Jedro

Če državno tožilstvo po začetku glavne obravnave spremeni obtožbo tako, da v opis (nekaznivega) dejanja vnese njegove konstitutivne zakonske znake, je sodišče dolžno takšni modifikaciji odreči pravno relevantnost in odločiti o prvotni obtožbi na podlagi 1. točke 358. člena ZKP.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženo A. A. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena v zvezi s 54. členom KZ-1. Oškodovane družbe B, d. o. o., C. d. o. o., in D. d. o. o., ter oškodovanca E. E. je s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Odločilo je, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke (očitno drugega odstavka 92. člena ZKP), potrebni izdatki obtoženke ter nagrada in potrebni izdatki zagovornika obremenjujejo proračun.

2.Zoper sodbo se je pritožila državna tožilka iz razlogov po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 7. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in drugim odstavkom 371. člena ZKP ter po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Na pritožbo je odgovoril obtoženkin zagovornik F. F., odvetnik v ... Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Izvršitveno ravnanje pri (nadaljevanem) kaznivem dejanju poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 (kot se obtoženki očita v obravnavani zadevi, v fazah sklenitve in izvajanja pogodbe z oškodovanimi družbami) je preslepitev drugih (predstavnikov oškodovanca) bodisi s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, bodisi s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo oziroma ne bodo mogle biti izpolnjene (obtoženki se v abstraktnem delu opisa očita prva izvršitvena oblika, v konkretnem delu pa mestoma tudi druga). Storilec neresnično (lažno) prikazuje, da bodo obveznosti izpolnjene, ali pa prikriva, da tega ne bo storil ali mogel storiti, s čimer zapelje drugega v zmoto ali ga pusti v zmoti. Storilčeva zavest, da navkljub izraženim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, se sme izpeljevati le iz dejanskih okoliščin, ki zanesljivo ter tehtno pokažejo na obstoj konstitutivnega zakonskega znaka preslepitve. Prvo sodišče (točka 6 izpodbijane sodbe) je razumno izpostavilo zahteve sodne prakse, ki se je oblikovala na podlagi in v posledici sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 in determinirala pojem zadostne konkretizacije opisa predmetnega kaznivega dejanja že v tenorju vloženega obtožnega akta (2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP), s čimer se prvenstveno zasleduje uresničitev načela zakonitosti oziroma določnosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave RS. Opis kaznivega dejanja predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, ki ga zatrjuje obtožba in mora biti konkretiziran tako, da po eni strani omogoča sodišču pravno vrednotenje obtoženkinega ravnanja oziroma sklepanje o (ne)obstoju kaznivega dejanja, po drugi pa udejanjenje obtoženkine pravice do obrambe. Ključna odgovornost za določnost, jasnost in substanciranost opisa je gotovo pri sestavljavcu obtožnega akta, v konkretnem primeru državnem tožilcu. Sklepčnost opisa: omogoči presojo, ali ravnanje, ki se očita obtoženki, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja; determinira, kaj je predmet postopka oziroma dokazovanja; omogoči obrambi, da se natančno zaveda predmeta obtožbe, kar je neogibno potrebno za izvajanje učinkovite ter uspešne obrambe.

6.Sodišče prve stopnje (točke 7 do 22 izpodbijane sodbe) je z izčrpnimi razlogi in z aplikacijo na vsak posamezen očitek obtoženki znotraj konstrukta nadaljevanega kaznivega dejanja pravilno dognalo, da nanizana dejstva in okoliščine v tenorju obtožnice z dne 30. 6. 2016, vložene 6. 7. 2016, ne dovoljujejo sklepanja, da in zakaj naj bi bile obtoženkine izjave med stiki s predstavnikih oškodovanih družb pri sklenitvi in izvajanju sklenjenih pogodb prazne in neresnične, torej lažn(iv)e, kar bi v esenci napolnilo ključen kazenskopravni očitek preslepitvenega namena. Kazenskopravno inkriminirano ravnanje je namreč strogo razmejeno od kršitev civilnopravnih razmerij, v katerih ne pride do izpolnitve pogodbenih zavez ene od strank, z vsemi civilnopravnimi sankcijami. Prvo sodišče je tehtno zaključilo, da je prvotna obtožnica v svoji celoti vsebovala le opisovanje ravnanj obtoženke, ki so tipična in značilna za vsako pogodbeno razmerje (brez vsakršnih konkretnih dodatno objektiviziranih okoliščin, ki bi meritorno kazale na obstoj preslepitve), s tem pa (v kazenskopravnem smislu) ni bilo mogoče preslepiti predstavnikov oškodovanih družb, da so ravnali v škodo premoženja družb, ki so jih zastopali. Relevantnim razlogom izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče le pridružuje,

