Jedro

Pri kaznivih dejanjih, s katerimi se življenje ali zdravje ljudi hudo ogroža, je za odreditev (podaljšanje) pripora potrebna nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja, kot pri tistih dejanjih, pri katerih je stopnja ogrožanja teh varstvenih objektov nižja.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega S.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 12.12.2006 zoper osumljenega S.Č. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odredila pripor, v katerega mu je vštela od 10.12.2006 od 6.36 ure dalje, ko je bila osumljencu odvzeta prostost. Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 14.12.2006 zavrnil obtožbi osumljenca in njegovega zagovornika kot neutemeljeni.

Zoper ta pravnomočni sklep je osumljenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona (očitno mišljeno bistvene kršitve določb kazenskega postopka) iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku, torej iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavi, ker niso podani razlogi po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. navaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, saj v ugotovljenih okoliščinah ni podlage za odločitev, da je pri osumljencu podan priporni razlog iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahtevi ni mogoče pritrditi, da v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, predvsem tiste konkretne okoliščine, ki pri osumljencu utemeljujejo realno nevarnost, da bo ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu danost pogoja za pripor obrazložilo z navedbami, da je osumljenec z družino živel v hiši skupaj s starši in s sestrino družino in razen z očetom z nikomer ni imel sporov. Pa še ti, da so bili manjše intenzitete in zelo redki, tako da so se najhujši končali s povzdignjenim glasom in nikoli niso prešli v fizično obračunavanje. Osumljenec naj bi nabavil orožje, ne da bi kdo v družini za to vedel, navzven pa ni kazal nobenih znakov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo storil (opisano) kaznivo dejanje. Na tej podlagi je sodišče sklepalo, da je osumljenec nepredvidljiv v situacijah, ko je izpostavljen pritiskom in da očitno takrat reagira z nasiljem ter da je zato podana velika verjetnost, da bi v podobnem položaju, ko bi bil ponovno izpostavljen pritiskom, reagiral na enak oziroma podoben način. Ob upoštevanju navedenega in dejstvu, ki ga izpostavlja tudi zahteva, da osumljenec boleha za to duševno motnjo, ki je posledica njegove organske možganske bolezni (epileptične demence) ter teže in načina storitve kaznivega dejanja, ki obremenjuje osumljenčeva razmerja z družinskimi člani, s katerimi stanuje v isti hiši, sklepanju v pravnomočni odločbi tudi po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče odrekati razumne presoje. Poudariti je tudi treba, da je pri kaznivih dejanjih, s katerimi se življenje ali zdravje ljudi hudo ogroža, za odreditev (podaljšanje) pripora potrebna nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja kot pri tistih dejanjih, pri katerih je stopnja ogrožanja teh varstvenih objektov nižja. Zakonitost pravnomočnega sklepa se presoja glede na stanje zadeve v času odločanja v rednem postopku. Morebitna poznejša sprememba okoliščin (primeroma, če bi izvedenec psihiatrične stroke ugotovil, da osumljenec ni nevaren za okolico), pa bi terjala takojšnjo ponovno presojo, ali je pri osumljencu še vedno podan navedeni priporni razlog.

Vložnik tudi zatrjuje, da je podano nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih odločbe o vsebini uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih od prič in vsebino uradnih zaznamkov ter na podlagi utemeljuje zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Iz obrazložitve zahteve pa je razvidno, da zahteva ne navaja nobenih takih nasprotij, ki zadevajo navedbe J. in A.J., ampak povzema vsebino uradnih zaznamkov o obvestilih, ki so jih policiji dali V.Č., M.Č. in M.Č. Iz teh obvestil po navedbah zahteve izhaja, da je osumljenec ravnal v afektu in impulzivno, samoobrambno, brez kontrole razuma in volje, ker da so bili pri njem razumski odzivi prepočasni, da bi dohajali njegovo reakcijo, da osumljenec ni konfliktna oseba in da ni nevaren ostalim družinskim članom niti okolici. Poudarja, da je osumljenec po storitvi dejanja ženi mirno izročil samokres in se vrnil v prvo nadstropje, kar da kaže, da je do dejanja prišlo zaradi osumljenčevega psihičnega stanja in občutka napada, ki ga je povzročil pokojni. S temi navedbami vložnik ne uveljavlja zatrjevane procesne kršitve, ampak ponuja svojo dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni odločbi. Zato vložnik s tem trditvami izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Z vložnikom se tudi ni mogoče strinjati, da sodišče ni navedlo nobene konkretizirane okoliščine, ki bi utemeljevala sklepanje, da je pripor edini mogoč ukrep za zagotovitev varnosti ljudi in da noben od milejših ukrepov temu ne bi zadostil. Okoliščine na podlagi katerih sodišče sklepa o neogibnosti pripora so pogosto enake tistim, ki jih sodišče upošteva pri ugotavljanju obstoja pripornega razloga. Glede na to, da je sodišče ocenilo, da je pri obsojencu podana realna nevarnost ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja in da je njegovo ravnanje v situacijah, ko bi bil izpostavljen pritiskom, nepredvidljivo, je v povezavi s težo in načinom storitve očitanega kaznivega dejanja, po presoji Vrhovnega sodišča navedlo (še) zadostne razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da je odreditev pripora zoper osumljenca neogibno potrebna za varnost ljudi.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik osumljenega S.Č., niso podane, zato jih je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljene.