Jedro

Tožnik izkazuje pravni interes za ugotovitveno tožbo s tem, da v denacionalizacijskem postopku zahteva v naravi vrnitev nepremičnine, katere solastniški delež je bil prodan s pogodbami, katerih veljavnost se presoja v tej pravdi, ter s tem, da o tem vprašanju še ni pravnomočno odločeno v denacionalizacijskem postopku. V pravdnem postopku zato ni potrebno kot predhodno vprašanje ugotavljati, ali je vrnitev nepremičnin v naravi utemeljena, temveč je to stvar odločanja v denacionalizacijskem postopku.

S pisnim samoupravnim sporazumom so udeleženke razmerja lahko prenašale tudi pravico uporabe in razpolage z nepremičninami, čeprav v sporazumu ni bilo posebnega določila o zemljiškoknjižni izvedbi tega prenosa. Bistveno je, kdo je po sklenitvi samoupravnega sporazuma dejansko stvar uporabljal, imel v posesti in imel pravico razpolaganja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdne stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo za nično ugotovilo prodajno pogodbo z dne 21.2.2006 za idealni delež do 12/200 na nepremičninah parc. št. X1, X2 in X3 k.o. BB, ki sta jo sklenili Republika Slovenija in D d.o.o., posledično pa je kot nične ugotovilo tudi prodajne pogodbe med prodajalcem D d.o.o. ter tretjo toženo stranko VG, četrto toženo stranko JF ter peto in šesto toženo stranko AŠ in RŠ. Kot neveljavne je spoznalo tudi vknjižbe, ki so bile opravljene na podlagi prej omenjenih pogodb, ter posledično po uradni dolžnosti opravilo izbrise lastninske pravice na drugo do šesto toženo stranko iz zemljiške knjige. Toženim strankam je naložilo, da so dolžne povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 4.607,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za izpolnitev obveznosti dalje.

Zoper sodbo se pritožujejo vse tožene stranke, pri čemer prva tožena stranka podaja ločeno pritožbo, ostale tožene stranke pa skupno pritožbo.

Prva tožena stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da je zavezanec po Zakonu o denacionalizaciji pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se vračajo upravičencem, kar se dokazuje z uradnimi evidencami. Republika Slovenija sicer res ni dokazala, da so bile nepremičnine, o katerih je tekel postopek, v premoženju N, lesnega kombinata, n. sol. o, izkazala pa je, da niso bile v premoženju njenega pravnega prednika SDK, ob uveljavitvi ZDen, temveč je navedeno nepremičnino SDK pridobila šele s pogodbo z dne 5.7.1993. Če ta pogodba ni nična, niso mogle biti nične niti kasnejše pogodbe. Iz samoupravnega sporazuma o združevanju dela in sredstev za ureditev rekreacijskega centra v BB nedvomno izhaja, da je bil N, n. sol. o, imetnik pravice uporabe na nepremičnini, takrat parc. št. X, k.o. BB. Predmet sporazuma je bilo združevanje sredstev za ureditev Zoisove graščine, upravljanje rekreacijskega centra in njegova uporaba. Stranke so se dogovorile tudi o deležih pri stroških ureditve. V sporazumu pa ni ničesar navedenega o prenosu pravice uporabe v stvarnopravnem smislu s strani N, n. sol. o, na druge udeležence sporazuma. Za tak prenos bi bilo potrebno v listino vpisati dajatveno in sprejemno klavzulo. Sporazum je bil sklenjen za usposobitev in funkcioniranje objekta, ob tem, da N ni imel dovolj sredstev in je zaradi tega sklenil z drugimi družbenopravnimi osebami samoupravni sporazum, ki mu je omogočil vzpostavitev in funkcioniranje objekta, zaradi vloženih sredstev pa je omogočil koriščenje objekta strankam, podpisnicam sporazuma, sorazmerno z vloženimi sredstvi. Da s sporazumom ni bila prenesena pravica uporabe, izhaja tudi iz končnih določb navedenega sporazuma. Če bi SDK pridobila pravico upravljanja izvenknjižno, bi nepremičnina predstavljala osnovno sredstvo. Pogodba o ugotovitvi solastninskih deležev po vsebini predstavlja darilno pogodbo oziroma brezplačen prenos nepremičnine v družbeni lastnini. Ker tožeča stranka ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe, so bila razpolaganja z nepremičnino dopustna. Zakon ne navaja pravne subjektivitete pridobiteljev oziroma narave lastništva tega premoženja, s katerim naj bi bili le-ti različno obravnavani glede na naravo premoženja. Nima pravnega interesa za ugotovitev ničnosti izvedenčevega pravnega posla tisti denacionalizacijski upravičenec, ki zahteva vrnitev premoženja v naravi, pa zahtevka ni zavaroval po ZLDP. Iz uradnih evidenc izhaja, da nepremičnina v času uveljavitve ZDen ni bila v uporabi bivše SDK v stvarnopravnem smislu, temveč je SDK pridobila pravico šele na podlagi pogodbe z dne 5.7.1993. Napačno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je idealni delež 12/200 bil v času uveljavitve ZDen družbena lastnina, s pravico uporabe SDK Republike Slovenije. Ni mogoče tudi mimo ugotovitev, da tožeča stranka zahtevka za vrnitev v naravi najprej sploh ni postavila, zato za navedeno sporno nepremičnino ni veljalo določilo 88. člena ZDen.

