Jedro

Če (dokler) sklepa ne podpiše sodnik, tak sklep ni obstoječ, čeprav sicer vsebuje vse ostale zahtevane sestavine. Administrativna oprema pisanja v skladu z zahtevami Sodnega reda za prepise ne more "ustvariti" sodne odločbe, ker je konstituirana šele s podpisom sodnika.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predloga zagovornikov obtoženega, odvetnika A. A. s 24. 10. 2020 in odvetnika B. B. z 19. 5. 2021, za izločitev dokazov, navedenih v izreku izpodbijanega sklepa.

2. V obravnavani zadevi je obtoženčev takratni zagovornik odvetnik A. A. na predobravnavnem naroku 14. 10. 2020 predlagal izločitev dokazov navedenih v prvem odstavku izpodbijanega sklepa, zagovornik odvetnik B. B. pa na naroku 19. 5. 2021 izločitev dokazov navedenih pod točkama a) in b) izpodbijanega sklepa. V zvezi z navedenima predlogoma za izločitev dokazov sta bila strankama vročena dva dokumenta, oba označena kot sklep. Prvi je sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani VI K 20288/2018 s 6. 10. 2021 (vročilnice pri redni št. 217) in drugi sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani VI K 20288/2018-217 s 23. 12. 2021 (vročilnice pri redni št. 223). Zagovornik obtoženega, odvetnik B. B., je vložil pritožbo s 4. 2. 2022, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 9. 2. 2022 (list. št. 477-483). Prvostopno sodišče je naknadno ugotovilo, da je prišlo do napake, ker je strankam bil poslan osnutek sklepa o predlogu za izločitev dokazov, datiran na 6. 10. 2021, namesto pravilnega, datiranega na 23. 11. 2021. Po tej ugotovitvi je sodnik odredil ponovno vročitev („pravega“) sklepa strankam z dopisom, v katerem je pojasnjeno, kako je prišlo do napake in izrecnim napotkom, da imajo zoper ta sklep pravico („nove“) pritožbe. Zagovornik je z dopisom z 18. 3. 2022 (list. št. 491-493) odgovoril, da šteje sklep VI K 20288/2018 s 6. 10. 2021 za pravilno in zakonito izdan sklep, zoper katerega je že vložil pritožbo in da ni nobenega zakonsko dopustnega razloga za izdajo „novega“ sklepa VI K 20288/2018 s 23. 12. 2021 in tudi ne za vložitev „nove pritožbe“.

