Jedro

Trditev, "da se sodniki srečujejo in poznajo z delavci, ki so zaposleni na občini, v javnih službah itd." je mogoče izreči za veliko večino (zlasti manjših) slovenskih krajev in torej tudi za veliko večino sodnikov. Zato taka poznanstva ne morejo predstavljati tehtnega razloga za delegacijo pristojnosti iz kraja v kraj, saj bi sicer moralo v vseh primerih, ko se pred katerimkoli okrajnim sodiščem v Republiki Sloveniji pojavi kot stranka postopka občina, zadevo obravnavati drugo stvarno pristojno sodišče, ki ima sedež izven območja občine, ki nastopa v postopku kot stranka. To pa bi bilo v direktnem nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka.

Izrek

Predlogu za določitev krajevne pristojnosti drugega stvarno pristojnega sodišča se ne ugodi.

Obrazložitev

Pri Okrajnem sodišču v Radovljici je v teku pravdni postopek, v katerem tožnik zahteva razvezo prodajne pogodbe z dne 11.4.2001, s katero je tožena stranka prodala M. L. nepremičnino parc. št.104/1, k. o... in del nepremičnine parc. št. 107/1 iste k. o. V vlogi z dne 27.8.2001 je tožnik predlagal, naj se za obravnavanje zadeve določi drugo stvarno pristojno sodišče. Predlog je utemeljil s trditvami, da ima sodišče, ki zadevo obravnava, sedež v občini, ki je v sporu tožena stranka, zgradbi sodišča in tožene stranke pa sta v neposredni soseščini, zaradi česar se delavci obeh institucij pogosto srečujejo, kar velja še zlasti za čas malic in kosil, ki jih pripravljajo v prostorih Upravne enote Radovljica.

Predlog ni utemeljen.

Po 67. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi.

Temeljni namen delegacije pristojnosti po 67. členu ZPP je smotrnost. Očitno morajo biti izkazani razlogi, zaradi katerih bi bilo konkretni postopek laže opraviti pred drugim sodiščem. Takih razlogov tožnik niti ne navaja.

Predlogu za delegacijo pristojnosti bi bilo mogoče ugoditi, če bi razloge, s katerimi ga tožnik utemeljuje, lahko podvedli pod pojem "drugi tehtni razlogi" iz 67. člena ZPP. Tega pa ni mogoče storiti.

Tožnik utemeljuje svoj predlog za delegacijo pristojnosti s trditvijo, da naj bi se sodniki sodišča, ki zadevo obravnava in zaposleni pri toženi stranki zaradi pogostih stikov med seboj dobro poznali.

Trditev, "da se sodniki srečujejo in poznajo z delavci, ki so zaposleni na občini, v javnih službah itd." je mogoče izreči za veliko večino (zlasti manjših) slovenskih krajev in torej tudi za veliko večino sodnikov. Zato taka poznanstva ne morejo predstavljati tehtnega razloga za delegacijo pristojnosti iz kraja v kraj, saj bi sicer moralo v vseh primerih, ko se pred katerimkoli okrajnim sodiščem v Republiki Sloveniji pojavi kot stranka postopka občina, zadevo obravnavati drugo stvarno pristojno sodišče, ki ima sedež izven območja občine, ki nastopa v postopku kot stranka. To pa bi bilo v direktnem nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka. Sicer pa morajo sodniki tudi v primerih, ko se z zaposlenimi pri eni od pravdnih strank poznajo, ravnati tako, da varujejo nepristranost sojenja ter ugled sodniške službe. Če pa bi šlo v konkretni zadevi za take vezi med pravdno stranko in sodnikom, da bi vzbujale dvom v nepristranost sodnika, bi to lahko bil le razlog za izločitev sodnika skladno z določilom 70. člena ZPP, ne pa razlog za delegacijo stvarne pristojnosti sodišča. Glede na navedeno predlogu ni bilo mogoče ugoditi. Vrhovno sodišče je zato odločilo tako, kot izhaja iz izreka sklepa.