Jedro

Delodajalec kot plačnik je davke in prispevke dolžan prenesti v državni proračun oziroma v proračun samoupravnih lokalnih skupnosti ali pristojnim zavodom, kot je predpisano z zakoni. Za drugačen način plačila davkov in prispevkov se delavec in delodajalec ne moreta in ne smeta dogovoriti. Zato je v celoti pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da stranki glede plačevanja davkov in prispevkov ne moreta prosto razpolagati.

Ker sta stranki v sklenjeni izvensodni poravnavi zapisali, da se znesek iz naslova davkov in prispevkov plača tožencu oziroma njegovemu odvetniku, je takšna poravnava skladno s prvim odstavkom 86. člena OZ nična, saj nasprotuje ustavi in prisilnim predpisom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: - da je izvensodna poravnava z dne 25. 11. 2015 nična (I. točka izreka); - da je toženec dolžan tožnici v 8 dneh vrniti znesek 2.673,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka); - da toženec sam krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžan povrniti njene stroške v višini 299,64 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v celoti se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, zlasti pa zaradi bistvenih kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ter 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

Toženec navaja, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti poravnave in za plačilo (vračilo) zneska 2.673,53 EUR z obrestmi, ker se je postavilo na stališče, da pravdni stranki ne moreta razpolagati z zahtevkom, ko sta se dogovorili, da se davki in prispevki od plače plačajo neposredno tožencu, ker naj bi bilo to v nasprotju s prisilnimi predpisi. Vendar toženec na podlagi sklenjene poravnave davkov in prispevkov ni prejel. Tožnica je sama pripravila predlog sodne poravnave, s katero je predlagala, da tožencu namesto davkov in prispevkov izplača bruto znesek 4.063,07 EUR in toženec je po plačilu dohodnine v znesku 1.401,06 EUR na svoj račun prejel 2.662,01 EUR. Toženec je tak predlog tožnice sprejel in torej na svoj račun ni prejel davkov in prispevkov, kar je bilo predmet tožbenega zahtevka. V spornem obdobju je tožnica pri obračunu vsakokratne plače za toženca odvedla davke in prispevke upravičenim zavodom. Predmet spora je bila le razlika pripadajočih davkov in prispevkov, do katerih pa je upravičen toženec in ne zavod. Zato je toženec z njimi lahko prosto razpolagal in je bila poravnava dopustno sklenjena, pravdni stranki pa z njeno sklenitvijo nista kršili prisilnih predpisov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Dodaja le, da iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec zoper tožnico 28. 1. 2015 vložil tožbo, ki se je vodila pod opr. št. I Pd 100/2015 (C1). Toženec je v tožbi navajal, da je bil v spornem obdobju napoten na opravljanje nalog v tujino. V tem obdobju je bil na podlagi prvega odstavka 4. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Uredba - Ur. l. RS, št. 14/2009 in nasl.) poleg plače za delo v tujini upravičen tudi do zneska, ki ustreza višini akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost. Davki in prispevki se obračunavajo od plače za delo v RS, ki na podlagi prvega odstavka 5. člena Uredbe predstavlja plačo, ki bi jo javni uslužbenec prejemal, če bi opravljal delo v RS, upoštevaje dosežena napredovanja v plačnih razredih. Toženec je pred napotitvijo na delo v tujino napredoval v 44. plačni razred, tožnica pa mu je v spornem obdobju davke in prispevke obračunavala za 42. plačni razred. Zato je v tožbi zahteval, da se mu za sporno obdobje (april 2009 do julij 2012) obračunajo razlike prispevkov, davkov ter prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje v skupnem znesku 4.063,16 EUR in nakažejo na predpisane račune upravičencev. O tem zahtevku sta stranki sklenili izvensodno poravnavo z dne 25. 11. 2015 (C2), v kateri je zapisano, da se znesek 4.063,16 EUR iz naslova vtoževanih davkov in prispevkov ter znesek 84,00 EUR iz naslova stroškov spora plača tožencu in nakaže na račun njegovega odvetnika.

6. Od pripadajoče bruto plače javnega uslužbenca delodajalec obračuna akontacijo dohodnine in socialne prispevke, ustrezni zneski pa se odvedejo v proračun RS oziroma pristojnim zavodom, kar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo. Delodajalec kot plačnik je davke in prispevke dolžan prenesti v državni proračun oziroma v proračun samoupravnih lokalnih skupnosti ali pristojnim zavodom, kot je predpisano z zakoni. Za drugačen način plačila davkov in prispevkov se delavec in delodajalec ne moreta in ne smeta dogovoriti. Zato je v celoti pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da stranki glede plačevanja davkov in prispevkov ne moreta prosto razpolagati. Tega ne more spremeniti dejstvo, da je toženec s svojo tožbo vtoževal le razliko med dejansko obračunanimi in odvedenimi davki in prispevki in tistimi, ki bi morali biti obračunani in odvedeni. Tudi razlika je lahko odvedena le v proračun oziroma pristojnim zavodom. Zato je pritožbena navedba, da razlika do pripadajočih davkov in prispevkov pripada tožencu, ne pa zavodom, neutemeljena.

Pritožba neutemeljeno poudarja, da je toženec pristal na predlog poravnave, da se mu namesto davkov in prispevkov izplača bruto znesek 4.063,07 EUR. Prav navedena trditev toženca ponovno kaže na dejstvo, da sta se stranki dogovarjali o predmetu poravnave ( davkih in prispevkih), o katerem pa se sploh ne bi smeli dogovarjati. Kakršenkoli dogovor v drugačni smeri, kot da se davki in prispevki plačajo v proračun in zavodom, ni dopusten oziroma nasprotuje prisilnim predpisom.

7. Ker sta stranki v sklenjeni izvensodni poravnavi zapisali, da se znesek iz naslova davkov in prispevkov plača tožencu oziroma njegovemu odvetniku, je takšna poravnava skladno s prvim odstavkom 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS, št. 97/07 in nasl.) nična, saj nasprotuje ustavi in prisilnim predpisom. Za takšen zaključek prav nič ne vpliva, da je tožnica sama pripravila besedilo poravnave in da je toženec soglašal, da namesto plačila davkov in prispevkov pristojnim zavodom ter proračunu sam prejme določeni znesek.

8. Ker je tožnica na podlagi sklenjene poravnave tožencu plačala 2.662,01 EUR, je pravilna tudi odločitev v II. točki izreka izpodbijane sodbe. Skladno s prvim odstavkom 87. člena OZ je namreč posledica ničnosti to, da mora pogodbena stranka vrniti drugi stranki vse, kar je prejela na podlagi take nične pogodbe.

9. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je spoznalo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).