Jedro

Tožnica razpolaga tako z veljavnim zavezovalnim, kot tudi veljavnim razpolagalnim pravnim poslom za obravnavano stanovanje, zato so nanjo kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa v razmerju do prodajalke že prešla lastninskopravna upravičenja. Prodajalkino nadaljnje razpolaganje z lastninsko pravico na stanovanju ni več moglo biti pravno učinkovito, saj ni bila več lastnica stanovanja in ni imela več možnosti razpolagati z lastninsko pravico na njem. Njeno pomanjkanje razpolagalne sposobnosti pri ponovni odsvojitvi stanovanja bi lahko nadomestila zgolj dobra vera novega pridobitelja. Če pa je ta vedel, da je bil razpolagalni posel med prodajalcem in pridobiteljem že opravljen (nedobroverena oseba), je začel zoper njega prenos lastninske pravice učinkovati že pred vknjižbo, in sicer takrat, ko je izvedel za razpolaganje.

Izrek

I. Pritožba proti odločitvi o primarnem tožbenem zahtevku (tč. II/1. in II/2. izreka sodbe) in stroškovni odločitvi (tč. IV izreka sodbe) se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku (tč. III/1. izreka sodbe) se ugodi in se v tem delu razveljavi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoj strošek pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo ničnost darilne pogodbe z dne 23. 3. 1998, sklenjene med toženko kot obdarovanko in V. A. kot darovalko, za nepremičnino – sobo št. 2, v pritličju stanovanjske stavbe ... ., v izmeri 17,58 m2, ki po sedanjih zemljiškoknjižnih podatkih predstavlja posamezni del št. 46 v stavbi št. 369 k.o. X – stanovanje v izmeri 15,25 m2 ter posamezni del št. 47, v stavbi št. 369 k.o. X – pomožni prostor v izmeri 1 m2 (tč. II/1. izreka sodbe). Hkrati je ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice na podlagi nične darilne pogodbe na navedeni nepremičnini neveljavna in se pri navedeni nepremičnini opravi vknjižba izbrisa lastninske pravice na toženo stranko in vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje (tč. II/2. izreka sodbe). Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo lahko tožnica pri navedeni nepremičnini vknjižila kot njena lastnica (tč. II/3. izreka sodbe). Prvostopenjsko sodišče je odločilo tudi o podrejenem tožbenem zahtevku in ugotovilo, da je tožnica postala lastnica navedene nepremičnine na podlagi priposestvovanja (tč. III/1. izreka sodbe sodišča prve stopnje), hkrati pa zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila toženka dolžna tožnici izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo njene lastninske pravice na navedeni nepremičnini (tč. III/2. izreka sodbe sodišča prve stopnje). Prvostopenjsko sodišče je še odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.494,20 EUR (tč. IV izreka sodbe).

