Jedro

O odpisu prispevka za zdravstveno zavarovanje je pristojen odločati Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. ZPD ni imel določb o odpisu prometnega davka, zato za odobritev odpisa prometnega davka ni pravne podlage. Za odpis davka od dohodka iz dejavnosti in prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa morajo biti izpolnjeni predpisani pogoji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče delno ugodilo tožbi in na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odpravilo odločbo tožene stranke z dne 9.6.1999, v delu, ki se nanaša na odpis prispevkov za zdravstveno zavarovanje ter je v tem delu zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v preostalem delu pa je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostava Ljubljana Center z dne 27.11.1995. S to odločbo prvostopni organ ni ugodil tožnikovi vlogi za odpis neporavnanih davčnih obveznosti. Tožnik je vložil vlogo za odpis davčnih obveznosti 26.6.1995, in sicer za odpis davka od dohodkov iz dejavnosti, prometnega davka ter zdravstvenih in pokojninskih prispevkov. Zakon o prometnem davku (ZPD, Uradni list RS, št. 4/92, 12/93 - odl. US, 71/03 in 95/94 - odl. US) nima določb, ki bi urejale odpis, odlog ali obročno plačevanje prometnega davka, zato odpis davčnega dolga iz naslova davka od prometa proizvodov in od prometa storitev ni mogoč. O odpisu prispevkov za zdravstveno zavarovanje je glede na določbo 60. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Uradni list RS, št. 9/92 in 13/93) pristojen odločati Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in ne davčni organ. Glede odpisa in davka od dohodkov iz dejavnosti in pokojninskih prispevkov pa je bilo ugotovljeno, da za to niso izpolnjeni pogoji iz 15. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Uradni list RS, št. 5/96) oziroma 1. odstavka 117. in 1. odstavka 118. člena Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 71/93, 1/95 - odl. US, 2/95 - odl. US in 7/95).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da sta sicer prvostopni organ in tožena stranka pravilno ugotovila, da davčni organ ni pristojen za odločanje o odpisu prispevkov za zdravstveno zavarovanje, ker je o tem pristojen odločati Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (60. člen ZZVZZS). Napačno pa je prvostopni upravni organ ravnal, ko je tudi ta del tožnikovega zahtevka zavrnil, namesto da bi ga zavrgel zaradi nepristojnosti (3. odstavek 66. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP 1986, Uradni list SFRJ, št. 47/86) oziroma namesto da bi jo brez odlašanja odstopil pristojnemu organu v pristojno reševanje in to sporočil stranki (4. odstavek 66. člena ZUP 1986). Ker tega prvostopni organ ni storil, pač pa je zahtevek tudi v tem delu zavrnil, v obrazložitvi pa navedel, da za odločanje o tem ni pristojen, je izrek prvostopne odločbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo, to pa je razlog, zaradi katerega bi morala tožena stranka ta del odločbe prvostopnega organa odpraviti. Ker tega ni storila, je v tem delu nezakonita tudi njena odločba, zato jo je v tem delu prvostopno sodišče odpravilo in v tem delu zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V preostalem delu pa je tožbo zavrnilo iz razlogov, ki jih je v svoji odločbi navedla že tožena stranka in se je pri tem nanje izrecno sklicevalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Kot neutemeljene je zavrnilo tožbene navedbe, da se davčni organ ne bi smel sklicevati na določbe ZPD, saj je bil prometni davek, katerega odpis zahteva tožnik, obračunan prav po tem zakonu, ki pa odpisa ne ureja, in zatorej prometnega davka ni mogoče odpisati. Kot neutemeljen je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da sta izpodbijani odločbi prvostopnega organa in tožene stranke neobrazloženi. Prvostopni upravni organ je namreč v odločbi povzel dejanske ugotovitve glede premoženjskega stanja tožnika in njegove družine ter za svojo odločitev kot relevantno navedel določbo 118. člena ZDoh in po presoji izvedenih dokazov o zadevi odločil. