Jedro

Pravica do pokojnine na podlagi 4. odst. 2. čl. ZPIZVZ imajo le tisti državljane Republike Slovenije, ki jim je do 18. 10. 1991 manjkalo največ 5 let starosti in pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih in ki so imeli na ta dan stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Ker je tožnik v Srbiji in Črni gori pridobil pravico do starostne pokojnine za isto pokojninsko dobo in tako izrabil izbirno pravico, ne more biti do upravičen starostne pokojnine po vojaških predpisih v Republiki Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca z dne 1.6.2004 in z dne 16.2.2004 ter da se mu prizna pravica do vojaške oziroma starostne pokojnine.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da izpolnjuje pogoje za pravico do vojaške pokojnine po 4. alinei 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev, saj je 18. oktobra 1991 imel 35 let, 2 meseca in 27 dni pokojninske dobe, bil star več kot 48 let in imel stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Po 177. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pa ima pravico izbirati, katero pokojnino želi uživati in se je iz tega razloga kot državljan in prebivalec Republike Slovenije odločil za pokojnino v Republiki Sloveniji, ki je zanj ugodnejša. Takoj se je pripravljen odpovedati pokojnini, ki jo dobiva v Srbiji in Črni gori v kolikor bo imel pravico do pokojnine v Republiki Sloveniji. Tudi po določilu priloge E Sporazuma o vprašanju nasledstva se šteje za upravičenca, ki lahko uveljavlja pravico do pokojnine v Republiki Sloveniji. Pozna več oseb, ki so bivši vojaški zavarovanci, državljani Republike Slovenije, kateri so na podlagi obdobja, pridobljenega v bivši JLA, uveljavili pravico do pokojnine v Republiki Sloveniji, kljub temu, da jim je bila pokojnina priznana v drugi državi nekdanje SFRJ s tem, da je bil edini pogoj za to pravico odpoved pokojnine v drugi državi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in po 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 36/2004 – v nadaljevanju: ZPP-UPB2), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, da ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Glede na navedbe v pritožbi pa pritožbeno sodišče še dodaja.