3. Odvetnik B. B. je pritožbo s 4. 2. 2022 vložil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve 36. člena Ustave Republike Slovenije (URS) in 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da iz spisa izloči vse nedovoljene dokaze, kot to izhaja iz predloga za izločitev dokazov, podrejeno pa pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. V nadaljevanju obrazložitve bo razvidno, zakaj pritožbeno sodišče šteje to pritožbo za pritožbo zoper sklep s 23. 12. 2021 kljub odvetnikovem dopisu z 18. 3. 2022, v katerem navaja, da se navedena pritožba nanaša na sklep s 6. 10. 2021, in ne sklep s 23. 12. 2021, ki ga sodišču vrača. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Brez dvoma je strankam bilo najprej poslano pisanje označeno kot sklep VI K 20288/2018 s 6. 10. 2021, zoper katerega je zagovornik pravočasno vložil pritožbo. Vendar je tako iz podatkov spisa kot vpisnika razvidno, da gre pri tem za osnutek sklepa (pripravljenega po odredbi sodnika s strani strokovnega sodelavca - list. št. 451), ki ga sodnik ni podpisal. Vsa sodna pisanja, kar so tudi sklepi kot ena od oblik sodnih odločb (prvi odstavek 112. člena Zakona o kazenskem postopku – ZKP), morajo biti podpisana (prvi odstavek 113. člena Sodnega reda - SR). Izvirnik sodnega pisanja (v obravnavani zadevi sklepa) je v predpisani obliki sestavljen sklep, ki ga podpiše predsednik senata oziroma sodnik lastnoročno, če je pisanje izdelano v fizični obliki (prvi odstavek 107. člena SR), kot je bilo tudi v obravnavani zadevi. Izvirnik sodnega sklepa podpiše sodnik ali pooblaščena sodna oseba, ki zadevo obravnava (tretji odstavek 113. člena SR). V obravnavani zadevi je podpisnik sklepa lahko bil le sodnik, saj ne ZKP, ne Zakon o sodiščih (ZS) ne pooblašča sodne osebe za podpis sklepa (drugi odstavek 54. člena ZS pooblašča strokovne sodelavce le za izdelavo osnutkov sodnih odločb, kot je bilo to odrejeno tudi v tej zadevi). Strankam se vroča prepise sklepov (prvi odstavek 196. člena ZKP in četrti odstavek 111. člena SR) na katerih mora biti odtisnjen sodni pečat in štampiljka z zaznamkom o točnosti prepisa in lastnoročnim podpisom pristojne sodne osebe (prvi odstavek 111. člena SR). Če (dokler) sklepa ne podpiše sodnik, tak sklep ni obstoječ, čeprav sicer vsebuje vse ostale zahtevane sestavine. Administrativna oprema pisanja v skladu z navedenimi zahtevami Sodnega reda za prepise (štampiljka „Ta prepis je skladen z izvirnikom“, žig in podpis sodne osebe) ne more „ustvariti“ sodne odločbe, ker je, kot rečeno, konstituirana šele s podpisom sodnika. Pri „sklepu s 6. 10. 2021“ gre za osnutek sklepa in ne za „perfekten sklep“. Čeprav je stranka s prejemom pisanja, ki je opremljeno z vso administrativno opremo za prepise lahko bila „zavedena“, da ji je bil vročen pravno veljaven sklep, je pravno veljaven le sklep, ki ga je podpisal sodnik, torej sklep VI K 20288/2018 s 23. 12. 2021. Podobna je situacija napačno zapisanega pravnega pouka, da ima stranka pravico do pritožbe, čeprav ji jo zakon v resnici ne daje. Čeprav je s takim napačnim zapisom do stranke prišla informacija, da naj bi imela pravico do pritožbe, ji na ta način pravica ni dana. Napačen pravni pouk ne more vzpostaviti pravice, ki je zakon ne daje. Enak je primer klavzule pravnomočnosti, kjer gre prav tako za administrativno potrditev pravnomočnosti s strani sodnega osebja (231. člen SR). Čeprav bi (napačna) informacija o pravnomočnosti odločbe dosegla stranko, s tem pravnomočnost ni vzpostavljena, če za njen nastop niso izpolnjeni pogoji (IV Ips 83/2013).

6. Z opisanim potekom dogodka pritožniku in obtoženemu tudi ni bila vzeta pravica do pritožbe. Zoper (pravi) sklep VI K 20288/2018 s 23. 12. 2021 so se stranke lahko pritožile, kot to izhaja iz pravnega pouka v tem sklepu, navedba o možni „novi pritožbi“ v že navedenem dopisu prvostopnega sodišča, pa je le dodatno opozorilo na to možnost. Če se je pritožnik odločil, da ostaja pri pritožbi kot jo je vložil, ko mu je bila znana vsebina „sklepa“ v verziji 6. 10. 2021, je to njegova avtonomna odločitev.

7. Pri tem tudi ne gre za dopolnitev sodbe ali popravo pomot v skladu s 365. členom ZKP in analogno uporabo v primeru sklepa. Sklep brez podpisa sodnika v pravnem pomenu sploh ne obstaja.

8. Pritožnik navaja tudi, da naj bi bil sklep s 23. 12. 2021 izdan po vložitvi pravnega sredstva, ko se je izdajatelj sklepa že seznanil z vsebino pritožbe. S tem ugotovitve pritožbenega sodišča, da pravno obstaja le sklep s 23. 12. 2021, ne more izpodbiti. Če bi šlo za prilagajanje sklepa pritožbenim razlogom in argumentaciji v pritožbi, bi lahko šlo za zlorabo, vendar pritožnik česa takšnega ne konkretizira, pritožbeno sodišče pa po pregledu spisa ugotavlja, da se obrazložitev tega sklepa (sam izrek je praktično enak kot v osnutku) nanaša le na argumentacijo v obeh predlogih za izločitev dokazov, ne pa na pritožbeno argumentacijo. To je skladno s časovnim potekom dogodkov, ko je bil sklep s 23. 12. 2021 podpisan (in s tem dokončan), še preden so stranke sploh prejele osnutek sklepa s 6. 10. 2021 in torej še pred prejemom pritožbe zoper njega.