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi presodila pravilnost prvostopne odločbe, presodila je pritožbene navedbe, kar ji narekuje določba 2. odstavka 245. člena ZUP. V vlogi za odpis davčnega dolga je tožnik sam navedel zneske svojih obveznosti, zato njegovi ugovori glede ugotovitve dejanske vrednosti terjatev niso upoštevni. Oba upravna organa sta pri svojem odločanju pravilno upoštevala premoženjske razmere v času vložitve vloge za odpis. Kot neutemeljene je prvostopno sodišče zavrnilo tudi tožbene navedbe o tem, da upravna organa nista odločala v rokih, ki jih določa ZUP 1986. Tožnik je imel za varstvo svojih pravic možnost vložiti pritožbo oziroma tožbo zaradi molka uprave, vendar je prvostopno sodišče ugotovilo, da takih pravnih sredstev ni vložil. Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tudi za zavrnjeni del zahtevka tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je izpodbijana sodba nepravilna in neobrazložena in se je zato ne da preizkusiti, prav tako kot predhodni odločbi tožene stranke in prvostopnega organa. Navajanje materialnega prava v odločbi še ne pomeni obrazložitve. Prvostopno sodišče ima res podlago, da se sklicuje na obrazložitev odločbe tožene stranke v 2. odstavku 67. člena ZUS, vendar je v tem primeru prvostopno sodišče spregledalo, da odločba tožene stranke ni obrazložena. Ni ugotovitve dejanskega stanja, ni dokazne ocene in posledično ni pravilne uporabe materialnega prava. Samo navajanje kriterijev in na drugi strani pavšalne navedbe, da ima tožnik stanovanje, kar ne drži, najet lokal itd., ne pomeni obrazložitve, saj ni z ničemer podprta, posebej ker je iz dokumentacije razvidno, da ni bilo mogoče izterjati posameznih odločb, tožnik pa ni bil zmožen plačevati niti preživnine ter je posledično zoper njega voden in zaključek ustrezen sodni postopek. Nikjer ni navedeno, kateri so tisti družinski člani, ki so bili in kako so bili upoštevani. V obravnavani zadevi je šlo za prisilno izterjavo obveznosti iz let 1991 in 1992 iz naslova davka iz dejavnosti, prispevkov za socialno varnost, zamudnih obresti iz tega naslova in prometnega davka ter zamudnih obresti iz istega naslova, vse po dolgovnem seznamu. Tožnik je s celo serijo laičnih pritožb in vlog izpodbijal temelj in višino izterjave, vendar njegovih vlog ni nihče reševal, postopki izterjave pa so tekli po svoji poti. Odjavil je obrt in prejel ustrezno potrdilo, kar pomeni, da ni imel neporavnanih obveznosti. Isti organ pa je kljub temu začel ugotavljati nekakšno razliko, ki do danes ni pojasnjena. Upravni organ vodi več ločenih postopkov zoper tožnika, ki pa so vsi zastarali, o čemer se ni izjasnil še noben organ oziroma sodišče, čeprav je bilo to izrecno izpostavljeno. Tudi sodišče prve stopnje se sklicuje na predpis, ki je na podlagi 79. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV) nehal veljati in ga dejansko ni mogoče več tako ali drugače uporabljati, o čemer je odločalo tudi že ustavno sodišče. Ustavno sodišče je več postopkov za oceno ustavnosti ustavilo, ker predpisa dejansko ni mogoče več uporabljati in bi kakršnakoli ugotovitev oziroma odločitev bila sama po sebi brezpredmetna. To velja za vse primere in ne samo za tiste, ki so v korist države, hkrati pa pravna praznina ne more iti v škodo posameznika. Na podlagi vseh tožnikovih pritožb in dopisov bi moral davčni organ ugotoviti pravo dejansko stanje, preveriti pravilnost odmere prometnega davka fizični osebi, obrazložiti domnevni dolg, ga vrednostno opredeliti, upoštevajoč spremembo zakonodaje in zastaranje, ugotoviti roke za izdajo posameznih odločb in v nadaljevanju dokazno oceniti vse relevantne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče zavrniti ali ugoditi tožnikovim vlogam. Protispisna je navedba, da tožnik ni reagiral na dolgotrajnost postopka, saj je iz laičnih vlog razvidno popolnoma nasprotno. Tožnik se v izogib ponavljanju sklicuje na svojo tožbo in obrazložitev podanih vlog, ki so v spisu, in meni, da je s tem pritožba v celoti obrazložena oziroma utemeljena.