2. Toženka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja, kot navaja, vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da zavrne tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek, podredno pa naj sodbo razveljavi v izpodbijanem delu in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je napačno stališče, da naj bi bila tožeča stranka lastnica obravnavane nepremičnine, ker jo je kupila s prodajno pogodbo z dne 10. 2. 1992. Tožnica na podlagi pogodbe ni mogla pridobiti lastninske pravice, saj se ta na podlagi pravnega posla pridobi z njeno vknjižbo v zemljiški knjigi. Takšno vknjižbo pa je dosegla toženka, ki je zato lastnica nepremičnine. Nadaljnja temeljna napaka sodbe pa je odločitev, da je nična pogodba, ki jo je sklenila tožena stranka z V. A. Sodna praksa je večkrat zavzela stališče, da celo prodaja tuje nepremičnine ni avtomatično ničen pravni posel. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje, da naj bi bila toženka pri sklepanju darilne pogodbe nedobroverna. Toženka je iz vseh javnih evidenc razbrala, da je bila darovalka lastnica spornega stanovanja. Sodišče ni ocenjevalo dejstva, da je toženki policija predala stanovanje v posest, saj ga je policija zasegla Č. in ga potem izročila v posest toženki. Ni jasno, kako bi bil nekdo, ki je posest dobil od državnih organov, nedobroveren. Ne strinja se z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča tožničinih izjav, ki jih je podala, ko je bila zaslišana kot stranka oziroma oceno njihove prepričljivosti. Neverjetno je, da naj bi tožnica, ki je izjavila, da je bila ves čas na bolniški, o prodaji stanovanja govorila s toženko. Za obstoj pogovora A. J. s toženko, ni nobenega logičnega razloga. Dvomi, da bi A. J., ki je delala v drugem terminu kot toženka, tej razlagala, da naj bi A. prodala stanovanje tožnici. Ne toženka ne V. A. nista nikomur razglašali, da naj bi V. A. toženki podarila stanovanja. Da v domu J. in tožnica nista o zadevi vedeli ničesar, kaže tudi to, da tožnica nikoli ni zoper toženko kakorkoli pravno ukrepala. Če bi toženki kdorkoli povedal, da je stanovanje že prodano, ne bi šla v takšen angažma, ki ji je povzročil plačilo stroškov. Opozarja, da je v pravdi neprerekano izrecno priznano dejstvo, da je toženka stanovanje prejela v posest s strani policije, ki je stanovanje, ki je bilo zapečateno, predala v posest toženki. Opozarja še, da je nerazumno, da tožnica ni predlagala vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo, kar je bilo ves čas njena zakonska dolžnost in da ji sodišče priznava varstvo, toženki, ki je svoje zakonske dolžnosti izpolnila, vsa leta plačevala stanovanjske stroške in davke za sporno stanovanje in poskrbela za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, pa ne. Če bi toženka vedela, da obstaja najmanjša možnost, da ne bo mogla pridobiti lastninske pravice, ne bi devet let plačevala stroške in davkov za sporno stanovanje. Dvomi, da bi se V. A. lotila pravnega posla – obdarovanja toženke, če bi dejansko sporno stanovanje že prodala in prejela kupnino. Tožena za tožničino pravdo s Č. ni vedela, pa tudi če bi, to v ničemer ne vpliva na ničnost darilne pogodbe v času njenega sklepanja. Procesno in materialnopravno napačna je odločitev o podrednem tožbenem zahtevku. Ker je sodišče odločilo o ničnosti darilne pogodbe in posledično o izbrisnem zahtevku, ni nikakršne pravne osnove za nadaljnji zahtevek. Ko je sodba ugodila izbrisni tožbi, ni več nobene potrebe ali zakonske možnosti, da bi sodišče odločalo še o drugih ugotovitvenih zahtevkih. Meni pa da se tožnica ne bo uspela vknjižiti, saj očitno nima originala pogodbe. Tožnica pa tudi ni imela dobroverne posesti najmanj zaradi pečatenja stanovanja s strani državnih organov. Na koncu še poudarja, da bi morala tožnica v skladu s 134. členom Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS 33/1995, ZZK) v roku šestih mesecev predlagati vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo in določbo 10. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS št. 18/91, SZ), po katerem morajo lastniki v petnajstih dneh sporočiti pristojnemu občinskemu organu spremembo podatkov. Toženka se je pred sklepanjem darilne pogodbe pozanimala pri pristojnem občinskem organu in pri upravniku in sploh povsod, kjer je to bilo mogoče, iz podatkov pa je izhajalo, da je lastnica stanovanja darovalka V. A. Zanesla se je na javne podatke, zato darilna pogodba ne more biti nemoralna, v nasprotju s prisilnimi predpisi ter nična. Tudi eventuelne govorice ne morejo izničiti veljavnih javnih registrov. Navaja, da iz sodbe izhaja, da nihče ne more kupiti v zemljiški knjigi povsem bremen proste nepremičnine zemljiškoknjižnega lastnika že samo zato, ker nekdo morda zatrjuje, da je v resnici on lastnik.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica 15. 4. 1992 z takratno lastnico stanovanja V. A. sklenila kupoprodajno pogodbo za obravnavano stanovanje. Tožnica je izpolnila svojo obveznost po navedeni pogodbi in prodajalki plačala kupnino, ta pa ji je stanovanje izročila v posest. Hkrati ji je izstavila zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice tožnice na tem stanovanju. Opravljeno razpolagalno dejanje prodajalke izhaja iz omenjene pogodbe. Ugotovljeno je še bilo, da je tožnica izgubila posest na stanovanju v letu 1993, ko ga je zasedel M. Č., ki naj bi 31. 5. 1993 od iste prodajalke kupil obravnavano stanovanje. Tožnica je proti njemu vložila lastninsko tožbo in z njo v postopku I P 2660/2003, ki se je pravnomočno končal s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4992/2006 z dne 12. 9. 2007, uspela, in 23. 10. 2007 ponovno pridobila stanovanje v neposredno posest. Ugotovljeno je tudi bilo, da je prodajalka ponovno razpolagala z obravnavanim stanovanjem tako, da ga je z darilno pogodbo z dne 23. 3. 1998 podarila toženki, ki se je v letu 2005 vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica stanovanja. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da toženka pri pridobitvi obravnavanega stanovanja ni bila dobroverna.