saj pritožbeno niti niso problematizirani. Tako je sama državna tožilka na naroku za glavno obravnavo dne 5. 3. 2024 napovedala, da bo (z modifikacijo obtožnice) v opis posameznih dejanj "vnesla okoliščine, ki bodo konkretizirale preslepitveni namen obtoženke". Tudi v pritožbi se strinja, da prvotna obtožnica konkretizacije preslepitvenega namena ni vsebovala. Posledično ni vprašljivo, da dejanje, kot je bilo opisano v prvotni obtožnici, zaradi odsotnosti substanciranja vseh zakonskih znakov ni kaznivo dejanje, kar je temelj za izrek oprostilne sodbe po 1. točki 358. člena ZKP.

7.Relevantno procesno stanje stvari razkriva, da je bila obtožnica v tej zadevi, kot že rečeno, vložena 6. 7. 2016, kar je nedvomno pred sprejemom prelomne sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 93283/2010. Obtožnica je postala pravnomočna (285. člen ZKP) dne 10. 2. 2017, ko je izvenobravnavni senat zavrnil ugovor zoper obtožnico, kar je prav tako, kot res pravilno ugotavlja pritožnica, pred omenjeno sodbo Vrhovnega sodišča. Po izvedbi predobravnavnega naroka 15. 11. 2017 se je glavna obravnava začela dne 12. 10. 2023, pri čemer je državno tožilstvo vztrajalo pri obtožnici, vloženi leta 2016, ne glede na leta 2017, torej šest let pred začetkom glavne obravnave, spremenjeno prakso Vrhovnega sodišča, ki se je odrazila tudi v številnih kasnejših odločbah precedenčnega sodišča. Obtoženka se ni zagovarjala, glavna obravnava pa se je dne 13. 11. 2023 nadaljevala z izvajanjem personalnih in listinskih dokazov. Pred začetkom tretjega naroka za glavno obravnavo dne 5. 3. 2024 je državna tožilka modificirala obtožnico, vključno z že povzeto razlago, da bo z modifikacijo v opis dejanj vnesla tiste okoliščine, ki bodo konkretizirale preslepitveni namen (kot izhaja iz zapisnika na hrbtni strani list. št. 641, gre za substanciranje obtoženkinega zavedanja, da prevzetih obveznosti ne bo izpolnila zaradi slabega finančnega stanja in finančne strukture družbe G., d. o. o., kapitalske neustreznosti te družbe, njene visoke zadolženosti ter od leta 2007 dalje insolventnosti). Vse to so okoliščine, ki po vsebini merijo h konkretizaciji zakonskega znaka prikrivanja, da obveznosti ne bodo oziroma ne bodo mogle biti izpolnjene, jih pa prvotna obtožnica očitno ni vsebovala, čeprav državna tožilka v pritožbi sama navaja, da je modifikacija obtožnice izhajala iz "tekom preiskave zbranih dokazov". To pomeni, da so bila tožilstvu ta dejstva znana po zaključku preiskave, ob vložitvi obtožnice in navsezadnje ob začetku glavne obravnave dne 12. 10. 2023. Je pa državna tožilka na naroku 5. 3. 2024 napovedala še, da bo v preostalem modificirala obtožnico, ko bodo izvedeni preostali dokazi, na podlagi katerih bo to sploh mogoče storiti. Sodišče prve stopnje je glavno obravnavo 5. 3. 2024 nato nadaljevalo z dokazovanjem (branjem dokumentacije), zatem pa je kot nerelevantne (nepotrebne) zavrnilo vse dokazne predloge ter zaključilo dokazni postopek. Z izpodbijano sodbo, ki jo je izreklo na podlagi 1. točke 358. člena ZKP, je odločilo o prvotno vloženi, ne modificirani obtožnici.