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet upravnega spora odločba tožene stranke, s katero je bilo odločeno o tožnikovi pritožbi zoper sklep prvostopnega organa, s katerim je prvostopni upravni organ odločil o tožnikovi vlogi za odpis davka od dohodkov iz dejavnosti, prometnega davka ter zdravstvenih in pokojninskih prispevkov, ki jo je tožnik vložil 26.6.1995. V obravnavanem primeru torej ni predmet upravnega spora odločba o določitvi davčne obveznosti oziroma njeni prisilni izterjavi, zato pritožbeno sodišče kot neupoštevne zavrača vse pritožbene ugovore, ki se nanašajo na vrsto in višino davčne obveznosti ter druge morebitne upravne davčne zadeve, ki niso odpis davkov in prispevkov iz leta 1991 in 1992, na kar se nanaša tožnikova vloga z dne 26.6.1995. Kot neutemeljen zavrača pritožbeno sodišče tudi pritožbeni ugovor, da se prvostopno sodišče in oba upravna organa pri odločanju o tej zadevi ne bi smelo opirati na določbe ZPD. Res je sicer, da je na podlagi 1. točke 79. člena ZDDV prenehal veljati ZPD. To pa ne pomeni, da so obveznosti davčnih zavezancev, ugotovljene po ZPD, prenehale obstojati oziroma da jih davčni organ ne bi mogel več izterjati. V prehodnih določbah ZDDV so določene obveznosti davčnih zavezancev za obračun prometnega davka za del leta 1999, torej za čas do uveljavitve ZDDV, tožniku pa je bila obveznost plačila prometnega davka, katerega odpis je predmet odločanja v tem upravnem sporu, ugotovljena že v letu 1991 oziroma 1992. Obveznost je nastala še v času, ko je opravljal obrtno dejavnost, ki jo je zaključil na dan 15.4.1992, kot izhaja tudi iz njegove vloge za odpis neporavnanih davčnih obveznosti. Takrat pa je ZPD veljal in je obveznost plačila prometnega davka po navedenem zakonu nastala in je bil ta davek tožnik dolžan plačati. Dolgovano višino je v zaprosilu za odpis davčnega dolga napisal tožnik sam. Zato so njegove pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obstoj te obveznosti in višino te obveznosti neutemeljene, saj izhajajo iz njegove vloge same, poleg tega pa niso predmet tega spora. Po presoji pritožbenega sodišča pa je v tem primeru tudi pravilno uporabljen ZPD, ki ni omogočal odpisa davka od prometa proizvodov in storitev. Zato je v tem delu pravilna odločitev prvostopnega sodišča in obeh upravnih organov, da za odpis prometnega davka ni pravne podlage v ZPD, pa tudi v kakšnem drugem zakonu ne.

Tožnikove navedbe, da je že ustavno sodišče ustavilo več postopkov, ker predpise ni mogoče več uporabljati, pa so zaradi svoje pavšalnosti neupoštevne. Iz računalniške baze odločb ustavnega sodišča pa ni razvidno, da bi to sodišče odločilo, da se ZPD ne sme uporabljati za nedokončane zadeve.

V vlogi za odpis neporavnanih obveznosti iz naslova davkov in prispevkov je tožnik navedel tudi, da prosi za odpis davkov in prispevkov od dohodka iz dejavnosti na dan 13.5.1995 v skupnem znesku 160.842,80 SIT in prispevkov od delavcev, zaposlenih pri zasebnikih, na dan 13.5.1995 v skupnem znesku 171.968,10 SIT. Glede zavrnitve zahtevka za odpis davkov in prispevkov od dohodka iz dejavnosti in prispevkov za pokojninsko zavarovanje od delavcev, zaposlenih pri zasebnikih, se pritožbeno sodišče v celoti strinja s pojasnili prvostopnega sodišča tožene stranke in prvostopnega upravnega organa, da za ta odpis tožnik ne izpolnjuje predpisanih pogojev.

