Jedro

S tem, ko je za prvo kaznivo dejanje tatvine določilo kazen štiri mesece zapora, za drugo pa en mesec zapora, nato pa izreklo kazen tri mesece zapora, je namreč izrečena enotna kazen nižja od posamezne (konkretno prve) določene kazni. S tem je podana kršitev materialnega prava po peti točki 372. člena ZKP, ki jo mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) in je narekovala poseg v izrek o kazenski sankciji.

Izrek

I.Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega A. A. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni v odločbi o kazenski sankciji tako, da:

-se določena kazen 4 (štiri) mesece zapora za kaznivo dejanje, opisano pod 1. točko izreka zniža na 2 (dva) meseca in 15 (petnajst) dni zapora,

nakar se, upoštevaje nespremenjeno, določeno kazen 1 (en) mesec zapora, za kaznivo dejanje, opisano pod 2. točko izreka sodbe

po 3. točki drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) izreče

enotna kazen

3 (tri) mesece zapora.

II.Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenem obsegu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III.Potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je bil obdolženi A. A. spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Za kaznivo dejanje tatvine, opisano pod 1. točko izreka mu je bila določena kazen štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje tatvine, opisano pod 2. točko izreka mu je bila določena kazen en mesec zapora, nakar mu je sodišče prve stopnje po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen tri mesece zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil obdolženi oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2.Odločitvi z vloženo pritožbo nasprotuje zagovornik obdolženega. Uveljavlja pritožbene razloge kršitev kazenskega zakona, bistvena kršitev določb kazenskega postopka in kršitev določb o kazenski sankciji. Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve oziroma spremembo kazenske sankcije tako, da se obdolženemu izreče pogojna obsodba, podredno pa zaporna kazen s krajšim trajanjem.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožnik uvodoma uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, vendar ob tem ne pojasni, s katerim ravnanjem ali izostankom ravnanja naj bi jo prvostopenjsko sodišče zagrešilo. Tega dela pritožbe tako ni bilo mogoče preizkusiti, preizkus v smislu 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP pa na kakšno od uradoma upoštevnih kršitev določb kazenskega postopka tudi ni pokazal.

5.Zagovornik obdolženega v pritožbi nadalje navaja, da je obdolženi s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko 1. izreka izpodbijanje sodbe, oškodovanki odtujil zgolj 100,00 EUR, s tatvino opisano pod 1. (pravilno 2.) točko izreka izpodbijane sodbe, pa je (drugi) oškodovanki odtujil zgolj 80,00 EUR, pri čemer je tej oškodovanki ta znesek na kraju dejanja tudi vrnil. Skupna povzročena škoda je tako pri obeh kaznivih dejanjih znašala zgolj 100,00 EUR. Po oceni pritožnika je zato izrek kazni zapora v trajanju treh mesecev, pretiran. Takšna škoda, skupaj z vsemi okoliščinami, ki jih je ugotovilo sodišče, ob materialnopravno pravilni presoji, narekuje izrek opozorilne sankcije in sicer pogojne obsodbe s posebnim pogojem, da obdolženi oškodovanki iz kaznivega dejanja, opisanega pod 1. točko izreka izpodbijane sodbe, povrne znesek 100,00 EUR v določenem roku. S tem bi bil po mnenju pritožnika v celoti dosežen namen kazenske sankcije in bi v primeru neplačila navedenega zneska s strani obdolženega, sodišče še vedno imelo možnost sankcijo spremeniti v kazen zapora. V nadaljevanju pritožnik še navaja, da je ne glede na to, da je sodišče prve stopnje nepravilno izreklo kazen zapora namesto pogojne obsodbe s posebnim pogojem poravnave škode, tudi določilo pretirano kazen zapora za kaznivo dejanje, navedeno v 1. točki izreka sodbe. V skladu s 3. točko drugega odstavka 51. člena KZ-1 se določitev kazni za obe kaznivi dejanji v primeru priznanja krivde, kot je bilo v konkretnem primeru, lahko omili do enega meseca zapora. Ob upoštevanju vseh okoliščin, predvsem pa vrednosti zgolj 100,00 EUR odtujenega zneska, je tako določitev kazni v višini štirih mesecev zapora, pretirana. Tako bi sodišče kljub nepravilni izbiri kazenske sankcije, torej zapora, tudi v tem primeru obdolženemu za kaznivo dejanje, opisano pod 1. točko izreka izpodbijane sodbe, moralo določiti nižjo kazen zapora in nato izreči nižjo enotno kazen zapora. V tem delu pritožba ni utemeljena, je pa pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava, ki ga je dolžno opraviti po 2. točki prvega odstavka 383. člena ZKP, ugotovilo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP v škodo obdolženca.