8.Procesno pravilni so razlogi prvega sodišča (točki 2 in 3 izpodbijane sodbe), da v položaju, ko sodišče oceni, da spremenjenega obtožnega akta ne sme upoštevati, o tem ne izdaja posebnega procesnega sklepa, torej sklepa, s katerim bi se (tako pritožnica) "izreklo glede dopustnosti modifikacije obtožbe". V določbah ZKP ni podlage za razlago, da bi se bilo sodišče dolžno opredeliti do spremembe obtožbe takoj oziroma na naroku, na katerem pride do modifikacije. Kolikor spremembo obtožbe sprejme, njen izrek povzame v krivdoreku izrečene sodbe,

v nasprotnem pa modifikaciji odreče pravno relevantnost oziroma veljavnost. Slednja odločitev se odrazi v dejstvu, da sodišče odloči o obtožbi, kot je obstajala pred spremembo, prav to pa je storilo sodišče prve stopnje, ko je odločilo o prvotni obtožnici, svoje razloge za takšno procesno postopanje pa je obširno utemeljilo v točkah 23 do 30 izpodbijane sodbe.

9.V gornji točki 7 povzeta procesna kronologija sporoča, da je sodišče prve stopnje (ki po pravnomočnosti obtožnice nima zakonskega temelja za izdajo sklepa o ustavitvi kazenskega postopka po tretjem odstavku 293. člena ZKP v zvezi s 1. točko 358. člena ZKP) začelo z glavno obravnavo na podlagi obtožnega akta, ki ni vseboval vseh zakonskih znakov obtoženki očitanega kaznivega dejanja (niti ne znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja, katerih storilci se preganjajo po uradni dolžnosti - točka 33 izpodbijane sodbe), kar torej pomeni, da se je zoper obtoženko začela glavna obravnava zaradi dejanja, ki že po samem zakonu sploh ni kaznivo. Šele na tretjem naroku je državna tožilka (a še to sklicujoč se zlasti na "neko strožje stališče Višjega sodišča v Celju glede postopanja tožilstva v zvezi z modifikacijami obtožbe") spremenila obtožnico tako, da je vnesla konkretizacijo obtoženkinega preslepitvenega namena, s čimer je očitek nekaznivega dejanja pretvorila v očitek kaznivega dejanja v (šele po novem) sklepčnem opisu dejanja. Pritožnica zatrjuje, da je tudi sprememba obtožnega akta v razgrnjenih procesnih okoliščinah skladna z določbami prvega odstavka 344. člena ZKP, vendar (kot že prvo sodišče) s takšno tezo nikakor ne more soglašati niti sodišče druge stopnje.

10.Pravica državnega tožilca, da sledeč prvemu odstavku 344. člena ZKP spremeni obtožbo (če med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je bilo spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje), ni v neskladju s konvencijskimi in ustavnimi jamstvi obdolženca, kadar in kolikor državni tožilec te pravice ne zlorabi ter ko je istočasno omogočeno, da nasprotna stranka (torej obtožena) glede na spremenjene procesne okoliščine lahko še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kot če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Prepoved zlorabe procesne pravice (15. člen ZKP) izhaja iz načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in zavezuje obe stranki v postopku, tudi državnega tožilca. Iz ustavnosodne presoje izhaja,

da že dejstvo, da se procesno upravičenje uveljavlja na način, ki škoduje obdolžencu ali otežuje njegov procesni položaj, lahko predstavlja zlorabo pravice, pri čemer gre za objektivne kriterije presoje, ne za subjektivni očitek nekakšnega fraudoloznega ravnanja državnega tožilstva. Pravica do poštenega sojenja (6. člen EKČP) in pravičnega kazenskega postopka ter pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave) se lahko uresničujeta le v postopku, kjer ne prihaja do zlorabe pravic v sferi udeležencev postopka. Po presoji višjega sodišča, s čimer pritrjuje nosilnim razlogom izpodbijane sodbe, ni in ne more biti enačaja med procesno situacijo, ko državni tožilec glede na lastno (spremenjeno) oceno dokazov, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi, prilagodi v osnovi sklepčen in perfekten opis dejanja, ki je kaznivo, tj. ki že ab initio zajema vse zakonske znake kaznivega dejanja (četudi sprememba obtožbenega očitka še dodatno učinkuje v škodo obdolženca), ter procesno situacijo, ko se pod videzom modifikacije obtožbe šele konkretizirajo nujni zakonski znaki kaznivega dejanja. Po prepričanju sodišča druge stopnje je tovrstno postopanje, do katerega je prišlo tudi v predmetni zadevi, nezdružljivo z intenco prvega odstavka 344. člena ZKP, zlasti pa nezdružljivo z že omenjenimi konvencijskimi in ustavnimi jamstvi ter z udejanjenjem pravice do obrambe (prva alineja 29. člena Ustave). Po zaključku pritožbenega sodišča ne more biti dvoma, do pravni položaj obtožene po tem, ko je bila obtožnica, ki ji je očitala nekaznivo dejanje, spremenjena v očitek dejanja, ki je kaznivo, že v esenci ne more biti primerljiv, kaj šele enak, in brez vsakršnega dvoma je prišlo do poslabšanja njenega procesnega položaja, saj bi morala biti (kolikor bi se sodišče odzvalo prej) oproščena obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, tj. po uradni dolžnosti, kar ne pomeni, da bi obtoženka "izposlovala" oprostilno sodbo. Na obtoženko pa so bili med postopkom naslovljeni novi očitki (elementi), ki so v bistvenem dopolnjevali izvorno invaliden in pomanjkljiv opis dejanja.

Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje vendarle ravnalo prav, ko je modifikaciji obtožnega akta odreklo pravno relevantnost oziroma veljavnost (22. člen Ustave in 15. člen ZKP) ter odločilo o prvotno vloženi obtožnici. Tehtno se je opredelilo (točka 24 izpodbijane sodbe), da je tožilstvo preseglo upravičenje, ki mu ga daje 344. člen ZKP. S tem je preprečilo procesno situacijo, v kateri bi bila obtoženka spravljena v neugodnejši procesni položaj in v kateri bi ji bila neupravičeno otežena obramba. Kljub temu, da je izpodbijano sodbo izdalo na tretjem naroku za glavno obravnavo, je končna odločitev po presoji pritožbenega sodišča pravilna, zakonita in ustavnoskladna. V tem pogledu je nepomembno, da je prvo sodišče na narokih za glavno obravnavo dne 13. 11. 2023 in 5. 3. 2024 izvajalo nekatere dokaze, saj je bilo to resda nepotrebno (točka 32 izpodbijane sodbe), vpliva na pravilnost ter zakonitost naposled sprejete sodbe pa ni imelo.

11.Glede na navedeno se višje sodišče ne more strinjati s pritožbenimi izvajanji, da z modifikacijo obtožnice na glavni obravnavi (najsi se je dokazovanje "šele dobro pričelo" ali ne) v povzetih procesnih okoliščinah ni bilo poseženo v obtoženkino pravico do obrambe, pri čemer ni relevantno, ali sta bila obtoženka in zagovornik tedaj navzoča ter ali (ni)sta razumela dejanske in pravne okoliščine spremenjene obtožbe. Procesni položaj, ko bi bila morala biti obtožena že na prvem naroku za glavno obravnavo oproščena obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, nakar je državno tožilstvo na tretjem naroku s konkretizacijo zakonskih znakov skušalo preprečiti izrek liberatorne sodbe, je po presoji pritožbenega sodišča eklatanten primer "položaja presenečenja", ki ga pritožnica sicer zanika. Čeravno se je opis dejanja po spremenjeni obtožbi nanašal na iste življenjske dogodke in časovna obdobja, pač ne more držati, da se kriminalna količina po modificirani obtožbi ni spremenila, saj prvotna obtožnica, v kateri ni bilo substancirano kaznivo dejanje, že pojmovno ni mogla odražati "kriminalne" količine. Kriminalna količina se je v opisu dejanja pojavila šele z modificirano obtožnico, ki ji je sodišče prve stopnje odreklo pravno relevantnost oziroma veljavnost, tj. ne le zaradi posega v ustavno pravico do obrambe, ampak tudi zaradi nezdružljivosti z vsemi konvencijskimi in ustavnimi načeli, že omenjenimi v tej sodbi. Glede na izčrpnost ter prepričljivost razlogov prvega sodišča, čemu je na takšen način postopalo, ni mogoče sprejeti teze pritožbe, da izpodbijana sodba nima konkretnih razlogov o tem, zakaj je bila sprememba obtožbe v tej zadevi (tj. v danem "dejanskem položaju") nedopustna.