Druga do šesta tožena stranka pa v pritožbi opozarjajo, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti teh poslov. Morala bi izkazati dolžnost vrnitve v naravi, ta pogoj pa je sodišče zmotno v celoti prepustilo odločitvi upravnega organa in tega ni obravnavalo v okviru predhodnega vprašanja. S tem pa je njegova odločitev preuranjena, saj so pogodbe razglašene za nične pod predpostavko, da obstoji dolžnost vrnitve v naravi, kar pa še ni ugotovljeno. Če bi v upravnem postopku bilo ugotovljeno, da ta dolžnost ne obstoji, bi to pomenilo škodo za vse tožene stranke. Na strani tožnika ne obstoji niti interes niti hotenje predmetne nepremičnine prejeti v naravi. Pomanjkanje tega interesa je tožnik pokazal tudi z dejstvom, da svojega zahtevka ni zavaroval z začasno odredbo. Sodba v zvezi s tem nima razlogov. Sodišče je dopustilo in nagradilo pasivnost tožnika, ki je bil dolžan skrbeti za svoje pravice in jih tudi zavarovati. Zmotno je stališče sodišča, da prepoved iz 88. člena ZDen velja vse do pravnomočnega zaključka denacionalizacijskega postopka, saj tako stališče sodišča negira 68. člen ZDen in namen začasnih odredb ter vnaša evidentni nered v pravni promet s stvarmi, še posebej nepremičninami, glede katerih obstoji javna knjiga. Sodišče je napačno ocenilo samoupravni sporazum o združevanju sredstev v rekreacijski center in vzdrževanje centra in ga spoznalo kot pogodbeni temelj za pridobitev upravičenj, ki so enaka ali podobna lastninski pravici. Gre zgolj za tehnični dogovor o upravljanju in vlaganju v center, ki je takrat že obstajal. Zato je tudi napačno stališče sodišča v zvezi s položajem nepremičnine pri podjetju N in njegovem lastninjenju. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je izračun sodišča nepreverljiv, sodišče pa je tožeči stranki nekritično priznalo vse priglašene stroške, ne da bi presojalo, ali so bili ti potrebni. To velja predvsem za pripravljalne vloge, saj prav nobena od vlog z dne 21.4.2008, 2.4.2009, 11.5.2009, 2.6.2009, 5.6.2009 in 16.6.2009 ni pripomogla k razjasnitvi zadeve ali k dokazni oceni sodišča. Na pritožbi je odgovorila tožeča stranka in prerekala pritožbene navedbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pravno podlago tožbenemu zahtevku tožeče stranke predstavlja določilo 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki prepoveduje z dnem uveljavitve tega zakona, to je od 7.12.1991, vsa razpolaganja z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah zakona obstaja dolžnost vrnitve. Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prej povedanim, so nični. Tožeča stranka zatrjuje, da je ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo imela dejansko pravico uporabe na nepremičninah parc. št. X1, X2 in X3 k.o. BB do 12/200 Republika Slovenija oziroma njen pravni prednik SDK, čeprav je bila v zemljiški knjigi kot imetnica pravice uporabe vpisana družba N, lesna industrija S d.d.. Ker je Republika Slovenija razpolagala z omenjenim premoženjem kljub vloženi zahtevi za denacionalizacijo, so ta razpolaganja nična. Sodišče prve stopnje je po opravljenem dokaznem postopku, po katerem je skrbno pretehtalo vse predložene listine, sledilo tožeči stranki in zaključilo, da je bila Pogodba o ugotavljanju solastninskih deležev z dne 5.7.1993, ki sta jo podpisali tudi družba N, d.d. in SDK, sklenjena zgolj zaradi ureditve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim in ni predstavljala pogodbe, s katero bi družba N d.d., v korist pravnega prednika Republike Slovenije razpolagala s svojim premoženjem oziroma s katero bi nanjo prenesla pravico uporabe. S takšno pravno presojo omenjene pogodbe v povezavi s sklenjenim samoupravnim Sporazumom o združevanju dela in sredstev za ureditev rekreacijskega centra v BB z dne 9.2.1981 in aneksa k tem sporazumu z dne 6.7.1983 pa se strinja tudi pritožbeno sodišče. Vsebino in naravo samoupravnih sporazumov sta določala 120. in 121. člen Ustave SFRJ (Ur. list SFRJ, št. 9/74). Iz navedenih določb izhaja, da gre za urejanje medsebojnih razmerij med pravnimi subjekti, ki jih v imenu udeležencev sklenejo njihovi pooblaščeni organi. Gre za pogodbe, s katerimi pravni subjekti usklajujejo svojo pravno poslovno voljo z namenom, da nastane, se spremeni ali preneha določeno pravno razmerje med udeleženci. Podrobneje je vlogo samoupravnih sporazumov določal Zakon o združenem delu (ZZD, Ur. list SFRJ, št. 53/76, s spremembami), ki je v 204. členu predvidel, da je s samoupravnimi sporazumi mogoče tudi neodplačno prenesti družbeno sredstvo, ga odtujiti iz družbene lastnine, ga oddati drugi družbeni pravni osebi, ga zamenjati, pri čemer je bilo takšno pogodbo potrebno skleniti v pisni obliki. S samoupravnim sporazumom je bil tako mogoč tudi dogovor o prenosu pravice uporabe na določenem družbenem premoženju in do takšnega prenosa je prišlo tudi v obravnavani zadevi po združitvi sredstev več pravnih oseb v letih 1981 do 1990. Pri tem ni bistveno, kot skuša prikazati prva tožena stranka, da v samoupravnem sporazumu ni določb o prenosu pravice uporabe v stvarnopravnem smislu s strani družbe N na druge udeležence sporazuma, saj je potrebno pogodbo umestiti v takratni časovni okvir. V tistem obdobju pa je bil mogoč prenos pravice uporabe tudi izvenknjižno, kar je pravilno obrazložilo prvostopno sodišče in to podkrepilo z ustrezno sodno prakso. Bistveno je, da iz samoupravnega sporazuma izhaja, da so se udeleženke zavezale združiti delo in sredstva za ureditev rekreacijskega centra, pri čemer so določile tako deleže v prispevku, kot tudi deleže na uporabi centra, način razpolaganja s temi deleži in upravljanje centra. Šlo je za neke vrste družbeno-lastninsko societetno pogodbo, po kateri pa so udeleženke, ki so sodelovale v poslu, tudi pridobile pravico uporabljati novi rekreacijski center in v tem obsegu z deležem na njem tudi razpolagati. Gre za ključni pravici v sistemu družbene lastnine. Tudi določilo 18. člena samoupravnega sporazuma, ki ga povzema pritožba prve tožene stranke, po oceni sodišča ne kaže na to, da bi samoupravni sporazum imel namen zgolj samo financiranje objekta z možnostjo njegovega koriščenja, saj gre za tipično klavzulo družbene pogodbe, s katero so udeleženci razmerja omejeni pri pravici razpolage s prednostno pravico prevzema ostalih udeležencev razmerja, šele če te pravice nihče ne izkoristi, jo lahko prenesejo na ostale udeležence na trgu. Prav to določilo tudi kaže na pravico razpolage, ki jo zgolj ob dogovorjenem sofinanciranju ureditve centra udeleženci ne bi imeli. Pri tem na pravno presojo pomena sklenjenega samoupravnega sporazuma in aneksa ter posledično pogodbe o ugotovitvi solastninskih deležev ne vpliva, da je SDK 12/200 nepremičnin, ki so predmet tega postopka, v osnovna sredstva vpisal šele leta 1993, takrat je namreč prišlo do uskladitve dejanskega stanja z zemljiškoknjižnim, kar je bila podlaga za knjigovodsko ureditev, ne predstavlja pa to dokaza, da pravica uporabe na tem premoženju ni bila dejansko pridobljena že prej. Na položaj tožeče stranke pa prav tako ne more vplivati, da se dejstvo, kdo je zavezanec za vrnitev stvari po ZDen, torej v čigavem premoženju so stvari, ki se po ZDen vračajo upravičencem, izkazuje z uradnimi evidencami. To olajša položaj denacionalizacijskim upravičencem, ki se pri postavljanju zahteve lahko zanesejo na uradne podatke, ne pomeni pa, da ni mogoče v postopku dokazovati tudi, da uradne evidence ne izkazujejo dejanskega stanja.

Ne drži tudi pritožbeni očitek, da tožeča stranka vrnitve spornega dela nepremičnin ni zahtevala v naravi. Iz fotokopije spisa D 321/41/1992 (priloga C) izhaja, da je tožeča stranka že v prvi zahtevi za denacionalizacijo 2.7.1992 zahtevala vrnitev zemljišč v naravi v last in posest (4. odst. zahteve), enako pa izhaja tudi iz zahteve podane 6.12.1993, ki je tudi pravočasna (rok je iztekel 7.12.1993). Upoštevajoč datum te zahteve, pa je Republika Slovenija oziroma njen pravni prednik SDK tudi uradno že razpolagala s spornimi nepremičninami, saj se je v zemljiško knjigo po predloženih podatkih vknjižila na podlagi sklepa Dn. št. 1414/93 z dne 19.11.1993. Glede na pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da pogodba o ugotovitvi solastninskega deleža ni predstavljala pogodbe o razpolaganju s pravico uporabe (niti z darilnim namenom ne), pa je tudi pravno nepomembno, da tožeča stranka ni predlagala začasne odredbe po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Ur. list RS, št. 55/92, z dopolnitvami). Ta začasna odredba je namreč imela namen zavarovanja zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, ker pa delež 12/200 parc. X1, X2 in X3 k.o. BB ni bil predmet lastninskega preoblikovanja podjetja, saj ni predstavljal družbenega kapitala družbe N d.d., v smislu 3. člena ZLPP, začasna odredba na teh nepremičninah niti ne bi mogla biti uspešna.