5. Pritožbeni očitek napačne ugotovitve dejanskega stanja je usmerjen v dejanski zaključek prvostopenjskega sodišča o toženkini nedobrovernosti. Dobra vera pridobitelja, ki se v skladu z 9. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) domneva, pod določenimi pogoji nadomesti pomanjkljivosti v stvarnopravnem razpolagalnem poslu. Pritrditi je treba zaključku prvostopenjskega sodišča, da je tožnica dokazala, da pogoj dobre vere pri toženki v času sklenitve darilne pogodbe ni bil izpolnjen. Sodišče prve stopnje je pri tem sledilo prepričljivi izpovedi tožnice, da so bili v službi vsi, tako sodelavci, kakor tudi oskrbovanci doma za ostarele, seznanjeni z dejstvom, da je tožnica od oskrbovanke prodajalke V. A. kupila obravnavano stanovanje ter z vsemi težavami, ki jih je imela tožnica z drugim kupcem M. Č.. Prvostopenjsko sodišče je štelo za prepričljivo tudi tožničino izpoved v delu, ko je navedla, da se je o tem pogovarjala s toženko že pred sklenitvijo sporne darilne pogodbe. Ugotovilo je še, da je tožničino izpoved potrdila izjava A. J., sodelavke pravdnih strank, ki je o tem, da se toženka dogovarja z V. A. o sklenitvi darilne pogodbe, izvedela od varovancev doma, in toženko opozorila, da je obravnavano stanovanje omenjena oskrbovanka že prodala tožnici. Glede na tožničino izpoved in pisno izjavo A. J., ki sta tako kot toženka delali kot negovalki na istem oddelku doma za ostarele, torej v (majhni) skupnosti, kjer so intenzivne povezave med oskrbovanci in negovalci ter med njimi samimi in kjer življenjsko izkustveno velja, da „vsi o vseh vse vedo“, je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da ni verjeti toženkini izpovedi, da ji predhodna prodaja obravnavanega stanovanja tožnici in njeni sodni spori z M. Č. glede lastništva stanovanja niso bili znani. Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožba, da je toženka prejela stanovanje v posest potem, ko ji ga je odpečatila policija, ne izkazuje njene dobrovernosti, ampak kvečjemu nasprotno. Ker stanovanje v času daritve ni bilo vpisano v zemljiško knjigo, bi morala pri toženki spodbuditi dvom in pogojevati njeno dodatno skrbnost pri preverjanju darovalkine razpolagalne sposobnosti. Prav tako ni pomembno, ali sta tožnica in J. vedeli za darilno pogodbo med toženko in V. A. Za zaključek o toženkini dobrovernosti bi bilo pomembno zgolj to, da ona ni vedela za sklenjeno prodajno pogodbo.