12.Sodišče druge stopnje se je že soočilo s situacijo, ko je (enako kot v dani zadevi) obtožnica v smeri kaznivega dejanja poslovne goljufije po 228. členu KZ-1 postala pravnomočna pred sprejemom prelomne sodbe Vrhovnega sodišča in na podlagi sodbe I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 spremenjene sodne prakse (točka 27 izpodbijane sodbe). Zavzelo je stališče, da je citirana sodba za vse postopkovne udeležence, vključno z državnim tožilstvom, na svojstven način pomenila "sodbo presenečenja", ter se opredelilo, da bi bilo prestrogo preprečiti državnemu tožilcu modificirati obtožnico kot odziv na predrugačeno prakso precedenčnega sodišča, ki je zaostrila zahteve glede konkretizacije zakonskega znaka preslepitve v izreku obtožbe. Vendar je kot edino razumno in tudi najkasnejšo mogočo procesno fazo za modificiranje obtožnice določilo trenutek začetka glavne obravnave, pri čemer vztraja tudi v tej zadevi, saj je bila področna judikatura Vrhovnega sodišča ter drugih sodišč v oktobru 2023 (državnemu tožilstvu) že davno znana, po trditvah same pritožbe pa so bile (iz preiskave) že takrat znane tudi okoliščine, s pomočjo katerih je državna tožilka (a šele kasneje) substancirala obtoženkin preslepitveni namen. Kljub temu je državna tožilka vztrajala pri nesklepčnem in neperfektnem opisu. Opredelitev časovne točke, ko bi še bilo dopustno spremeniti obtožbo, je logična tudi v luči že naslovljene ureditve procesnega zakona - sklep o ustavitvi kazenskega postopka po tretjem odstavku 293. člena ZKP je mogoče izdati, če po pravnomočnosti obtožnice nastopijo okoliščine, zaradi katerih bi se morala na glavni obravnavi izdati zavrnilna sodba (tj. po 2., 3. ali 4. točki 357. člena), ne pa oprostilna sodba (po 1. točki 358. člena). Šele po začetku glavne obravnave je sodišče upravičeno (in dolžno) izreči sodbo po 1. točki 358. člena ZKP, če se torej glavna obravnava začne zaradi dejanja, ki po zakonu niti ni kaznivo dejanje, kot je bilo pojasnjeno zgoraj. V tem pogledu ni nobene razlike, ali do nedopustne modifikacije obtožnice pride na tretjem naroku za glavno obravnavo (kot v tej zadevi) ali po petem naroku (kot v zadevi II Kp 39507/2015), v bistvenem torej kadar koli po začetku glavne obravnave na podlagi nesklepčnega obtožnega akta. Če se namreč obtožnica ustrezno spremeni ob začetku glavne obravnave oziroma ob njeni predstavitvi, se obramba vendarle lahko določno zaveda, kaj je predmet obtožbe in kaj bo predmet dokazovanja, ter posledično lahko zasnuje obrambno strategijo, ne pa, da se slednja popolnoma poruši šele s kasnejšim dodajanjem potrebnih zakonskih znakov, ko naj bi se ti že dokazovali z izvajanjem dokazov. V konkretni zadevi državno tožilstvo (najkasneje) ob začetku glavne obravnave ni definiralo niti teze, s čim naj bi obtoženka preslepila predstavnike oškodovancev. Sodeč po zapisniku o glavni obravnavi z dne 5. 3. 2024 državna tožilka (očitno) ni nameravala spremeniti obtožbe niti na tretjem naroku, pač pa je to (kot je sama navedla) storila zgolj zaradi "nekega strožjega stališča Višjega sodišča v Celju". Zato je sodišče prve stopnje prepričljivo dognalo, da je ratio decidendi nekaterih predhodnih odločitev višjega sodišča aplikativen tudi v obravnavanem primeru.