9. Glede odločitve o zavrnitvi obeh predlogov za izločitev dokazov pritožbeno sodišče ugotavlja, da se obravnavana pritožba nanaša le na predlog odvetnika B. B. z 19. 5. 2021. Pritožnik graja zaključek prvostopnega sodišča (točka 23), da je pri zasegu predmetov povezanih s kaznivim dejanjem po 186. členu KZ-1 šlo za zakonito pridobitev dokazov v skladu z določbami ZKP o ravnanju s predmeti, ki kažejo na drugo kaznivo dejanje kot je tisto, v zvezi s katerim je bila izdana odredba za hišno preiskavo.

10. Z odredbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Kpd 19322/2017 z 8. 5. 2017 (list. št. 18-20) je bila zaradi utemeljenega suma, da je obtoženi storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 205. člena KZ-1, odrejena hišna preiskava _„objekta s pripadajočimi gospodarskimi in drugimi pritiklinami na naslovu Ulica 10 ...“_ (in osebnega avtomobila, kar pa za to odločitev ni pomembno). Na tej podlagi so policisti imeli pooblastilo in nalogo preiskati vse objekte na navedenem naslovu in se jim ni bilo treba, niti se ne bi smeli, pri izvajanju hišne preiskave ustaviti po preiskavi druge enote, ko so v njej našli tudi predmete, ki so kazali na drugo kaznivo dejanje, kaznivo dejanje po 186. členu KZ-1. Upravičeno so torej nadaljevali s preiskavo tretje enote kot delom izvrševanja navedene odredbe za hišno preiskavo in, kot pravilno zaključuje prvostopno sodišče, v tej enoti nenamerno in nenadejano našli še dodatne predmete, ki so kazali na kaznivo dejanje po 186. členu KZ-1. Kot navaja prvostopno sodišče, najdba predmetov v drugi enoti sama po sebi še ni kazala, da bodo tudi v tretji enoti najdeni predmeti, ki so kazali na kaznivo dejanje 186. členu KZ-1. Glede na v odredbi navedene iskane predmete po preiskavi druge enote ni bilo mogoče sklepati, da so bili vsi iskani predmeti že najdeni v najprej preiskanih prostorih. Narava iskanih predmetov (to je predmetov povezanih s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 205. člena KZ-1) ni taka, da se že pojmovno ne bi mogli nahajati tudi v tretji enoti, naključno najdeni predmeti pa prav tako niso takšni, da bi na podlagi njihovih značilnosti (npr. razlika v velikosti in s tem povezano možnostjo skrivanja) bilo možno sklepati, da je policija odredbo za hišno preiskavo izrabila kot pretvezo za iskanje predmetov, ki bi kazali na drugo kaznivo dejanje.

11. Ob takem stanju stvari je pritožbeno sklicevanje na zadevo Vrhovnega sodišča I Ips 11861/2010, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, brezpredmetno, ker se nanaša na drugačen položaj. Prav tako so brezpredmetne pritožbene navedbe, da bi morala policija po najdbi predmetov v drugi enoti, ki so kazali na kaznivo dejanje po 186. členu KZ-1, preiskavo prekiniti, ker da bi morali o najdbi teh predmetov takoj obvestiti državno tožilstvo, ter sklicevanje na sodbo III Kp 55723/2018 z 10. 3. 2021 in sklep V Kp 55723/2018 z 9. 4. 2020. Policija je v obravnavni zadevi morala opraviti preiskavo v vseh objektih navedenih v odredbi za hišno preiskavo, ta ni presegala s prvotno odredbo začrtane meje preiskovanja, najdba predmetov v tretji enoti je bila nenamerna in nenadejana in zato sploh ni nastopila situacija, ko bi policisti morali prekiniti preiskavo in obveščati državno tožilstvo (zato tudi ni potrebe po razlagi pojma „takoj“).

12. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zagovornika obtoženca zavrnilo kot neutemeljeno.