Jedro

Samo iz razloga prebivanja v samskem domu in enačenja le-tega s preživljanjem ni mogoče zavrniti vloge prosilca za dovoljenje za stalno prebivanje tujca, ob tem, ko sama tožena stranka trdi, da prosilec (tožnik) izpolnjuje oba zakonita pogoja po 1. odstavku 16. člena ZTuj.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Vlade Republike Slovenije v Ljubljani št... z dne 4.10.1996.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Ministrstva za notranje zadeve št. ... z dne 16.8.1996, s katero ni bilo ugodeno tožnikovi vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je nesporno, da je tožnik vlogo za sedaj veljavni delovni vizum vložil 24.7.1995, torej še pred potekom veljavnosti prejšnjega. Tudi ni spora o tem, da ima tožnik posebno delovno dovoljenje za nedoločen čas z veljavnostjo od 24.9.1992 naprej. Iz dokaznega gradiva ne izhaja, da bi bila podana krivda za zamudo na tožnikovi strani, ampak očitno je tudi v njegovem primeru krivda na "prevelikem številu vlog", ki jih je bilo sicer potrebno reševati v obdobju letnih dopustov (julij, avgust). Tožena stranka se ne strinja s stališčem Ministrstva za notranje zadeve, da ni pomemben datum vložitve vloge v konkretnem primeru za nov delovni vizum, ki pa dejansko pomeni podaljšanje že poprej izdanega delovnega vizuma, čeprav Zakon o tujcih (ZTuj - Uradni list RS, št. 1/91-I) izrecno izraza "podaljšanje", kot na primer za dovoljenje za začasno prebivanje (15. člen), ne vsebuje. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik storil vse, kar je bilo potrebno ter da je imel vse pogoje za izdajo zaprošenega delovnega vizuma ter ga ne zadene nobena krivda za časovni zamik, ki je nastal pri izdaji. Tožena stranka meni, da je potrebno tožniku priznati kontinuiteto neprekinjenega prebivanja vse od 24.8.1992, ko je prvič vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje in za ves kasnejši čas, ko je prebival v Republiki Sloveniji na podlagi delovnega vizuma. Zato po njenem mnenju tožnik kot prosilec izpolnjuje prvi pogoj iz 1. odstavka 16. člena ZTuj. Tožnik po mnenju tožene stranke izpolnjuje tudi upravičen razlog iz 2. odstavka 13. člena ZTuj, in sicer zaposlitev. V podjetju G. je zaposlen od 9.11.1978. leta naprej ter ima tudi posebno delovno dovoljenje za nedoločen čas. Vendar pa je za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje pomembno, da je prosilcu zagotovljeno tudi preživljanje v državi. V 3. odstavku 19. člena ZTuj je namreč izrecno določeno, da dovoljenje za stalno prebivanje ne more dobiti tujec, ki mu preživljanje v državi ni zagotovljeno. Tožnik ima sicer finančna sredstva za svoje preživljanje, nima pa v Republiki Sloveniji svojega stanovanja in tudi ni najemnik stanovanja po Stanovanjskem zakonu, pač pa stanuje v Samskem domu G. v Velenju. V bistvu gre za delavca v tujini, ki ima v domačem kraju v Republiki Bosni in Hercegovini stalno prebivališče in družino, v tem svojstvu pa je tudi imel ves čas prebivanja v Sloveniji prijavljeno le začasno prebivališče, tudi po prejšnjih predpisih. Tožena stranka se v zvezi s tem sklicuje na analogno uporabo 4. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94 - v nadaljnjem besedilu: uredba). Po navedenem členu pa najem prostorov v samskem domu ne šteje, da ima tujec zagotovljeno stalno stanovanje v Republiki Sloveniji. Tožena stranka v zvezi s tem še dodaja, da sicer pojma "sredstva za preživljanje" iz 19. člena ZTuj ni mogoče razumeti, da se nanaša le na finančna sredstva oziroma da gre zgolj za prehranjevanje in za oblačila. Vsekakor sodi med preživljanje tudi bivalni prostor, ki pa za osebo, za katero se odloča o izdaji dovoljenja za stalno prebivanje, ne more biti začasnega značaja.