Druga do šesta tožena stranka v pritožbi oporekajo tudi pravnemu interesu tožeče stranke za vodenje te pravde, češ da ni bilo ugotovljeno, ali glede nepremičnine obstoji dolžnost vrnitve v naravi. Tožnica ima pravni interes za ugotovitveno tožbo, saj se po določilu 92. člena Obligacijskega zakonika (OZ) nanjo lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Tožnica izkazuje pravni interes s tem, da je v denacionalizacijskem postopku zahtevala v naravi vrnitev nepremičnin, katerih solastni delež je bil po uveljavitvi zahteve odtujen s pogodbami, katerih veljavnost se presoja v tej pravdi in nadalje s tem, da v denacionalizacijskem postopku o tem vprašanju še ni bilo pravnomočno odločeno. O možnosti vrnitve v naravi in s tem obliki denacionalizacije je pristojen odločati upravni organ in v okviru te pravde v to odločanje ni mogoče posegati. Uspeh tožnice v pravdi za ugotovitev ničnosti pogodbe pa ji ohrani možnost, da svojo pravico glede oblike denacionalizacije uveljavlja v denacionalizacijskem postopku (primerjaj tudi odločbo II Ips 331/2006 Vrhovnega sodišča RS).

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba druge do šeste tožene stranke, da je sodišče tožeči stranki previsoko odmerilo njene pravdne stroške. Odmero pravdnih stroškov je sodišče zaznamovalo na specifikaciji stroškov na list. št. 151 spisa ter jo je mogoče preizkusiti. Pripravljalne vloge, ki jih je vložila tožeča stranka, predstavljajo odgovore na pripravljalne vloge toženih strank, s katerimi je odgovorila na podane navedbe in obrazložila svoja pravna naziranja. Kot takšnih teh vlog ni mogoče šteti za nepotrebne. Ker tožene stranke drugih pripomb na odmero stroškov niso podale, pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje in sledi odmeri stroškov, kot je razvidna iz izpodbijane sodbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 154. v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP. Ker tožene stranke s pritožbama niso uspele, same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče pa nadalje ocenjuje, da je tožeča stranka z odgovorom na pritožbo le ponovno poudarila svoje stališče, ki ga je imela v tej pravdi. Tak odgovor ni v ničemer pripomogel k rešitvi zadeve v pritožbenem postopku, zato tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 155. člena ZPP).