Up-230/96

Up-231/96

22.10.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavnih pritožb ND HIT G. iz N. G., ki ga zastopata R. Š. in D. K., odvetnika v K. na seji dne 22. oktobra 1997

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba ND HIT G. zoper sklep Komisije za pritožbe pri NZS z dne 14.5.1996 v zvezi s sklepom Disciplinskega sodnika NZS z dne 24.4.1996 o kaznovanju navedenega društva z denarno kaznijo 3.000.000 SIT ter ustavna pritožba istega pritožnika zoper sklep iste komisije z dne 14.5.1996 v zvezi s sklepom Registracijske komisije NZS z dne 10.4.1996 o odškodnini, ki jo mora isto društvo plačati za prestop igralca A. P. se zavržeta.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik navaja, da sta oba sklepa dokončna in da so zoper njiju izčrpana vsa pravna sredstva, z njima pa da so mu kršene ustavne pravice iz 22., 23. in 25. oziroma iz 22., 23. in 24. člena Ustave.

2.Ustava v četrtem odstavku 15. člena zagotavlja sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravico do odprave posledic njihove kršitve, ki je podrobneje opredeljena v 23. členu, ki določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom določeno sodišče.

3.Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) v 50. členu določa, da lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina.

4.Sklepa komisije za pritožbe NZS sta notranja interna akta, ki jih določajo notranja pravila zveze društev. Tudi postopek izdaje teh sklepov je predpisan s temi pravili. Ti akti torej predstavljajo akte avtonomnega prava.

5.Ti akti tudi ne posegajo neposredno v pravice posameznika, pač pa se ukrep nanaša na društvo kot organizatorja (npr. tekme). Državni organi se ne morejo spuščati v presojanje ravnanja organov in njihovih odločitev, ki so bile sprejete po samoupravno dogovorjenih pravilih članov oziroma članic, ki se vključujejo v zveze. Tudi izrekanje sankcij predstavlja odločanje v okviru teh pravil. Kolikor pa bi pravila društva ali zveze, kakor tudi postopanje po njih, poseglo v ustavno varovane pravice in bi tako ravnanje prišlo v navzkrižje z ustavno varovanimi načeli, bi bilo dopustno tudi sodno varstvo. Ustavno sodišče se pri tem ni spuščalo v vprašanje, kakšno sodno varstvo bi v tem primeru prišlo v poštev (upravnosodno ali civilnosodno varstvo), vsekakor pa bi moralo biti izčrpano pred vložitvijo ustavne pritožbe.

6.Glede na navedeno je bilo treba odločiti, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 3. alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in člana mag. Matevž Krivic in dr. Lovro Šturm. Sklep je sprejel soglasno. Sodnik Krivic je dal pritrdilno ločeno mnenje.

Predsednik senata dr. Tone Jerovšek

Pritrdilno ločeno mnenje sodnika Krivica

To ločeno mnenje izražam le k zadnjemu stavku 5. točke obrazložitve, kolikor se v njem pušča odprto vprašanje, kakšno sodno varstvo bi v tem primeru prišlo v poštev (upravnosodno ali civilnosodno). Po moji presoji namreč tu ne bi smelo biti nikakršne dileme - v poštev pride samo civilnosodno varstvo.

Sodno varstvo zoper akte in dejanja zasebnikov in zasebnopravnih oseb (društev, njihovih zvez itd.) v obliki upravnega spora bi po drugem odstavku 157. člena Ustave prišlo v poštev samo, kadar zoper zatrjevane kršitve ustavnih pravic ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Za sojenje v vseh vrstah sporov, izvirajočih iz zasebnopravnih razmerij, pa je zagotovljeno civilno sodno varstvo.

Tako je npr. Vrhovno sodišče v revizijski zadevi št. II Ips 775/93 odločilo, da je spor o veljavnosti postopka razrešitve predsednika politične stranke spor iz civilnopravnega razmerja - med drugim z naslednjo obrazložitvijo: "Ena izmed značilnosti civilnopravnega razmerja je prirejenost subjektov. Razmerju tožeče stranke do toženca glede vprašanja njegove razrešitve kot predsednika tožeče stranke kot politične stranke takšne narave ne gre odrekati, saj je, kot je bilo že zapisano, tožeča stranka pravna oseba zasebnega prava. To pa, upoštevaje ob tem tudi že omenjeni pomen postopka oblikovanja organov politične stranke kot pravne osebe po presoji revizijskega sodišča zadostuje za uvrstitev obravnavanega primera med spore iz 'drugih civilnopravnih razmerij', o katerih se odloča v pravdnem postopku, saj poseben zakon ne določa za tovrstne spore pristojnosti drugega sodišča ali državnega organa (1. člen ZPP)."

V našem primeru gre za spor o dveh sklepih pristojnih organov Nogometne zveze Slovenije (o denarni kazni nogometnemu društvu in o odškodnini za prestop igralca), torej gre nedvomno za zasebnopravna razmerja znotraj asociacije zasebnopravnih oseb (nogometnih društev) - v tem primeru celo za razmerja premoženjske narave. Če po zgoraj citiranem stališču Vrhovnega sodišča celo razmerju razrešenega predsednika stranke do te politične stranke "ne gre odrekati narave civilnopravnega razmerja" (s čimer se tudi sam strinjam), je še toliko manj razloga, da bi to naravo odrekali razmerjem med nogometnimi društvi in njihovo zvezo - še zlasti, če gre pri tem celo za razmerja premoženjske narave.

Seveda to moje stališče hkrati pomeni, da bi o tej ustavni pritožbi znotraj ustavnega sodišča po mojem mnenju moral odločati drug ("civilni") in ne "upravni" senat, ki pa bi po vsebini po mojem mnenju moral priti do enake odločitve, torej do zavrženja ustavne pritožbe zaradi neizčrpanja pravne poti. Ker se v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču noben od preostalih šestih sodnikov Ustavnega sodišča ni izrekel za sprejem te ustavne pritožbe, pa sklep "upravnega" senata o zavrženju ustavne pritožbe s tega gledišča ni sporen.

Matevž Krivic