Jedro

Če je bil v času razveljavitve pravnomočne sodbe obsojenec na pogojnem odpustu in mu je v novem sojenju pravnomočno izrečena kazen zapora, se mu položaj glede pogojnega odpusta ne sme poslabšati. V takem primeru se mu čas pogojnega odpusta, če niso podani pogoji za njegov preklic, šteje kot že prestana kazen po sodbi, izrečeni v ponovljenem sojenju.

Izrek

Zahteva obsojenega D.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 27.10.2006 zavrnilo zahtevo obsojenega D.K. z dne 1.8.2006 za združitev kazni štirih let zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 19.1.2004, in desetih let zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 21.4.2005, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 16.11.2005. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo obtoženčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojeni D.K. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da bi mu moralo sodišče v postopku neprave obnove na podlagi 407. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) združiti zaporni kazni po obeh sodbah in je zato izpodbijana pravnomočna sodba, s katero sta sodišči kršili tudi določbe 48. člena KZ, nezakonita. Sodba, s katero mu je sodišče izreklo kazen štiri leta zapora, je postala pravnomočna dne 19.1.2004, takrat je bilo po vložnikovem mnenju tudi „konec“ pogojnega odpusta, prvo od kaznivih dejanj v sodbi, s katero mu je bila izrečena kazen desetih let zapora, pa je storil že 9.1.2004. Zahteva izrecnega predloga ne vsebuje.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru navaja, da je obsojenec kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 19.1.2005 prestal 7.1.2002 in ne 1.6.2002, kot zatrjuje v svoji zahtevi. Četudi bi bila utemeljena obsojenčeva trditev, izrek enotne kazni v konkretni zadevi ne bi bil smiseln. Zato podaja mnenje, da je obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Obsojeni D.K. v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca vztraja pri navedbah v zahtevi in Vrhovnemu sodišču predlaga, da ji ugodi ter obe kazni zapora združi. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojeni D.K. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 20.11.1997, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 4.6.1998 spoznan za krivega kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ in po prvem odstavku 196. člena KZ. Sodišče mu je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen štirih, za drugo pa štirih let in osmih mesecev zapora ter izreklo enotno kazen sedem let in šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas, prebit v priporu od 7.1.1997 od 9.05 ure dalje. Z odločbo komisije za pogojne odpuste je bil obsojenec s prestajanja kazni pogojno odpuščen dne 1.6.2002. Vrhovno sodišče je s sodbo z dne 11.12.2002, opr. št. I Ips 210/98, pravnomočno sodbo razveljavilo glede drugega kaznivega dejanja, v odločbah o enotni kazni, vštetju pripora in stroških postopka ter je bila zadeva v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 19.1.2004 je bila zavrnjena obtožba za kaznivo dejanje, glede katerega je bila pravnomočna sodba razveljavljena in obsojencu za prvo kaznivo dejanje izrečena kazen štirih let zapora, vanjo pa vštet čas prebit v priporu od 7.1.1997 od 9.05 ure dalje. Tako izrečeno zaporno kazen je obsojenec prestal že 7.1.2001 (in ne leto pozneje, kot je to razvidno iz drugostopenjske sodbe).

Vložnik se v zahtevi korektno sklicuje na Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, prof. dr. Ivana Beleta (GV Založba, Ljubljana 2001, str. 322) in Zakon o kazenskem postopku s komentarjem mag. Štefana Horvata (GV Založba, Ljubljana 2004, str. 77), vendar pa si napačno razlaga, da je prvo izvršitveno dejanje v okviru dejanja, za katerega je bil s poznejšo sodbo obsojen na deset let zapora, storil med pogojnim odpustom. Pogojni odpust je poseben kazenskopravni institut v sistemu izvrševanja kazni odvzema prostosti, na podlagi katerega je mogoče obsojenca odpustiti s prestajanja zaporne kazni, ki je še ni v celoti prestal, v pogojih, predpisanih v zakonu. Pri tem gre le za drugačno obravnavo obsojenca, saj sama kazen teče dalje z vsemi pravnimi posledicami obsodbe, le da se ne izvršuje v zavodu, ampak izven njega. Kazensko sankcijo se po 2. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) izvrši, ko postane odločba, s katero je bila sankcija izrečena, pravnomočna, in ko za njeno izvršitev ni zakonite ovire. Če je pravnomočna sodba, s katero je bila izrečena kazen zapora (ali mladoletniškega zapora), v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti razveljavljena v celoti, ta temeljni pogoj za izvršitev kazni ni (več) izpolnjen, posledično pa tudi o pogojnem odpustu s prestajanja kazni, ki je razveljavljena, v tej fazi postopka ni mogoče govoriti. Sicer pa so v primeru delne razveljavitve pravnomočne sodbe do nove odločitve ti učinki omejeni le na njen del, ki ni bil razveljavljen. Če je bil v času razveljavitve pravnomočne sodbe obsojenec na pogojnem odpustu in mu je v novem sojenju pravnomočno izrečena kazen zapora, se mu položaj glede pogojnega odpusta ne sme poslabšati. V takem primeru se mu čas pogojnega odpusta, če niso podani pogoji za njegov preklic, šteje kot že prestana kazen po sodbi, izrečeni v ponovljenem sojenju. V konkretni zadevi je obsojenec kazen v celoti prestal 7.1.2001, tako da je višje sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi pravilno ugotovilo, da je ostali čas, ki ga je prebil v priporu in na prestajanju zaporne kazni od 7.1.2002 (pravilno 7.1.2001) do 1.6.2002, okoliščina, pomembna v morebitnem postopku za povrnitev škode zaradi neupravičene obsodbe (XXXII. poglavje ZKP). Ta okoliščina pa ne more učinkovati tako, da bi podaljš(ev)ala trajanje pogojnega odpusta vse do izreka sodbe z dne 19.1.2004. Obsojenec zato nima prav, da bi mu moralo sodišče na podlagi 1. točke prvega odstavka 407. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 48. člena ZKP, ker naj bi drugo kaznivo dejanje storil med prestajanjem kazni zapora po prvi pravnomočni sodbi, kazni združiti in na podlagi pravil za izrek kazni za kazniva dejanja storjena v steku, izreči eno samo kazen.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja obsojeni D.K., niso podane, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Obsojenec z zahtevo ni uspel, vendar ga je Vrhovno sodišče v skladu z 98.a členom v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.