6. V času, ko je bila sklenjena darilna pogodba (v letu 1998), je bilo na podlagi Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) stališče sodne prakse, da je ponovna prodaja nepremičnine, ki jo je lastnik že prodal in dejansko izročil prvemu kupcu in je zato izgubil pravico do posesti ter pravico do uporabe nepremičnine, kot tudi pravico do dejanskega razpolaganja z njo, v nasprotju z moralo in zato prepovedana v smislu drugega odstavka 4. člena ZTLR. Tudi ravnanje drugega pridobitelja, ki je vedel, da odtujitelj ponovno razpolaga z nepremičnino, je sodna praksa štela za ravnanje v nasprotju z moralo oziroma z načelom poštenega izvrševanja pravic. Takšna pogodba je bila nična. Sodna praksa pa je v takšnih primerih večkratnega razpolaganja z nepremičnino tudi dopuščala, da lahko prvi kupec svoj položaj v razmerju do drugega nedobrovernega kupca varuje z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ki je imel v tem primeru stvarnopravno naravo (1). Po novejši teoriji (2) in ustavno sodni praksi (3) začne v razmerju med prenositeljem in pridobiteljem učinkovati prenos lastninske pravice že s tem, ko prenositelj izstavi pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo, na katerem je prenositelju podpis notarsko overjen oziroma v času pred uveljavitvijo Zakona o notariatu, sodno overjen. V obravnavani zadevi tožnica razpolaga tako z veljavnim zavezovalnim, kot tudi veljavnim razpolagalnim pravnim poslom za obravnavano stanovanje, zato so nanjo kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa v razmerju do prodajalke že prišla lastninskopravna upravičenja. Prodajalkino nadaljnje razpolaganje z lastninsko pravico na stanovanju ni več moglo biti pravno učinkovito, saj ni bila več lastnica stanovanja in ni imela več možnosti razpolagati z lastninsko pravico na njem. Njeno pomanjkanje razpolagalne sposobnosti pri ponovni odsvojitvi stanovanja bi lahko nadomestila zgolj dobra vera novega pridobitelja. Če pa je ta vedel, da je bil razpolagalni posel med prodajalcem in pridobiteljem že opravljen (nedobroverena oseba), je začel zoper njega prenos lastninske pravice učinkovati že pred vknjižbo, in sicer takrat, ko je izvedel za razpolaganje. Tožnica bi se tako lahko zoper toženkin vindikacijski zahtevek branila z ugovorom prodane in izročene stvari, hkrati pa bi lahko podala tudi ugovor pomanjkanja toženkine aktivne stvarne legitimacije. Za vzpostavitev svoje lastninske pravice na stanovanju z učinki v razmerju do tretjih pa je tožnica utemeljeno vložila izbrisno tožbo, s katero uveljavlja materialnopravno neveljavnost vknjižbe, njen izbris in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov. Z ugoditvijo izbrisni tožbi se bo vzpostavilo stanje, v katerem se bo lahko tožnica na podlagi že izstavljenega zemljiškoknjižnega dovolila za prenos lastninske pravice na stanovanju vpisala v zemljiško knjigo kot njegova lastnica.

7. Z odločitvijo o ugoditvi tožničini izbrisni tožbi je bil primarni tožbeni zahtevek izčrpan. Če je tako, ni bilo podlage za odločanje o podrejenem tožbenem zahtevku, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je priposestvovala lastninsko pravico na obravnavanem stanovanju. Podrejeni tožbeni zahtevek je bil postavljen za primer, če bo primarni tožbeni zahtevek (v celoti) zavrnjen in temelji na povsem drugem dejanskem sklopu, ki je nasproten tistemu, na katerem je temeljil primarni tožbeni zahtevek. Z odločitvijo o njem je prvostopenjsko sodišče kršilo načelo dispozitivnosti. Takšna odločitev predstavlja prekoračitev tožbenega zahtevka (4) oziroma kršitev pravil postopka, ki jo toženka v svoji pritožbi uveljavlja (3. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Na podlagi določbe 357. člena ZPP je bilo treba pritožbi v tem delu ugoditi in sodbo v izpodbijanem delu odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku razveljaviti. Pritožbo zoper odločitev o primarnem tožbenem zahtevku in odločitev o stroških je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

(1) Prim. odločbi VS RS II Ips 44/2007, II Ips 898/2009. (2) N. Plavšak, Izbrisna tožba, Zbornik – 2. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, J. Hudej, I. Ščernjavič, Ponovni premislek o nekaterih temeljnih izhodiščih stvarnega prava pri prenosu lastninske pravice na nepremičninah, PP št. 3/2012, str. 22. (3) Odločba Ustavnega sodišča Up-591/10. (4) Prim. A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 170, in J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 461.