Jedro

Ker tožena stranka ni postopala skladno z določbami ZDR/2002 o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov oz. izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tudi ni upoštevala zahteve tožnika, da se o postopku obvesti sindikat, je tožnikova terjatev verjetno izkazana. Zgolj dejstvo, da bo lahko delavec - tožnik poplačan v primeru ugodno rešenega spora, pa ne more zadostovati za dokazni zaključek, da niso izpolnjeni pogoji po 2. odst. 272. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se je glasil: "1. Zadrži se učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, katera je posledica sklepa izdanega dne 28.7.2003 s strani družbe A. d.o.o. in s katerim se P. M. zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti iz delovnega razmerja odpove delovno razmerje.

2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko P. M. pozvati nazaj na delo, sicer mu je v skladu z 2. odst. 137. čl. ZDR dolžna izplačevati nadomestilo plače v višini, določeni v čl. 137/7 ZDR, to je nadomestilo plače v višini njegove povprečne mesečne plače zadnjih treh mesecev, to je 212.175,80 SIT neto ter na to obračunati in plačati z zakonom določene prispevke in dajatve.

3. Ta začasna odredba velja do pravnomočne odločitve sodišča o nezakonitosti odpovedi." V obrazložitvi je navedlo, da šteje, da je verjetnost obstoja terjatve izkazana iz razloga, ker tožena stranka očitno ni spoštovala postopka pred odpovedjo in tudi ni obvestila sindikata, kljub zahtevi tožnika, s čemer je kršila 84. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002). Zahtevo za izdajo začasne odredbe pa je zavrnilo iz razloga, ker tožnik, po oceni sodišča prve stopnje, ni dokazal obstoja pogojev iz 2. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur.l. RS št. 51/98, 75/2002).

Zoper zgoraj navedeno odločitev se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oz. podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni izkazal, da mu bo, v kolikor sodišče ne bo izdalo predlagane začasne odredbe, nastajala težko nadomestljiva škoda. V predlogu za izdajo začasne odredbe je pojasnil, da bi z izgubo zaposlitve bilo ogroženo njegovo preživljanje, kot tudi preživljanje njegove hčerke, za katero je doslej plačeval preživnino. Tožnikov edini vir za preživljanje, s katerim preživlja sebe in otroka, so njegovi mesečni dohodki in bi mu ob prenehanju delovnega razmerja nastajala nenadomestljiva škoda, saj ne bi več mogel plačevati mesečnih računov za življenje in preživljati hčere. Takšna situacija nedvomno pomeni nenadomestljivo škodo in je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da se s poplačilom za nazaj sanira vse posledice škode. Sodišče brez obrazložitve tudi navaja, da tožnik ni izkazal, da s predlagano začasno odredbo tožena stranka ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdane začasne odredbe nastale tožniku. V zvezi s tem je namreč obširno navajal dejstva in razloge, ki kažejo na to, da so za tožnika neugodne posledice veliko hujše od tistih, ki bi nastale toženi stranki v primeru izdane začasne odredbe. Sodišče se o navedbah tožnika glede hujših neugodnih posledic sploh ni izjasnilo. Odločitve o tem, da ta zatrjevani pogoj ni podan, pa tudi ni z ničemer obrazložilo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na absolutno bistvene kršitve pravil postopka, ki jih zatrjuje pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je pritožba utemeljena iz razloga, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh bistvenih navedb tožnika v zvezi z nastankom težko nadomestljive škode in zatrjevanja, da tožena stranka z izdano začasno odredbo ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku, zaradi česar odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002).

Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je v sedanji fazi postopka terjatev tožnika verjetno izkazana iz razloga, ker tožena stranka ni postopala skladno z določbami ZDR o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov oz. izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tudi ni upoštevala zahteve tožnika, da se o postopku obvesti sindikat. Pritožbeno sodišče pa ne more preizkusiti odločitve sodišča prve stopnje o nastanku nenadomestljive škode tožniku, ker se sodišče prve stopnje do vseh vidikov te škode ni opredelilo. Zgolj dejstvo, da bo lahko delavec - tožnik poplačan v primeru ugodno rešenega spora, pa ne more zadostovati za dokazni zaključek, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do vseh navedb tožnika v zvezi z nastankom težko nadomestljive škode in tudi glede vprašanja, ali bi tožnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.