Jedro

Od sprejema ZGO-1B dalje je mogoče graditi nadomestne objekte le tako, da se stari objekt odstrani in na njegovem mestu zgradi nov, ta pa mora izpolnjevati še dva nadaljnja pogoja: njegova velikost in namembnost morata biti enaka kot pri odstranjenem objektu.

Nadomestiti pa je mogoče le take objekte (vključno z njihovo namembnostjo), ki jim je z vidika predpisov o gradnji objektov mogoče pripisati zakonit status.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana, Izpostave Vič Rudnik, št. 351-271/2010-32 z dne 15. 9. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je tožeči stranki dolžna povrniti 350 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničin zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za nadomestno gradnjo stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. *26 in 31 k.o. ...

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je upravni organ na podlagi priložene projektne dokumentacije ugotovil, da želi tožnica obstoječi objekt, ki je sestavljen iz stanovanjskega dela in pomožnega objekta – garaže, nadomestiti z novim dvostanovanjskim objektom v enakih tlorisnih dimenzijah. Nadalje ugotavlja, da se zemljišči posega nahajata v območju urejanja 2C/1, ki je namenjeno območju enodružinske stanovanjske gradnje in se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto V2 Trnovo – Tržaška cesta (Uradni list SRS, št. 6/88 in naslednji ter Uradni list RS, št. 40/92 in naslednji, v nadaljevanju PUP). Ta v 44. členu za območje urejanja VS2/1 Krakovo, morfološka enota 2C/1, med drugim prepoveduje novogradnje, dopušča pa nadomestne gradnje. Glede na opredelitev nadomestne gradnje v 123. členu ZGO-1B je upravni organ po izvedenem dokaznem postopku presodil, da načrtovana gradnja ne izpolnjuje pogojev za nadomestno gradnjo. Med drugim je na podlagi opravljenega ogleda, ki mu je prisostvovala tudi tožnica, ugotovil, da obstoječi objekt ni imel v celoti izkoriščenega podstrešja, prav tako ni bila nadzidana garaža in izkoriščena v stanovanjske prostore, medtem ko projektna dokumentacija prizidane pomožne prostore obravnava kot del stanovanjskih prostorov in njihov tloris vključuje v gabarit celotnega objekta. Poleg tega je na podlagi izjav stranskih udeležencev in popisa nepremičnine s strani GURS sprejel stališče, da je šlo za enostanovanjsko hišo, načrtovana pa je gradnja dvostanovanjske stavbe, zaradi česar gradbenega dovoljenja ni mogoče izdati.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil in v razlogih glede velikosti ugotovil, da je gabarit nadomestnega objekta presežen v delu mansarde na mestu, kjer ima obstoječi objekt garažo. Kot ključno za zadevo pa je opredelil vprašanje, ali je v območju posega dopustna nadomestna gradnja dvostanovanjskega objekta. Meni, da gre za izjemo od sicer dopustne gradnje enodružinskih stanovanjskih hiš na tem območju, pri čemer je treba pojem enodružinske stanovanjske hiše glede na slovenski SIST standard ISO 6707-1 iz junija 1998 razumeti kot stavbo, načrtovano kot eno stanovanje (tako tudi sodba Upravnega sodišča RS U 202/2007). Ker gre za izjemo, bi morala tožnica nedvomno dokazati, da je bil obstoječi objekt dvostanovanjski. V zvezi s tem pa pritožbeni organ meni, da tožnica ni izkazala, da je obstoječi objekt v osnovi projektiran kot dvostanovanjski oz. da je tak vsaj od leta 1967, ko je šteti, da ima objekt dovoljenje za kakršnekoli lokacijske oz. gradbene spremembe. Dokazni postopek na prvi stopnji je pokazal kvečjemu, da je ena družina uporabljala objekt v zadevi tako, da sta del objekta uporabljala zakonca, drugi del objekta pa njun sin, kar po mnenju drugostopenjskega organa kaže na tovrstno uporabo zaradi danih razmer.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in na podlagi obrazložitev obeh upravnih aktov ugotavlja, da je ključno v zadevi vprašanje dokazanosti dejstva pretekle dvostanovanjske namembnosti obstoječega objekta. Upravni organ svojega stališča, da je bila namembnost obstoječega objekta enostanovanjska, čeprav naj bi šlo za ločene prostore, ni obrazložil v smislu 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj ni navedel razlogov za svojo odločitev, niti ni navedel, zakaj nekaterim dokazom daje večjo dokazno moč. Meni, da organ prihaja celo sam s sabo v nasprotje, ko ugotavlja, da je šlo za enostanovanjski objekt v ločenih prostorih. Poleg tega je upravni organ zavrnil predlagani dokaz z izvedencem. Nadalje navaja, da namembnost objekta pomeni dejansko rabo objekta upoštevajoč okoliščino, da ta zaradi starosti ni vpisan v uradne evidence. Da se je objekt uporabljal kot dve ločeni stanovanjski enoti, izhaja iz izjave priče A.A. (dve kuhinji, dve ločeni gospodinjstvi). Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Toženka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je v obravnavanem primeru predlagana nadomestna gradnja stanovanjske stavbe na zemljiščih, ki ležita v območju urejanja S2/1 Krakovo, v morfološki enoti 2C/1. To območje je v 44. členu PUP opredeljena kot redko ohranjeni primer srednjeveškega urbanizma in je urbanistično-arhitekturni spomenik, zato so prepovedane novogradnje, nadzidave in prizidave objektov, dopustna pa so vzdrževalna dela, sanacije objektov ter nadomestne gradnje v okviru obstoječih objektov in v istih gabaritih.

