Jedro

Ker je bilo v postopku denacionalizacije ugotovljeno, da je bila upravičencu skupaj z zemljiščem podržavljena tudi na njem zgrajena klet, ki predstavlja sestavino zemljišča, je bila njegova zahteva za denacionalizacijo, s katero je zahteval vračilo zemljišča, pravočasna tudi glede vračanja kleti. V času odločanja v upravnem postopku se je za presojo lastninskopravnih razmerij uporabljal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, uveljavljen 1.9.1980. Ta zakon je urejal le temeljna lastninskopravna razmerja in so se zato za vprašanja, ki z njim niso bila urejena, uporabljala pravila ODZ, kar v sodni praksi ni bilo sporno. Na podlagi 297. paragrafa ODZ spadajo k nepremičnim stvarem tiste, ki se zgrade na zemljišču v namen, da ostanejo vedno na njem. V skladu s tem načelom je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali trajno na nepremičnini, nad njo ali pod njo sestavina nepremičnine. Sestavina s spojitvijo z glavno stvarjo izgubi svojo pravno samostojnost in jo zato zadene usoda glavne stvari. S podržavljenjem so vse stvarne pravice na kleti, vključno z lastninsko pravico ugasnile. Klet je bila zato podržavljena skupaj z zemljiščem in je zahtevek za vračilo utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 18.12.2001. S to odločbo je tožena stranka delno spremenila odločbo Upravne enote M. - pot z dne 27.2.2001 tako, da je namesto s prvostopno odločbo določene odškodnine za podržavljeno premoženje parc. št. 139/1, parc. 161 in parc. 162/2, vl. št. 245 k.o. B. upravičencu priznala odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v višini 284.947 DEM.

V razlogih izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče sledilo odločitvi tožene stranke in razlogom, ki jih je navedla za svojo odločitev. V tej zadevi je bilo sporno vprašanje, ali je bila upravičencu Š.Č.

skupaj s parcelo 162/2 podržavljena tudi klet in ali je bila zahteva za denacionalizacijo v tem delu podana pravočasno in pred potekom prekluzivnega roka iz 64. člena Zakona o denacionaliziji (ZDen).

Sodišče prve stopnje je presodilo, da sporna klet v aktih o podržavljenju ni posebej navedena, vendar pa iz dokazov, ki so v upravnih spisih izhaja, da je klet ob podržavljenju obstajala in da je bila podržavljenja v okviru nacionalizacije zemljišča pod katerim je bila zgrajena. Zato je tožena stranka dolžna plačati odškodnino tudi za navedeno klet in je odločitev tožene stranke pravilna.

Tožeča stranka izpodbija sodbo ter napačno uporabo materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi navaja, da zbrano dokazno gradivo ne izkazuje nacionalizacije predmetne kleti. Dokazno breme o tem dejstvu je bilo na strani upravičenca oziroma vlagatelja zahteve, ki pa mu tega dejstva ni uspelo dokazati. Iz razlastitvene odločbe z dne 5.3.1965 je razvidno, da so bila podržavljena samo zemljišča in zanje določena odškodnina in ne tudi klet. Cenilno poročilo, ki ga je naročil upravičenec, z dne 13.6.1962 izkazuje, da to ni nastalo z namenom določitve odškodnine za podržavljeno premoženje. Sporna je tudi pravočasnost zahteve, saj iz osnovne zahteve za denacionalizacijo z dne 5.3.1993 ni razvidno, da bi vlagatelj v prekluzivnem roku vložil tudi zahtevo za predmetno klet. To pomeni, da je drugostopenjski organ odločal mimo zahtevka, saj ta ni vseboval natančnih podatkov o premoženju, na katero se zahteva nanaša v smislu 62. člena ZDen. Tožena stranka je zato nastopala v nasprotju z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Ker zahteve za vračilo podržavljene kleti ni bilo, kasnejše dopolnitve zahteve ni mogoče upoštevati in bi jo morala tožena stranka kot prepozno zavreči. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Odgovor na tožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Vsebina pritožbe je najprej usmerjena v utemeljevanje takega dejanskega stanja, na kakršnem temelji tožba tožeče stranke. Vendar pa je po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS dopustno uveljavljati pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja samo tedaj, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je sprejelo dokazno oceno tožene stranke in svojo sodbo oprlo na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Zato pritožbeno sodišče ne more presojati pravilnosti dokazne ocene prvostopne sodbe in s tem tudi ne ali je dejansko stanje ugotovljeno pravilno in v celoti. Za pritožbeno sodišče so zaradi tega dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe obvezna podlaga za odločanje v pritožbenem postopku.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Glede na ugotovljeno dejstvo, da je bila skupaj s parcelo 62/2 k.o. B. podržavljena tudi klet, ni pravilno stališče tožeče stranke, da je bil zahtevek za to klet vložen po preteku prekluzivnega roka iz 62. člena ZDen. Po presoji pritožbenega sodišča sporna klet predstavlja sestavino zemljišča. V času odločanja v upravnem postopku se je za presojo stvarnopravnih razmerij uporabljal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, uveljavljen 1.9.1980. Ker pa je ta zakon urejal le temeljna lastninskopravna razmerja, so se za vprašanja, ki jih ta zakon ni urejal, uporabljala pravna pravila ODZ, kar doslej v sodni praksi ni bilo sporno. Na podlagi 297.paragrafa ODZ spadajo k nepremičnim stvarem tiste, ki se zgrade na zemljišču v namen, da ostanejo vedno na njem. V skladu s tem načelom je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali trajno na nepremičnini, nad njo ali pod njo sestavina nepremičnine. Sestavina s spojitvijo z glavno stvarjo izgubi svojo pravno samostojnost in jo zato zadene pravna usoda glavne stvari. S podržavljenjem so vse stvarne pravice na kleti vključno z lastninsko pravico ugasnile. S tem, ko je vlagatelj zahteve vložil zahtevo za denacionalizacijo parcele št. 162/2, je po presoji pritožbenega sodišča ta zahteva vsebovala tudi zahtevo za vračilo sestavine, to je kleti, ki je bila skupaj z zemljiščem podržavljena. Zahteva za denacionalizacijo je bila vložena pravočasno. Zato je bil v zvezi z odločitvijo o vračilu podržavljene kleti v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe pravilno uporabljen materialni zakon.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe glede uradno upoštevnih kršitev določb Zakona o upravnem sporu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da te niso bile storjene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).