Jedro

Da bi upnik uspel s pritožbenim predlogom, da naj sodišče na pravdo za ugotovitev neobstoja terjatve, ki temelji na izvršilnem naslovu, napoti upravitelja, bi moral trditi in dokazati, da je v prijavi terjatev zahteval priznanje s sklepom odmerjenih izvršilnih stroškov v višini 300,41 EUR, česar pa v pritožbi ni niti trdil niti dokazal. Zato je pritožbeno sodišče zaključilo, da na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja sodišče prve stopnje ni imelo podlage za sklepanje, da prerekana terjatev temelji na izvršilnem naslovu. Posledično pa tudi ne podlage za napotitev na pravdo upravitelja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. V delu, ki je pomemben za pritožbo, je sodišče napotilo upnika V. d. o. o. - v stečaju, da vloži tožbo zaradi ugotovitve terjatve v višini 340,68 EUR.

2. Upnik je v pritožbi uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava, zmotno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev določil ZFPPIPP ter pritožbenemu sodišču predlagal, da ugodi pritožbi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da na pravdo napoti stečajnega upravitelja, ker upnikova prijavljena terjatev (tudi delno prerekana) temelji na izvršilnem naslovu - sklepu Okrajnega sodišča v Mariboru VL 173374/2013 z dne 8. 7. 2016, s katerim so bili odmerjeni stroški upnika v višini 300,41 EUR in ki je postal pravnomočen 24. 8. 2016. Zahteval je tudi, da sodišče upniku prizna priglašene pritožbene stroške po stroškovniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve do plačila.

3. Upravitelj je podal izjavo o trditvah pritožnika, s katero je opozoril, da upnik prijave izvršilnih stroškov v višini 300,41 EUR ni z ničemer izkazal. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upnik je v prijavi terjatev prijavil izvršilne stroške v višini 791,86 EUR na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 173374/2013 z dne 1. 11. 2013 in izvršilne stroške v višini 140,18 EUR na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru In 697/2014 z dne 11. septembra 2014, skupaj 932,04 EUR izvršilnih stroškov. Upravitelj je priznal izvršilne stroške v višini 140,18 EUR in še izvršilne stroške v višini 24,00 EUR kot so bili odmerjeni v sklepu Okrajnega sodišča v Mariboru VL 173374/2013 z dne 13. februarja 2014 ter v višini 467,45 EUR kot so bili odmerjeni v sklepu Okrajnega sodišča v Mariboru VL 173374/2013 z dne 11. maja 2016. Za razliko v višini 300,41 EUR (s še obračunanimi obrestmi do dneva začetka stečajnega postopka v višini 40,27 EUR) pa je terjatev prerekal. Izjavo o prerekanju je obrazložil tako, da je navedel, da upnik za ta strošek ni predložil nobenega sklepa izvršilnega sodišča o odmeri stroškov.

6. Pritožnik tej izjavi izrecno ne nasprotuje, kljub temu pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar neutemeljeno. Upnikov zahtevek za priznanje terjatev vsebuje dva zneska izvršilnih stroškov v skladu z določbo 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP (791,86 EUR in 140,18 EUR). Iz prijave ne izhaja, da naj bi bili upniku odmerjeni izvršilni stroški v višini 300,41 EUR, kar pritožnik trdi v pritožbi. Če pa je navedeni znesek zajet v znesku 791,86 EUR, bi moral upnik prijavi terjatve predložiti izvršilni naslov, s katerim naj bi bili navedeni izvršilni stroški odmerjeni, česar pa ni storil (priložil ga ni niti pritožbi). Da bi bil upnik s pritožbenim predlogom, da naj sodišče na pravdo za ugotovitev neobstoja terjatve, ki temelji na izvršilnem naslovu, napoti upravitelja, bi moral trditi in dokazati, da je v prijavi terjatev zahteval priznanje s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru VL 173374/2013 z dne 8. 7. 2016, ki je postal pravnomočen 24. 8. 2016, odmerjenih izvršilnih stroškov v višini 300,41 EUR, česar pa v pritožbi ni niti trdil niti dokazal. Zato je pritožbeno sodišče zaključilo, da na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja sodišče prve stopnje ni imelo podlage za sklepanje, da prerekana terjatev temelji na izvršilnem naslovu. Posledično pa tudi ne podlage za napotitev na pravdo upravitelja na podlagi 302. člena ZFPPIPP.

7. Glede na navedeno se izkaže, da pritožba ni utemeljena. Ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).