Jedro

Revizijska trditev, da je tožnik upravičen do odmere višje odškodnine zaradi dolgotrajnega postopka, ni utemeljena. Postopek ne spada med take, da bi ga bilo mogoče rešiti na enem naroku. To pa tudi zato, ker je tožeča stranka zahtevala solidarno plačilo odškodnine od štirih toženk, vse štiri pa ugovarjajo tako temelju svoje odgovornosti kakor tudi višini zahtevane odškodnine. Utemeljenost ugovorov dveh toženk bo še predmet postopka v novem sojenju v tej zadevi. Takih ugovorov ni mogoče oceniti za zlorabo procesnih pravic stranke. Glede na vložene ugovore pa je očitno tudi, da ni nespornega dela odškodnine, ki bi ga tožena stranka poravnala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo o temelju odškodninske odgovornosti vseh štirih toženk in o višini odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik vtoževal solidarno od toženk zaradi škode, nastale v prometni nesreči dne 20.12.1991. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi pravdnih strank glede ugotovljene odškodninske odgovornosti prvotoženca in četrtotoženke in glede dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti ter znižalo odškodnino iz naslova prestanega strahu. V ostalem delu je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Presodilo je, da je primerna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti 1,000.000,00 SIT od zahtevanih 1,700.000,00 SIT, glede odškodnine za strah pa je dosodilo, da znaša pravilno odmerjena odškodnina 400.000,00 SIT in ne 800.000,00 SIT, kot jo je dosodilo sodišče prve stopnje, in ne 1,300.000,00 SIT, kot jo je zahtevala tožeča stranka.

Zoper pravnomočni zavrnilni del odločbe druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka utemeljuje s citatom dveh stavkov iz obrazložitve drugostopenjske sodbe, za katera trdi, da sta v medsebojnem nasprotju. Revizija povzema opis tožnikovih poškodb, potek zdravljenja in trdi, da je bil tožnikov strah, ko je bil vkleščen v avtomobilu tak, da je tožnik zapadel v popoškodbeni šok. Trdi, da glede na naravo primarnega strahu, ki je dolgo trajal, in intenzivni sekundarni strah, ki je trajal ves čas zdravljenja, sodišči nista pravilno uporabili kriterijev iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o odmeri pravične odškodnine. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti sodišči nista dali ustrezne teže ugotovljenim dejstvom, da je tožniku ostalo več vidnih brazgotin na obeh nogah in da izrazito šepa. Revizija še trdi, da je tožnik upravičen do višje odškodnine zaradi dolgotrajnega čakanja na njeno odmero in ker tožena stranka ne plača niti nespornega dela odškodnine.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred 14.7.1999, ko je stopil v veljavo Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena tega zakona pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti najprej preverilo (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Revizijsko očitana kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP po oceni revizijskega sodišča ni podana. Citirana stavka sta v nasprotju le na videz, brana ločeno od izreka izpodbijane sodbe in ostalih razlogov v sodbi. Res pa je, da gre za očitno napako "lapsus lingue", ki pa jo sme popraviti predsednik senata vsak čas (342. člen ZPP).

Kriteriji za odmero denarne odškodnine za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti so določeni v 200. členu ZOR in jih razlaga sodna praksa. Višina odmerjene odškodnine mora upoštevati pomen prizadete dobrine in namen same odškodnine ter ob tem še kriterij nezdružljivosti odškodnine z okoliščinami, ki z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR) niso združljive. Sodišče je torej dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so (in morebiti še bodo) vplivale na zmanjšano aktivnost oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS), in da tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine: ta naj pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti.

Sodišči sta ugotovili, da je tožnik doživel hud šok ob sami nesreči in zato izrazit primarni strah, primerljiv s smrtnim strahom. Vendar sta ugotovili še, da tak strah ni dolgo trajal. Za izid zdravljenja je bil tožnik izrazito zaskrbljen pol leta, v lažji obliki pa dalj časa. Take ugotovitve tudi po oceni revizijskega sodišča ne upravičujejo višje odškodnine iz tega naslova kot dosojenih 400.000,00 SIT. Revizijske trditve in očitki na račun višjega sodišča, ki je dosodilo tako odškodnino, so pravno neupoštevni in nekorektni. So tudi v izrazitem nasprotju z že citiranimi kriteriji za odmero odškodnine in merili sodne prakse. Na take očitke, ki celo posegajo v dejanske ugotovitve med postopkom, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP), zato revizijsko sodišče ni dolžno odgovarjati.

Ena bistvenih ugotovitev, ki sta jo sodišči upoštevali pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, je tožnikovo šepanje. Zaradi njega je tožnikova zunanjost spremenjena in vzbuja pozornost. Na vsaki nogi ima tožnik po eno brazgotino dolžine 41 cm oziroma 43 cm ter rahlo oslabelost stegenske muskulature.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da take ugotovitve terjajo odmero denarne odškodnine v višini 1,000.000,00 SIT, zagotovo pa ne več. Višja odškodnina bi presegla ugotovljeni obseg škode in njenih posledic iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti.

Revizijska trditev, da je tožnik upravičen do odmere višje odškodnine zaradi dolgotrajnega postopka, ni utemeljena. Postopek ne spada med take, da bi ga bilo mogoče rešiti na enem naroku. To pa tudi zato, ker je tožeča stranka zahtevala solidarno plačilo odškodnine od štirih toženk, vse štiri pa ugovarjajo tako temelju svoje odgovornosti kakor tudi višini zahtevane odškodnine. Utemeljenost ugovorov dveh toženk bo še predmet postopka v novem sojenju v tej zadevi. Takih ugovorov ni mogoče oceniti za zlorabo procesnih pravic stranke. Glede na vložene ugovore pa je očitno tudi, da ni nespornega dela odškodnine, ki bi ga tožena stranka poravnala. Obravnavni spor spada med odškodninske spore, ki temeljijo na obveznem zavarovanju v cestnem prometu in zavarovanju odgovornosti, ne med spore iz naslova pogodbenega zavarovanja med tožnikom in zavarovalnico. Zato tudi ni mogoče uporabiti določila 919. člena ZOR (ki ima tri odstavke in ne štirih, kot to trdi pooblaščenec tožeče stranke).

Revizijsko sodišče je presodilo, da očitki tožeče stranke v reviziji niso utemeljeni, zato je moralo revizijo zavrniti (393. člen ZPP).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (166. člen ZPP).