V 2. odstavku 15. člena ZPSV je določeno, da se glede obračunavanja, postopka za odmero in pobiranje ter vračanja prispevkov, prisilne izterjave, odpisa zaradi neizterljivosti, poroštva, zastaranja in kaznovanja, za prispevke, ki jih plačujejo fizične osebe iz 2. člena tega zakona, uporabljajo določbe ZDoh, če ni s tem zakonom oziroma drugimi predpisi drugače določeno. V 1. odstavku 117. člena ZDoh je določeno, da se davčni dolg, ki se niti prisilno ne da izterjati, odpiše kot neizterljiv. V 1. odstavku 118. člena ZDoh pa je določeno, da davčni organ lahko dovoli odlog plačila davčnega dolga za čas od šest mesecev oziroma dovoli plačilo davčnega dolga največ v šestih mesečnih obrokih ali odloči, da se zavezancu davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo spravilo v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov. Zakon sicer ne določa kriterijev, po katerih bi bilo mogoče oceniti, kdaj bo izterjava davčnega dolga spravila v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov, vendar pa je glede na to, da je odpis davčnega dolga izjema, to izjemo treba razlagati restriktivno in odpis davčnega dolga omejiti le na skrajne primere, ko bi bilo z izterjavo davčnega dolga ogroženo osnovno preživljanje zavezanca in njegove družine. Zato se je v praksi izoblikoval kriterij o utemeljenosti odpisa davčnega dolga, če dohodki na odraslega družinskega člana ne presegajo bruto zajamčene plače zaposlenega v Republiki Sloveniji, za otroke pa 80 % zajamčene plače. Poleg tega pa se upoštevajo še drugi dejavniki, in sicer vračilo dohodnine zakoncu ali vzdrževanemu družinskemu članu, uveljavljanje posebnih olajšav med letom, plačevanje akontacij med letom, socialne razmere, zdravstveno stanje zavezanca in njegovih družinskih članov in premoženjsko stanje zavezanca in njegovih družinskih članov. Odpis prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa je možen samo v primeru, ko sta podana zakonska pogoja neizterljivosti in socialne ogroženosti in je treba predhodno ugotoviti, ali so obveznosti izterljive ali ne.

V obravnavanem primeru je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče odločilo pravilno in zakonito, ko je potrdilo odločitev tožene stranke in prvostopnega organa v obravnavanem primeru ter se pri tem tudi sklicevalo na obrazložitev, ki sta jo podala tadva organa. Ob ugotovitvi, da je tožnik ustanovitelj in direktor Podjetja za usluge in trgovino A. center A.A. d.o.o., čemur tožnik ne nasprotuje, ki ima najete poslovne prostore, da to podjetje posluje, saj ima od tega podjetja plačo tožnikova žena, ki je v tem podjetju zaposlena, in da je tožnikova žena lastnica novejšega stanovanja, kar izhaja iz rubežnega zapisnika z dne 26.9.1995, ki je v upravnih spisih, je namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča brezpredmetno vsako nadaljnje ugotavljanje premoženjskega stanja tožnika zaradi odpisa davkov po 118. členu ZDoh, saj že navedeni podatki zadoščajo za presojo, da tožniku zaradi plačila navedenih davkov ne grozi, da bi se z izterjavo dolgovanega davka, ki je zajet v skupnem znesku 160.842,80 SIT spravilo v nevarnost nujno preživljanje tožnika in njegove družine. Glede na navedeno premoženje namreč ni niti pomembno, ali in kakšne prihodke ima tožnik oziroma njegova žena in koliko družinskih članov ima, da bi bil upravičen do odpisa davkov in prispevkov. Za plačilo prispevkov za pokojninsko zavarovanje pa tožnik niti ne zatrjuje, da bi bil zaradi izterjave teh prispevkov (delno zajetih v višini 160.842,80 SIT in delno v 171.968,10 SIT, višine ni mogoče ugotoviti, ker v spisih ni dolgovnega seznama, skupne zneske pa je navedel tožnik sam) socialno ogrožen.

Glede na to torej pritožbeno sodišče ocenjuje, da sta upravna organa v zadostni meri ugotovila dejansko stanje, da sta lahko na podlagi tega odločila, da je tožnikova vloga neutemeljena. Na tako ugotovljeno dejansko stanje sta tudi pravilno uporabila materialno pravo, zato so tudi tožnikove pritožbene navedbe glede zmotne uporabe materialnega prava neutemeljene. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa pritožbeno sodišče zavrača kot nedopusten na podlagi 5. odstavka 72. člena. Po tej določbi se v pritožbi v upravnem sporu ta razlog lahko uveljavlja le, kadar je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče, tega pa v obravnavanem primeru ni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.