Za primer, ko je v prostorskem aktu navedeno, da se lahko izvaja samo nadomestna gradnja, 1. odstavek 123. člena ZGO-1B določa, da to ne glede na določbe v prostorskem aktu pomeni, da se lahko obstoječi objekt odstrani in na mestu poprej odstranjenega objekta postavi nov objekt, ki je po velikosti in namembnosti enak odstranjenemu objektu. Kot je razvidno iz Poročevalca DZ, št. 83/07 v zvezi s 123. členom predloga ZGO-1B, se s tem členom ureja prevezava na prostorske akte, ki bi morebiti še uporabljali pojem nadomestne gradnje in se pri tem vezali na definicijo nadomestne gradnje v veljavnem ZGO-1, v katerem pa se pojem nadomestne gradnje črta. Nadomestna gradnja je bila v črtani določbi 7.3. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1 opredeljena kot gradnja novega objekta, s katerim se (med drugim) bistveno ne spremeni namembnost, velikost /.../.

Iz navedenega izhaja, da je od sprejema ZGO-1B dalje mogoče graditi nadomestne objekte le tako, da se stari objekt odstrani in na njegovem mestu zgradi nov, ta pa mora izpolnjevati še dva nadaljnja pogoja: njegova velikost in namembnost morata biti enaka kot pri odstranjenem objektu. Ker gre za izjemo od pogojev, ki jih prostorski akti sicer določajo za novogradnje, je potrebna stroga razlaga obeh pogojev, zato odstopanja niso dopustna.

Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, je prvostopenjski organ sicer ugotovil, da obstoječa garaža ni bila nadzidana, prav tako tudi drugostopenjski organ, in sicer da je mogoče glede velikosti ugotoviti, da je gabarit nadomestnega objekta deloma presežen v delu mansarde na mestu, kjer ima obstoječi objekt garažo. Kljub temu noben od organov ni zavzel izrecnega stališča, da je v zadevi problematična velikost načrtovanega objekta, zato se sodišče do te pravno pomembne okoliščine v tej sodbi ne opredeljuje. Iz obrazložitev obeh upravnih aktov je namreč razvidno, da je bil odločilni razlog za izdajo zavrnilne odločbe ugotovitev, da je načrtovani objekt dvostanovanjski, medtem ko je obstoječa stavba enostanovanjska, kar kaže, da ne gre za enako namembnost novega objekta v primerjavi s starim. V zadevi namreč ni sporno, da je morfološka enota 2C/1 sicer območje za enodružinske stanovanjske hiše, kar je določeno v 8. členu PUP, in da to pomeni stavbe, načrtovane kot eno stanovanje. Za načrtovano nadomestno gradnjo dvostanovanjske stavbe, ki bi predstavljala izjemo v omenjenem območju, mora biti zato z gotovostjo izkazano, da je obstoječi objekt dvostanovanjski in da ima to stanje zakonito podlago.

