišča ni imela podlage, da tožniku prizna pravico do dodatka za pomoč in postrežbo na podlagi vojne invalidnosti.

Poleg tega iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov izhaja, je bil tožnik večkrat poučen, da lahko spremembe, ki vplivajo na pravice (tudi na pravico do dodatka za pomoč in postrežbo na podlagi vojne invalidnosti), določene z dokončno odločbo (o vojni invalidnosti), po 93. členu ZVojI uveljavlja z zahtevo za ugotavljanje novega odstotka vojne invalidnosti (izjava tožnika z dne 19. 8. 2010). Sodišče pripominja, da se v tem primeru takšna zahteva ne more nanašati na bolezen pljuč in z njo povezanih posledic, saj je bilo pravnomočno ugotovljeno, da jo je tožnik kot podlago za ugotavljanje vojne invalidnosti začel uveljavljati prepozno, zaradi česar je izgubil pravico do njenega uveljavljanja (odločba drugostopenjskega upravnega organa št. 02001/00003/2002 z dne 22. 11. 2002 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS št. U 2345/2002 z dne 13. 10. 2004 in sodbo Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 1322/2004 z dne 24. 9. 2009). Iz upravnih spisov ni razvidno, da bi tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe tako zahtevo podal. Nesporno pa je, da je tožniku že od leta 1993 priznana pravico do dodatka za pomoč in postrežbo na podlagi druge invalidnosti, po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, vendar izključno na podlagi bolezni, ki niso bile upoštevane pri priznanju vojne invalidnosti, ki je po višini enaka pravici dodatka za pomoč in postrežbo I. stopnje po ZvojI.

Navedbe v pritožbi, iz katerih med drugim izhaja, da je prišlo pri njegovi priznani vojni invalidnosti do poslabšanj, pa mora organ šteti kot zahtevo za ugotavljanje novega odstotka invalidnosti po 93. členu ZVojI in o njej odločiti.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).