13.Pritožnica zatrjuje, da je takšno stališče, ki mu je v predmetni zadevi sledilo tudi sodišče prve stopnje, v nasprotju z institutom modifikacije obtožbe in v nasprotju z "dosedanjo sodno prakso". Povzema in se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 33147/2016 z dne 23. 12. 2020 (tč. 6 - 13 obrazložitve), ki pa v ničemer ne nasprotuje naziranjem višjega sodišča v tej sodbi. Nobenega dvoma namreč ni, da sme tožilec spremeniti obtožnico na glavni obravnavi pod pogoji, določenimi v 344. členu ZKP, in sicer če se spremeni dejansko stanje glede na stanje ob vložitvi obtožnice, pri čemer zadošča tožilčeva drugačna subjektivna presoja dejanskega stanja ter ocena že izvedenih dokazov. Vendar to velja v procesnem položaju, ki je večkrat omenjen tudi v pritožbeno citirani sodbi (vključno s poudarkom, da je glede na izjemno pomembnost obtožnega akta vsako njegovo spremembo treba razlagati restriktivno), torej ko obstaja istovetnost glede dejanja kot historičnega dogodka med prvotnim opisom kaznivega (sic!) dejanja in opisom v spremenjeni obtožnici. Spremenjena ocena dejanskega stanja na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, se lahko nanaša zgolj na dejstva ter okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, tj. na dejanje, ki je bilo kaznivo že pred modifikacijo obtožbe. Šele ob tej predpostavki, ki v obravnavani zadevi umanjka in v čemer je ključna ločnica do ugotovitev v zadevi I Ips 33147/2016, gre pritrditi tezi, da se dejansko stanje ugotavlja do konca glavne obravnave, sledeč načelu materialne resnice, ne more pa se dejansko stanje razčiščevati z izvajanjem dokazov glede nekaznivega dejanja. Procesno dejanje državne tožilke, ki mu je sodišče prve stopnje odreklo pravno relevantnost oziroma veljavnost, je bilo konkretiziranje obtoženkinega preslepitvenega namena na naroku za glavno obravnavo 5. 3. 2024 (hrbtna stran list. št. 641). Upoštevajoč navedeno je pravzaprav irelevantna sledeča opredelitev tožilke, češ da bo v preostalem modificirala obtožnico, ko bodo izvedeni preostali dokazi, na podlagi katerih bo to sploh mogoče storiti. Takšna modifikacija bi bila v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZKP dopustna, kolikor bi bil opis dejanja sklepčen v fazi začetka glavne obravnave oziroma pričetka dokazovanja; ker temu glede na zgoraj obrazloženo ni bilo tako, pa je razprava v smeri morebitne še nadaljnje spremembe obtožbe brezpredmetna, vključno z razlogi v drugem delu točke 28 izpodbijane sodbe. Rahlo konfuzna je sicer pritožba, ki prvemu sodišču očita uporabo neznanega termina "predmet spora", hkrati pa je prav ta termin (ki ga opredeljuje določba prvega odstavka 354. člena ZKP) uporabilo tudi Vrhovno sodišče v točki 10 sodbe I Ips 33147/2016 z dne 23. 10. 2020, medtem ko se na to sodbo pritožnica ne le sklicuje, marveč celo sama na strani 5 pritožbe govori o "predmetu spora". "Predmet spora" ob začetku glavne obravnave je bilo dejanje, ki po zakonu ni kaznivo, kar je rezultiralo v sprejemu pravilne in zakonite sodbe. Če bi državno tožilstvo pristopilo k začetku glavne obravnave in k dokaznemu postopku s perfektnim opisom kaznivega dejanja, ne bi bilo ovir za morebitno sledeče spreminjanje obtožbe na podlagi 344. člena ZKP, s čimer bi bilo podano "procesno ravnotežje" in uresničeno načelo enakosti orožij, vključno z izvajanjem kazenskega pregona. V obstoječem procesnem položaju namreč ne gre za to, kot skuša pokazati pritožba, da naj bi bila v fazi vložitve obtožnice narejena "napačna dokazna ocena". Gre za to, da se je glavna obravnava začela na podlagi obtožnice, ki ni vsebovala zakonskih znakov kaznivega dejanja, kar pa nima z ocenjevanjem ter vrednotenjem dokazov ničesar relevantnega opraviti. Spomnimo, da državna tožilka v pritožbi priznava, da je bila obtožnica modificirana na podlagi "tekom preiskave zbranih dokazov", ne zaradi dognanj dokazovanja na glavni obravnavi.