Kar zadeva navedeni pogoj, se sodišče strinja s stališčem, izraženim v drugostopenjski odločbi, in sicer, da bi morala investitorica v postopku dokazati, da je bil obstoječi objekt v osnovi projektiran kot dvostanovanjski oz. da je bil dvostanovanjski vsaj od leta 1967. Po 1. točki 1. odstavka 197. člena ZGO-1 imajo namreč vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967, ki so z dnem uveljavitve ZGO-1 v uporabi in se jim namembnost po omenjenem datumu ni bistveno spremenila, z dnem uporabe ZGO-1 uporabno dovoljenje po tem zakonu. Ker je uporabno dovoljenje lahko izdano le na podlagi gradbenega, se šteje, da ima taka stavba tudi gradbeno dovoljenje. Slednje pa je pogoj za kakršnekoli nadaljnje posege na stari stavbi, saj so ti dopustni oz. je zanje mogoče pridobiti gradbeno dovoljenje le, če je obstoječi objekt legalen (prim. 3. odstavek 54. člena ZGO-1). Enaka zahteva velja tudi za obstoječe stavbe, ki naj se nadomestijo z novimi: nadomestiti je mogoče le take (vključno z njihovo namembnostjo), ki jim je z vidika predpisov o gradnji objektov mogoče pripisati zakonit status. To pomeni, da v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ni bistvena dejanska raba starega objekta, ampak namembnost, za katero je bil zgrajen na podlagi dovoljenja, razen ko gre za stavbe iz 1. točke 1. odstavka 197. člena ZGO-1, ki pa morajo za domnevo, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu, kumulativno izpolnjevati pogoje iz navedene določbe. Za obravnavani primer bi to med drugim pomenilo, da je moral biti namen obstoječe stavbe dvostanovanjski najmanj od konca decembra 1967 in je bila kot taka še v uporabi tudi z dnem uveljavitve ZGO-1 (1. 1. 2003).

Sodišče se strinja s tožnico, da so v zvezi z namembnostjo starega objekta razlogi izpodbijane odločbe nepopolni in ne omogočajo preizkusa stališča prvostopenjskega organa, da je bila stara stavba enostanovanjska. Kot je razvidno iz pritožbe, ki se nahaja v upravnih spisih, je tožnica že v njej prvostopenjski odločbi očitala, da dokazna ocena glede namembnosti obstoječe stavbe ni obrazložena. Poudarila je, da prvostopenjski organ ni navedel, zakaj je štel, da imajo večjo dokazno moč izjave sosedov kot pa izjava bivše lastnice A.A., ki je med drugim povedala, da je bil objekt stanovanjske namembnosti, v njem je bilo dvoje stanovanj (v pritličju in nadstropju brez stopnišča in da sta bili dve kuhinji). Drugostopenjski organ se do tega pritožbenega ugovora ni izrecno opredelil. O tem, katera dejstva šteje za dokazana, presodi uradna oseba na podlagi presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (10. člen ZUP), v obrazložitvi pa mora navesti razloge, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov (3. točka 1. odstavka 214. člena ZUP). Dokazni postopek torej ne pomeni, da mora stranka, na kateri je dokazno breme (v tem primeru tožnica), v njem predložiti - kot meni upravni organ - „nedvomni“ dokaz, ampak je naloga organa, da na podlagi vseh izvedenih dokazov v postopku oceni, ali je stranka uspela dokazati zatrjevano dejstvo ali ne.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je res razvidno, da so dejstvo, da gre za enostanovanjski objekt, potrdili v postopku zaslišani stranski udeleženci in da to izhaja tudi iz popisa nepremičnina GURS. Vendar pa je poleg ugotovitev organa z ogleda, in sicer da je stari objekt v dveh delih, ločen z debelo steno brez prehoda (3. stran obrazložitve), da je šlo za ločene prostore (7. stran obrazložitve), tudi A.A., ki je objekt prodala tožnici, izjavila, da so v tej hiši živeli v ločenih stanovanjskih enotah (5. stran obrazložitve). V obravnavanem primeru je organ na podlagi izvedenih dokazov ugotovil le, da je bila namembnost obstoječe hiše enostanovanjska, pri tem pa ni navedel, katere okoliščine so bile odločilne pri presoji posameznega od njih. Pomanjkanje razlogov, ki so bili odločilni pri presoji posameznega dokaza, sodišču ne omogoča preizkusa spornega stališča, da obstoječi objekt ni bil dvostanovanjski. S tem je bila storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek (3. odstavek istega člena).

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007; v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se ji priznajo stroški v višini 350 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z določbo 5. člena Pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti stroški povrnejo na podlagi zakona, ki ureja pravdni postopek, in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi.

Pri tem sodišče še pojasnjuje, da bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).