Jedro

Tožena stranka je v tem primeru pravilno zaključila, da se finančni položaj imenovanega v postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne ugotavlja, ker je imenovani na podlagi citiranih določb prvostopnega organa prejemnik denarne socialne pomoči po določbah Zakona o socialnem varstvu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila prošnji AA, Ulica G 8, A, in mu dodelila izredno brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v pravdni zadevi, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v B zaradi odpovedi najema poslovnih prostorov ter kot oprostitev stroškov postopka (točka 1) in za izvajanje brezplačne pravne pomoči določila odvetnika BB iz B (točka 2), ki mora strokovni službi za brezplačno pravno pomoč po končani opravi storitev takoj vrniti popolno napotnico, v nasprotnem primeru se šteje, kot da upravičencu brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena in se uporabljajo določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (dalje ZBPP) o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči (točka 3). V obrazložitvi navaja, da je imenovanemu prosilcu na podlagi dokazil, ki jih je k prošnji priložil (odločbi Centra za socialno delo A z dne 5. 4. 2002 in 5. 10. 2002 ter izjave o premoženjskem stanju prosilca in njegove družine z dne 25. 11. 2002) ugotovila, da je imenovani upravičen do izredne brezplačne pravne pomoči na podlagi 2. odstavka 12. člena ZBPP in da se v takem primeru finančni položaj prosilca ne ugotavlja. Dalje tožena stranka ugotavlja, da so podani tudi pogoji iz 24. člena ZBPP, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj in zaključuje, da je zato prošnja prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči utemeljena. V obrazložitvi še opozarja na določbi 41. in 43. člena ZBPP, ki ju tudi citira.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da tožena stranka svojo odločitev utemeljuje edino z vpogledom v odločbi Centra za socialno delo A z dne 5. 4. 2002 in 5. 10. 2002, glede vseh ostalih kriterijev, ki jih ZBPP predpisuje za dodelitev brezplačne pravne pomoči pa ostaja odločba neobrazložena, saj se sklicuje na določila 12. člena ZBPP. Navaja še, da je po podatkih spisov Okrajnega sodišča v B ter razdružitvene pogodbe imenovani prosilec izključni lastnih parcele št. 753/13 - poslovna stavba 33 m2, dvorišče 53 m2, parcela št. 753/9 - dvorišče 34 m2 in parcela št. 753/8 - dvorišče 3 m, vse v vl. št. 1731 k.o. C, v naravi poslovni objekt z gostinskim lokalom in pripadajočim zemljiščem. Iz izvedenskega mnenja v spisu je tudi razvidno, da naj bi znašala v času vložitve tožbe v letu 1996 ustrezna najemnina za ta poslovni prostor od 1.200 do 1.300 (takratnih) DEM mesečno, ki da se od leta 1996 do danes ni bistveno spreminjala. Meni, da je iz navedenega očitno, da Center za socialno delo A v času odločanja o upravičenosti imenovanega prosilca do denarne socialne pomoči s temi podatki ni razpolagal, očitno pa je tudi, da je imenovani upravičenec lastnik premoženja v vrednosti, ki presega višino dvajsetih minimalnih plač. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke in ji zadevo vrne v ponovno odločitev.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja navedbe v izpodbijani odločbi in opozarja na pomanjkljivost tožbe, ki (pod točko I.) poimenuje izpodbijano odločbo kot tožbo. Sodišču tožena stranka predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je na podlagi 2. odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) poslala tožbo v odgovor upravičencu do izredne brezplačne pravne pomoči AA. Ta v odgovoru na tožbo navaja, da je na Centru za socialno delo v A predložil vsa zahtevana potrdila in dokazila o svojem premoženjskem stanju. Navaja še, da je na podlagi razdružilne pogodbe z dne 12. 3. 2001 resnično postal lastnik nepremičnine iz vl. št. 2689 k.o. C, vendar za navedeno nepremičnino, ki v naravi predstavlja manjši gostinski lokal, ni nikdar prejemal najemnine, kar je prav tako razvidno iz spisa, saj je že upravičencev pokojni oče zoper najemnika vložil tožbo na izpraznitev lokala zaradi neplačevanja najemnine, toženec pa je v postopku ves čas trdi, da je najemnino poravnal vnaprej z vlaganji v predmetni lokal. Tako so navedbe tožeče stranke o domnevni najemnini in njeni višini brezpredmetne. Upravičenec, ki nima nobenih prihodkov, pa je za brezplačno pravno pomoč prosil prav iz razloga, da bi lahko nadaljeval in dokončal pravdo, ki jo je začel njegov pokojni oče in v katero je pozneje vstopil upravičenec. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži, da upravičencu povrne stroške tega odgovora.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/2001) je definiral pojem brezplačne pravne pomoči z določbo 1. odstavka 1. člena. Po tej določbi je brezplačna pravna pomoč opredeljena kot uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničiti. Finančni položaj prosilca se ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke in dohodke in prejemke njegove družine ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina, razen če ni s tem zakonom drugače določeno (1. odstavek 12. člena ZBPP). Vendar pa se po določbi 2. odstavka 12. člena ZBPP finančni položaj prosilca v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči ne ugotavlja, če prosilec na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene dajatve (izredna brezplačna pravna pomoč).