Pritožnik v pritožbi predvsem uveljavlja napačno uporabo materialnega prava iz 341. člena ZPP-UPB2. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Tožnik uveljavlja pravico po Zakonu o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS št. 49/98, v nadaljevanju ZPIZVZ). Kot nosilci pravic po tem zakonu so najprej opredeljeni tisti upravičenci, ki so jim pravice priznane iz naslova sukcesije (1. in 2. alinea 2. člena ZPIZVZ). Izven priznanja pravic iz naslova sukcesije je zakon omogočil tudi privilegirano obravnavanje nekaterih zavarovancev. Gre za aktivne vojaške osebe v nekdanji JLA, ki so pristopile k Teritorialni obrambi Republike Slovenije in so do vključno 1.2.1992 izpolnile pogoje za priznanje pravic do pokojnine po vojaških predpisih (3. alinea 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ) in v nadaljevanju tudi za državljane Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki so bili tudi po 25.6.1991 v aktivni vojaški službi v JLA pod pogojem, da jim je do 18.7.1991 ta prenehala, ali so bili po 18.7.1991 do prenehanja aktivne vojaške službe ves čas v suspenzu, v zaporu, v bolniškem staležu, na razpolago ali jim je z odredbo pristojnega organa prenehala aktivna vojaška služba zaradi upokojitve oziroma so ostali v službi JLA s soglasjem organov Republike Slovenije, pristojnih za zadeve obrambe in so do 18.7.1991 zahtevali upokojitev in izpolnili pogoje za priznanje pravice do starostne, predčasne ali družinske pokojnine po vojaških predpisih ali so do 18.10.1991 vložili zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, na podlagi katerega je bila pri njih z odločbo pristojnega vojaškega organa ugotovljena nesposobnost za vojaško službo oziroma je bila na podlagi izvida, ocene in mnenja invalidske komisije pri njih ugotovljena invalidnost I. kategorije po splošnih predpisih (4. alinea 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ). Dodaten pogoj za pridobitev teh pravic je bil, da gre za osebe, ki niso aktivno sodelovale v agresiji na Republiko Slovenije v funkciji poveljevanja ali neposrednega bojnega delovanja oziroma sodelovale v vojaški obveščevalni ali protiobveščevalni ali protiobveščevalni dejavnosti zoper Republiki Slovenijo (3. odstavek 2. člena ZPIZVZ). Zakon je zagotovil privilegirano obravnavanje tudi tistim državljanom Republike Slovenije, ki jim je do 18.10.1991 manjkalo največ 5 let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih in so imeli na dan 18.10.1991 (dan, ki je bil določen za umik JLA iz ozemlja Republike Slovenije) stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma državi, ki slovenskim državljanom ne priznava pravic na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih. Ti pridobijo pravico do pokojnine pod pogoji in način, določen v ZPIZ, kot če bi pretežni del svoje zavarovalne dobe pridobili v zavarovanju pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije (4. odstavek 2. člena ZPIZVZ). Pravica do privilegiranega obravnavanja izhaja tudi iz naslednjega odstavka, ki tistim državljanom Republike Slovenije, ki so bili nazadnje zavarovani pri zavodu, omogoča pridobitev pravice do pokojnine po splošnih predpisih pri istem zavodu tako, da se jim zavarovalna doba, dopolnjena po vojaških predpisih, upošteva kot zavarovalna doba, prebita pri zavodu, če ni z državno pogodbo drugače določeno. V zadnjem odstavku istega člena pa zakon državljanom Republike Slovenije, ki so prejemali akontacijo vojaške pokojnine in ne izpolnjujejo pogojev po tem zakonu ter državljanom Republike Slovenije iz 4. odstavka omogoča uveljavljanje pravic do predčasne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na pogoje iz 1., 2., in 3. alinee 1. odstavka 40. člena ZPIZ.

V tem sporu tožnik uveljavlja pravico do pokojnine na podlagi 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ. Ta določba zajema le tiste državljane Republike Slovenije, ki jim je do 18.10.1991 manjkalo največ 5 let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih in so imeli na ta dan stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Gre za osebe, ki dne 18.10.1991 niso izpolnjevale pogojev za pokojnino po vojaških predpisih, zaradi česar je zakon prav tej kategoriji zagotovil posebno varstvo. Namen zakona je bil torej zaščititi le te državljane Republike Slovenije. V danem primeru pa je tožnik na podlagi odločb Fonda za socialno osiguranje vojnih osiguranika Beograd z dne 7.11.1995 pridobil pravico do starostne pokojnine in je tako tožnik z uveljavitvijo pravice do pokojnine pri tem zavodu že izrabil svojo pravico do izrabe pokojnine. Na to kljub odsotnosti izrecnih določb v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju kaže ureditev v Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Ur. l. RS št. 45/92 in nadaljnji). Če bi bili namreč državljani Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki so že uveljavili pravico do pokojnin v kateri od republik nekdanje SFRJ upravičeni kadarkoli namesto te pravice uveljavljati pravico do pokojnine v Republiki Sloveniji, potrebe po takšni zakonski ureditvi ne bi bilo.

Pritožnik se v pritožbi sklicuje tudi na enako obravnavanje tožnika in nekaterih vojaških zavarovancev – uslužbencev v bivši JLA, ki naj bi pridobili pokojnino po slovenskih predpisih. Pritožbeno sodišče neenakega obravnavanja ne ugotavlja. Navedbe pritožnika so v tem delu le formalne, saj ne opredeli, v katerih primerih naj bi prišlo do drugačnega obravnavanja, tako da v tem delu pritožbenih navedb ni mogoče preizkusiti, ali je v teh primerih šlo za isto dejansko stanje in pravno problematiko kot v tem sporu.

Glede na navedeno in v skladu s 353. členom ZPP-UPB2 je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.