Jedro

Če odredbe za hišno preiskavo v kazenskem spisu ni bilo, ker jo je državni tožilec pomotoma pozabil priložiti neposredni obtožnici, je sodišče druge stopnje, ki je samo pribavilo odredbo od državnega tožilstva, lahko ocenjevalo, ali je bila odredba izdana in ali je bila hišna preiskava opravljena zakonito.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.B. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni A.B. je dolžan plačati 1200 eurov povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 21.9.2006 obsojenega A.B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prikrivanja po prvem, drugem in tretjem odstavku 221. člena KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti ter mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnino v višini 100.000,00 SIT. Oškodovancu B. je priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 5.672,47 eurov ter na podlagi 69. člena KZ obsojencu odvzelo kovinsko palico s kovinskim odebeljenim ročajem. Obtožbo zoper M.K. za storitev kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ pa je zavrnilo. Stroški kazenskega postopka v tem delu bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 13.9.2007 pritožbo zagovornika obsojenega A.B. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega sodišča, med njimi povprečnino, odmerjeno na 1000 eurov.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 23.10.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. točki prvega odstavka 420. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter zaradi kršenja 23., 25., 27. in 29. členov Ustave Republike Slovenije (Ustave RS). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ugotavlja, da ne drži zatrjevanje zahteve za varstvo zakonitosti, da se sodba ne bi smela opirati na ugotovitve hišne preiskave, opravljene pri obdolžencu, ker odredba o hišni preiskavi ni bila pretresena na glavni obravnavi. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je bila hišna preiskava opravljena po odredbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, na katero se sklicuje tudi zapisnik Policijske postaje D. (PP D.) o hišni preiskavi z dne 16.12.2004. Odredbo je policija pred začetkom preiskave vročila obdolžencu, ki je s podpisom na zapisniku potrdil prejem. Zato nezakonitost ni podana in je zahteva neutemeljena.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja pritožbene očitke. Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja, ker naj sodba sodišča prve stopnje ne bi imela razlogov o tem, ali je bila hišna preiskava opravljena zakonito. Navaja, da sodišče prve stopnje ni preverilo, ali je bila odredba o hišni preiskavi sploh izdana in ali je bila zakonita, saj se v spisu niti ne nahaja. Ker naj bi sodišče druge stopnje navedene očitke zavrnilo, ne da bi v skladu s 335. členom ZKP pretreslo vse dokaze - vpogledalo in prebralo odredbo, vložnik zahteve uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se je sodišče oprlo na nedovoljen dokaz.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da je bila hišna preiskava opravljena zakonito, saj je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je bila hišna preiskava na naslovu T. opravljena na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 16.12.2004. Med listinskimi dokazi v spisu je vpogledalo in prebralo zapisnik o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 16.12.2004. Pritožbeno sodišče pa je navedlo, da pritožbene navedbe, da naj bi obstajal dvom o tem, ali je bila v resnici izdana odredba za hišno preiskavo, niso z ničemer argumentirane, saj podatki v spisu ne dajejo nikakršne podlage za dvom v obstoj te odredbe ter da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko se je pri svoji odločitvi oprlo na dokaze, zbrane pri hišni preiskavi. Poleg tega je na dan pred pritožbeno sejo odredbo pribavilo s strani državnega tožilstva, ki je pomotoma ob vložitvi neposredne obtožnice ni priložilo kazenskemu spisu. Navedena aktivnost pritožbenega sodišča izhaja iz dopisa z dne 21.9.2007, s katerim je Višje sodišče v Ljubljani po vpogledu spisa Kt Okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani spis vrnilo. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče očitke zahteve zoper sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljene. Pred odločanjem o predmetni zahtevi za varstvo zakonitosti pa je tudi Vrhovno sodišče pribavilo odredbo in ugotovilo, da v skladu s prvim odstavkom 215. člena ZKP obrazloži, da je utemeljenost razlogov za sum izkazana na podlagi zapisnikov o sprejemu ustne ovadbe o tatvini motornega vozila in o ogledu kraja tatvine vozila z dne 13. 12. 2004 ter uradnih zaznamkov PP D. o zbranih obvestilih in opravljenih razgovorih z oškodovanko ter o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja (vse navedene listine so v spisu sodišča prve stopnje). Glede na podatke predloga za izdajo odredbe o hišni preiskavi je bila podana tudi verjetnost, da se ti predmeti nahajajo v stanovanju, kjer osumljenec biva, saj so policisti skozi okno garaže v notranjosti opazili tako vozilo in s takimi značilnostmi kot je bilo ukradeno vozilo. Odredba vsebuje tako dovoljenje za vstop v stanovanje in druge prostore kot tudi dovoljenje za opravo hišne preiskave. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče zaključuje, da je odredba zakonita. Takšno stališče smiselno izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 236/97 z dne 17.9.1997. 7. Ker pa se v zahtevi obstoj utemeljenih razlogov za sum izpodbija tudi s trditvijo, da je bila opravljena nezakonita hišna preiskava in so zato dokazi, pridobljeni z njo, nedovoljeni - torej, da so podane bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitve 23. in 27. člena Ustave RS, je Vrhovno sodišče v tem delu zahtevo preizkusilo in ocenilo, da ni utemeljena. Hišna preiskava stanovanja dne 16.12.2004 ob 13.55 je bila opravljena v skladu z določbami 215. člena ZKP: opravljena je bila na podlagi obrazložene pisne odredbe preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Ljubljani, iz zapisnika o hišni preiskavi pa izhaja, da je bila ta odredba pred začetkom preiskave izročeni obsojencu kot lastniku stanovanja. Pri preiskavi so bili navzoči dve priči in obsojenec, ki je bil poučen, da ima pravico obvestiti odvetnika, ki je lahko navzoč pri preiskavi, vendar ga ni zahteval. Zapisnik o hišni preiskavi je obsojenec podpisal in ni imel pripomb na potek hišne preiskave (Tako tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 169/98 z dne 26.8.1998).

8. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev 25. člena Ustave RS pa vložnik zahteve uveljavlja, ker sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih. Navaja, da se sodišče v njej ni opredelilo do pritožbenih očitkov, da je podano precejšnje nasprotje med tem, kar se v prvostopenjski sodbi navaja o vsebini uradnega zaznamka z dne 16.12.2004 in med samo vsebino te listine ter v zvezi z nejasnostjo razlogov glede krivdne oblike storitve dejanja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so očitki zahteve neutemeljeni, saj je pritožbeno sodišče na podlagi v sodbi natančno povzete vsebine uradnega zaznamka ugotovilo (na drugi in tretji strani sodbe), da uveljavljeno nasprotje ni podano, razen glede dejstva, da avtomobil ni bil pokrit z rjuho, vendar je odločilo, da ob upoštevanju preostalih dokazov takšna netočna ugotovitev v ničemer ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V sodbi sodišča druge stopnje pa so vsebovani tudi vsi razlogi glede krivdne oblike, saj je v njej ugotovljeno, da iz razlogov sodbe na osmi in deveti strani jasno izhaja, zakaj sodišče ocenjuje, da je obtoženec ravnal s krivdno obliko nezavestne malomarnosti, zato je Vrhovno sodišče zavrnilo tudi te navedbe zahteve.

C.

9. Zatrjevane kršitve po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in kršitve 23., 25., 27., in 29. člena Ustave RS niso podane. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega A.B. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določbo tretjega odstavka 92. člena ZKP.