14.Neutemeljeno je vztrajanje pritožnice, da je bilo nesklepčno obtožnico dopustno spremeniti šele v teku dokazovanja na glavni obravnavi, torej na podlagi določil 344. člena ZKP, ne pa že oziroma najkasneje v fazi začetka glavne obravnave, tj. ob predstavitvi obtožbe, kar naj bi bilo v nasprotju z institutoma pravnomočnosti obtožnice in njene spremembe. Celo v izpostavljeni zadevi I Ips 33147/2016 je Vrhovno sodišče obravnavalo situacijo, ko je bila obtožnica modificirana pred začetkom glavne obravnave (v ponovljenem sojenju po razveljavitvi sodbe), ne pa striktno med dokaznim postopkom. Kot še pomembneje pa imamo v tej zadevi opraviti s specifičnim procesnim položajem, ki je sledil spremenjeni sodni praksi Vrhovnega sodišča. Sklicevanje na določbe 344. člena ZKP ne more derogirati uresničevanja konvencijskih in ustavnih pravic obtoženke, ki so nedvomno višje rangirane od pooblastil, ki jih ima državni tožilec po prvem odstavku 344. člena ZKP, to pa bi bilo državno tožilstvo tudi po presoji pritožbenega sodišča dolžno prepoznati. Pristopiti na glavno obravnavo z obtožbenimi očitki, ki ne sporočajo kaznivosti očitanega dejanja, ter pričakovati konkretiziranje zakonskih znakov kaznivega dejanja tekom dokazovanja, je v dani situaciji v neskladju s pravicami iz 22., 23., 28. in 29. člena Ustave ter v kontradikciji s temeljnim imperativom poštenega (pravičnega) postopka iz 6. člena EKČP. Na zagotavljanju teh jamstev temelji tudi napadena odločitev sodišča prve stopnje, zaradi česar je razumljivo, da se izpodbijana sodba ne opira na "zakonsko določbo", ki jo tožilka v pritožbi neutemeljeno pogreša, temveč na standarde konvencijskega in ustavnega nivoja. Pritožnica se neutemeljeno sklicuje tudi na rezultat postopka v zadevi Okrožnega sodišča v Celju IX K 28663/2016, ki se je sklenil s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 28663/2016 z dne 5. 8. 2021. Če pritožbeno sodišče v eni od predhodnih zadev ni prepoznalo problematike konvencijskega ter ustavnopravnega ranga, to ne pomeni, da sodišča v kasnejši (predmetni) zadevi ne smejo sprejeti drugačne odločitve, ki jo prepričljivo argumentirajo. Enako velja za sklicevanje na sodbo II Kp 37861/2015 z dne 5. 8. 2021 v zvezi s sodbo V K 37861/2015 z dne 19. 10. 2020. (Kazensko) pravo namreč ni zakoličen aksiom, temveč je živ organizem, zlasti kadar je v vprašanju višja raven varstva človekovih pravic. Glede pritožbene teze, da Vrhovno sodišče, tj. ko je s sodbo I Ips 37861/2015 z dne 22. 9. 2022 odločilo o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, ni štelo, da sprememba obtožbe v smeri konkretizacije preslepitvenega namena na glavni obravnavi ne bi bila dopustna, pa je treba odgovoriti, da postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti zaznamuje striktno načelo dispozitivnosti (ex offo preizkus pa je izključen), kar pomeni, da precedenčno sodišče presoja izključno trditve vlagatelja izrednega pravnega sredstva. Osrednja problematika izpodbijane in te sodbe v zadevi I Ips 37861/2015 ni bila predmet odločanja in opredeljevanja Vrhovnega sodišča, zato je pritožbeno sklicevanje na omenjeno sodbo Vrhovnega sodišča deplasirano.