Tožnik v tožbi meni, da je navedena pravna razlaga v zvezi s 4. členom citirane uredbe zmotna. Povsem jasno je, da določbe 3. odstavka 19. člena ZTuj ni mogoče razlagati drugače, kot je v njej zapisano. Tožena stranka neutemeljeno to določbo razlaga zelo ekstenzivno, ko za sredstva za preživljanje šteje tudi lastniško ali najemno stanovanje. Pri tem se neutemeljeno sklicuje na uporabo 4. člena navedene uredbe, ki velja le za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo. Poleg tega pa ta določba opredeljuje pojem zagotovitve stalnega stanovanja v Republiki Sloveniji. Po njegovem mnenju je nedopustno enačiti pojma "stalno stanovanje" in "preživljanje". Zato je tožena stranka z zmotno razlago 19. člena ZTuj kršila zakon v njegovo škodo. Izpolnjuje vse zakonite pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo. Podrejeno predlaga, da sodišče s sodbo samo odloči o njegovi vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, tako da tej vlogi ugodi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba je utemeljena.

Tožnik ima prav, ko v tožbi navaja, da ni mogoče enačiti pojma v zvezi z zagotovitvijo stanovanja po 4. točki 1. odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije s pojmom: "ki nima sredstev za preživljanje oziroma mu preživljanje v državi ni kako drugače zagotovljeno" (2. alinea 3. odstavka 19. člena ZTuj). Sodišče tudi soglaša, da v zvezi s takim enačenjem tožena stranka tudi ni mogla v konkretnem primeru uporabiti analogijo glede na določbe 4. člena citirane uredbe, ki pomeni izvršilni predpis k Zakonu o državljanstvu Republike Slovenije in ne k Zakonu o tujcih, pri tem, ko je v izpodbijani odločbi izrecno navedla, da tožnik izpolnjuje tako prvi pogoj iz 1. odstavka 16. člena ZTuj (neprekinjeno triletno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje), kot tudi upravičen razlog iz 2. odstavka 13. člena ZTuj, in sicer zaposlitev (osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas in zaposlitev v navedenem podjetju od 9.11.1978 naprej). Hkrati pa tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, kar izhaja tudi iz upravnih spisov, da ima tožnik finančna sredstva za svoje preživljanje.

Po presoji sodišča namreč v konkretnem primeru tožena stranka ne more tožniku uspešno zavračati njegove vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ko, ob ugotovitvi, da tožnik izpolnjuje oba zakonita pogoja po 1. odstavku 16. člena ZTuj za izdajo tega dovoljenja, nasprotuje izdaji tega dovoljenja, s trditvijo, da zaradi analogne uporabe 4. člena citirane uredbe tožnikov najem prostorov v samskem domu ne šteje za stalno stanovanje v Republiki Sloveniji in da zato ne izpolnjuje pogoja glede sredstev za preživljanje po 2. alinei 3. odstavka 19. člena ZTuj. Takšna ekstenzivna razlaga ZTuj, ob analogni uporabi izvršilnega predpisa po drugem zakonu (Zakona o državljanstvu Republike Slovenije), po presoji sodišča ni dopustna in ima glede tega tožnik prav.

Ne glede na navedeno pa je tudi tožnikovo prebivanje v navedenem samskem domu legalizirano, saj je imel tožnik, kot je že navedeno ves čas, do izdaje prvostopne odločbe (16.8.1996) legalizirano začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Samo iz razloga prebivanja v navedenem samskem domu in enačenja le-tega s preživljanjem pa ni mogoče zavrniti vloge prosilca za dovoljenje za stalno prebivanje tujca, ob tem, ko sama tožena stranka trdi, da prosilec oziroma tožnik izpolnjuje oba zakonita pogoja po 1. odstavku 16. člena ZTuj.

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena, v zvezi s 1. točko 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - ZUS).

Tožena stranka mora po 3. odstavku 60. člena ZUS izdati novo odločbo in je pri tem vezana na pravno mnenje sodišča, izraženo v tej sodbi.