6.Pritožbeni pregled zadeve tako pokaže, da je po tem, ko je tožilstvo na predobravnavnem naroku za primer priznanja krivde predlagalo izrek enotne zaporne kazni tri mesece, v okviru katere bi se obdolžencu za kaznivo dejanje tatvine, opisano pod točko 1. obtožnega predloga (zdaj 1. točka izreka izpodbijane sodbe), določila kazen štiri mesece zapora in za kaznivo dejanje tatvine pod točko 2. obtožnega predloga (sedaj 2. točka izreka izpodbijane sodbe), kazen en mesec zapora, obdolženi krivdo za obe očitani mu kaznivi dejanji tatvine priznal. Sodišče je njegovo priznanje krivde sprejelo ter mu na naroku za izrek kazenske sankcije izreklo obsodilno sodbo in v njenem okviru s strani tožilstva predlagano kazensko sankcijo. Pri tem je sodišče spoštovalo določilo šestega odstavka 285.č člena ZKP (ki določa, da v primeru priznanja krivde sodišče obdolžencu ne sme izreči strožje kazenske sankcije kot jo je predlagal državni tožilec, pri čemer se to pravilo nanaša na izrečeno kazen, torej v tem primeru enotno kazen), ne pa tudi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, ki bi jo prav tako moralo in na katero se je nenazadnje sklicevalo v izreku. Slednje namreč določa, da mora v primeru, če je za kazniva dejanja v steku določilo kazen zapora, biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni (saj storilec ne sme biti nagrajen, ker je namesto enega izvršil več kaznivih dejanj), vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči trideset let zapora. S tem, ko je za prvo kaznivo dejanje tatvine določilo kazen štiri mesece zapora, za drugo pa en mesec zapora, nato pa izreklo kazen tri mesece zapora, je namreč izrečena enotna kazen nižja od posamezne (konkretno prve) določene kazni. S tem je podana kršitev materialnega prava po peti točki 372. člena ZKP, ki jo mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) in je narekovala poseg v izrek o kazenski sankciji.

7.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z odmero kazenske sankcije pri obeh kaznivih dejanjih upoštevalo vse pravno relevantne olajševalne okoliščine, torej priznanje krivde za obe očitani mu kaznivi dejanj, obžalovanje kaznivega dejanja, nizko vrednost odtujenega denarja, v zvezi s kaznivim dejanjem pod 2. točko izreka izpodbijane sodbe pa tudi, da je oškodovanki B. B., odtujen denar vrnil že na kraju dejanja. Torej je upoštevalo tudi okoliščine, na katere v pritožbi opozarja zagovornik. Prvostopenjsko sodišče je ob tem pri obeh kaznivih dejanjih upoštevalo tudi vse pravno relevantne obteževalne okoliščine. Tako je med njimi pri obeh kaznivih dejanjih upoštevalo dejstvo, da je obdolženi specialni povratnik z obsežno evidenco kaznovanosti zaradi storitve različnih kaznivih dejanj, tudi istovrstnih, prav tako pa tudi obdolženčevo predkaznovanost za prekrške. Glede na pravilno ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine, predvsem pa težo obteževalne okoliščine obsežne predkaznovanosti obdolženca celo za istovrstna kazniva dejanja, pritožbeno sodišče povzema kot pravilno prvostopenjsko stališče, da je treba obdolžencu v smislu specialno preventivnega učinka, za vsako od obravnavanih kaznivih dejanj tatvine določiti kazen zapora. Zavzemanje pritožnika po pogojni obsodbi (in celo po omilitvi kazni) ob tako obsežni predkaznovanosti obdolženca, namreč tudi ob upoštevanju nizke vrednosti protipravno pridobljene premoženjske koristi ne more imeti pritožbeno pričakovane teže. Teža ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin, ob hkratnem upoštevanju šestega odstavka 285.č člena ZKP v zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim pod 1. točko izreka izpodbijane sodbe ob tem narekuje, da se obdolžencu za to kaznivo dejanje določi nižja kazen zapora in sicer v trajanju dveh mesecev in petnajst dni, kot jo je pritožbeno sodišče zato tudi določilo. Posledično je moralo, ob nespremenjeni drugi določeni kazni en mesec zapora za kaznivo dejanje, opisano pod 2. točko izreka izpodbijane sodbe, na novo izreči tudi enotno kazen, ki jo je, upoštevajoč pravilo o asperaciji, odmerilo na tri mesece zapora. Za znižanje enotne kazni zapora, za katero si prizadeva pritožnik ob tem ni nobene podlage v okoliščinah, relevantnih za njeno odmero. Taka enotna kazen je namreč po oceni pritožbenega sodišča tudi po znižanju ene od določenih kazni zapora, namreč pravična in primerna.

8.Zgoraj navedena kršitev materialnega prava v zvezi z odmero kazenske sankcije je narekovala spremembo izpodbijane sodbe kot to izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP). Kršitev, ki jih je uveljavljal zagovornik, sodišče ni ugotovilo, zato je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in glede na to, da tudi ni zasledilo ostalih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 383. ZKP, v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (391. člen ZKP).

9.Ker je bila izpodbijana sodba deloma spremenjena, sodna taksa ni določena (drugi odstavek 98. člena ZKP), medtem ko potrebni izdatki in nagrada z odločbo Bpp postavljenega zagovornika, obremenjujejo proračun (drugi in prvi odstavek 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 97. člena ZKP).

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 53, 53/2, 53/2-3 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 372, 372-5, 394, 394/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.