15.Zlasti zanimivo je pritožbeno sklicevanje na sklep Višjega sodišča v Celju II Kp 21187/2016 z dne 13. 3. 2018, saj je v tem sklepu sodišče druge stopnje zavzelo za državno tožilstvo še strožje stališče glede (ne)dopustnosti spremembe obtožnice. V izpostavljeni zadevi je bila obtožnica zaradi očitka kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 vložena 27. 6. 2017, torej pred sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, nakar je tožilstvo 16. 11. 2017 vložilo modifikacijo obtožnice z vstavljenim besedilom, ki je glede na sodbo v zadevi I Ips 93283/2010 konkretiziralo preslepitveni namen tamkajšnje obdolženke. Pritožbeno sodišče je pritrdilo naziranju sodišča prve stopnje, ki je (v fazi ugovornega postopka) presojalo le sklepčnost prvotno vložene obtožnice ter sklenilo, da se obtožba ne dopusti in se postopek (zaradi nesubstanciranosti opisa dejanja) ustavi. Na ta način državnemu tožilstvu ni bil omogočen niti odziv na prelomno spremembo sodne prakse ter, kot se je tedaj izrazilo višje sodišče, na "bistven zasuk" v sodni praksi glede kriterijev konkretizacije preslepitvenega namena (tč. 7 sklepa II Kp 21187/2016 z dne 13. 3. 2018), ki ga je višje sodišče v kasnejši zadevi II Kp 39507/2015 dovolilo, vendar časovno omejilo na trenutek začetka glavne obravnave, tj. iz razlogov, ki so že bili pojasnjeni. Če se državno tožilstvo odzove na področno "sodbo presenečenja", v tem ni prepoznati zlorabe tožilske pravice do spremembe obtožnice. Se je pa državno tožilstvo kot organ pregona, ki si mora prizadevati tudi za zakonitost in pravičnost postopka, dolžno odzvati na predrugačeno judikaturo nemudoma, ko je to mogoče, najkasneje pa ob začetku glavne obravnave. Smiselno pritožbeno sklicevanje, da tega ni moglo oziroma smelo storiti, ker niso bili podani pogoji iz 344. člena ZKP, je iz zgoraj nanizanih razlogov neutemeljeno. Ne nazadnje je možnost modifikacije obtožbe, še preden so bili na glavni obravnavi (v ponovljenem postopku) izvajani dokazi, Vrhovno sodišče dopustilo že v zadevi I Ips 33147/2016, na katero se pritožnica sklicuje tudi v tem postopku.

16.Glede na vse navedeno se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sprememba obtožnice z dne 5. 3. 2024 ni bila skladna z intenco prvega odstavka 344. člena ZKP, zaradi česar te zakonske določbe ni nepravilno uporabilo in tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določil kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki bi vplivala na zakonitost ter pravilnost sodbe. Zaradi tehtnega odreka pravne relevantnosti oziroma veljavnosti modificirani obtožnici s tem, ko ni odločilo o tako spremenjeni obtožbi, ni zagrešilo niti bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Upravičeno je odločilo o prvotno vloženi obtožnici, ki pa v tenorju ne vsebuje zakonskih znakov obtoženki očitanega (nadaljevanega) kaznivega dejanja ne katerega koli drugega kaznivega dejanja, kar pomeni, da kazenski zakon ni bil prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženka preganja, kaznivo dejanje (neutemeljeno uveljavljana kršitev po 1. točki 372. člena ZKP). Že v dosedanji obrazložitvi je bilo poudarjeno, da vsebuje izpodbijana sodba zadostne razloge o vseh odločilnih dejstvih, prvenstveno postopkovne narave. Ne le, da je sodbo mogoče preizkusiti, njeni nosilni razlogi so tudi pravilni. Posledično sodba ne more biti obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Drugačnih pritožbenih naziranj državne tožilke pritožbeno sodišče ne sprejema - pridružuje se (garantni) presoji prvega sodišča.

17.Ker zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP pa sodišče druge stopnje ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------

1Dodati je le, da opis dejanja pod točko 2/a poleg manjka konkretizacije preslepitvenega namena, kar prežema celotno strukturo obtožnice, ne vsebuje niti substanciranja nastanka premoženjske škode (v sferi družbe B., d. o. o.) ali pridobitve premoženjske koristi (v sferi družbe G., d. o. o., oziroma obtoženke), kar sta (alternativno) prav tako konstitutivna zakonska znaka kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1.

2Sodba VS RS I Ips 121/2008 z dne 19. 6. 2008 (tč. 6 obrazložitve).

3Odločba US RS U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 (tč. 10 obrazložitve).

4Op. kot pod 3.

5Sodba VS RS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 (tč. 19 obrazložitve).

6Sodba VSC II Kp 39507/2015 z dne 13. 2. 2024 (tč. 7 in 8 obrazložitve).

7Kritično o tem Kmet S.: Nekaj misli ob noveli ZKP-N; Pravna praksa, št. 27, 2019, str. 9.

8Sodba VS RS I Ips 33147/2016 z dne 23. 12. 2020 (tč. 10 obrazložitve).

9Državno tožilstvo zoper pravnomočen sklep o ustavitvi kazenskega postopka, kot pokažejo podatki spisa V K 21187/2016, ni vložilo zahteve za varstvo zakonitosti.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 228, 228/1, 228/2 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 15, 269, 269/2, 269/2-1, 293, 293/3, 344, 344/1, 358, 358-1, 354, 354/1

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 22, 23, 28, 2a

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.