V obravnavanem primeru je tožena stranka svojo odločitev oprla prav na določbo 2. odstavka 12. člena ZBBP in z izpodbijano odločbo prosilcu AA ( ki je po podatkih spisa samska oseba) dodelila izredno brezplačno pravno pomoč z obrazložitvijo, da je imenovani upravičenec do denarne socialne pomoči po merilih Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92 in nadaljnji), saj je na podlagi (dveh) odločb Centra za socialno delo A z dne 5. 4. 2002 in 5. 10. 2002 prejemal v obdobju od maja 2002 do septembra 2002 denarno socialno pomoč v višini 32.479,00 SIT mesečno, za mesec oktober 2002 pa 36.539,00 SIT. Na podlagi navedenega je po presoji sodišča tožbeni ugovor nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja neutemeljen. Prav tako je tudi zmotno stališče tožeče stranke, da ostaja izpodbijana odločba neobrazložena glede vseh ostalih kriterijev po določbah ZBPP, ki so dodatno predpisani za dodelitev brezplačne pomoči, saj ga tožeča stranka uveljavlja v nasprotju s podatki spisa, tožena stranka pa je ugotovila vse pravno relevantne okoliščine po določbi 2. odstavka 12. člena v zvezi s 24. členom ZBPP za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči imenovanemu. Tudi pogoj po 24. členu ZBPP, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj, je v obravnavanem primeru očitno podan in tožeča stranka temu niti ne nasprotuje.

Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da je očitno Center za socialno delo A v času odločanja o upravičenosti imenovanega do denarne socialne pomoči imel na razpolago nepopolne podatke, saj tožeča stranka ni ponudila nobenega dokaza za svoje trditve. Po presoji sodišča pa, ne glede na njihovo neizkazanost, navedene trditve niti niso pravno relevantne in jih sodišče ne more upoštevati, saj zato ni podlage v določbah ZBPP (2. odstavek 12. člena ZBPP). V spisu se nahajata dve odločbi Centra za socialno delo A (prva z dne 5. 10. 2002 in druga z dne 5. 4. 2002) za dodelitev denarne socialne pomoči imenovanemu upravičencu in tožeča stranka niti ne trdi, da navedeni odločbi ne bi bili dokončni in izvršljivi. Zato je po presoji sodišča tožena stranka v tem primeru pravilno zaključila, da se finančni položaj imenovanega v postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne ugotavlja, ker je imenovani na podlagi citiranih odločb pristojnega organa prejemnik denarne socialne pomoči po določbah Zakona o socialnem varstvu. Tožena stranka je tako po mnenju sodišča popolnoma pravilno odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, da tožnik izpolnjuje pogoje, ki jih ZBPP določa za odobritev izredne brezplačne pravne pomoči. Pravilni in skladni s podatki in listinami v spisu pa so tudi razlogi, ki jih je navedla za svojo odločitev.

Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, na podlagi 1.odstavka 59. člena ZUS tožbo zavrnilo.

Po določbi 3. odstavka 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu, tako kot v obravnavanem primeru, odloča le o zakonitosti upravnega akta, zato je izrek o stroških v tem primeru odpadel.