Jedro

Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revident po odvetnici vložil revizijo. Dovoljenost revizije uveljavlja iz vseh razlogov po določbah drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1. Priglaša stroške postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 30. 3. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 23. 3. 2010. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila revidentovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa, s katero je ta med drugim zavrnil revidentovo zahtevo, da se v naravi vrne del zemljišča parc. št. 10, po sedanjem stanju parc. št. 10/3 k.o. ... (izpodbijana 2. točka izreka dopolnilne odločbe prvostopenjskega upravnega organa), ker je podana ovira za vračilo v naravi iz drugega odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo med drugim revident uveljavlja, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

6. Revident v reviziji navaja, da vrednost spora znaša vsaj 150.000 EUR, saj je v tej zadevi predmet obravnave 1551 m² veliko stavbno zemljišče v ...

7. Za dovoljenost revizije po 1. točki prvega odstavka 83. člena ZUS-1 morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: da je predmet upravnega spora zadeva, v kateri je pravica ali obveznost izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, pa mora presegati 20.000,00 EUR. Prvi pogoj se nanaša na odločanje o pravici ali obveznosti. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) ali pri obveznosti plačati določen znesek. Pravilo "vrednostne revizije" torej ni namenjeno tistim zadevam, v katerih pravica ali obveznost nista izražena v denarnem znesku. Ker gre v obravnavani zadevi za spor o pravici do vrnitve premoženja v naravi, to pa ni pravica, ki bi bila izražena v denarni vrednosti (enako sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 472/2009 z dne 31. 3. 2009, X Ips 7/2010 z dne 24. 2. 2010, in sklep U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010, Ustavnega sodišča), ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident tudi uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se predlagatelj revizije sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora vlogi priložiti.

9. Revident uveljavlja, da gre po vsebini obravnavane zadeve za odločitev o več pomembnih pravnih vprašanjih. Navaja naslednja vprašanja: ali lahko sodišče pusti v veljavi odločbo, za katero ugotovi, da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih; ali je sklicevanje na odstop od upravne prakse in kršitev načel enakosti dejstvo, za katerega velja ureditev iz tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, ali pa gre za vprašanje pravilne uporabe prava; ali objekt po drugem odstavku 32. člena ZDen pomeni stavbo, ali je definiran po določbah Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 in kdaj je parkirišče objekt. 10. Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanja, ki jih izpostavlja revident, niso pomembna pravna vprašanja v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča in ob primerni uporabi 367. a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila (sklepi Vrhovnega sodišča RS X Ips 774/2008 in X Ips 776/2008, oba z dne 21. 1. 2009, X Ips 151/2008 in X Ips 238//2009, oba z dne 9. 4. 2009, X Ips 387/2009 z dne 16. 12. 2009 in X Ips 414/2009 z dne 21. 1. 2010).

12. Navedeno velja tudi za razlago pojmov zazidanega stavbnega zemljišča in objekta po določbi drugega odstavka 32. člena ZDen, ki določa, da se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajeni trajni objekt v lasti upravičenca. Po določbi 219. člena Zakona o graditvi objektov - ZGO-1 se ne glede na določbe prejšnjega člena v nedokončanih postopkih denacionalizacije oziroma postopkih vračanja podržavljenega premoženja glede določanja zazidanega stavbnega zemljišča uporabljajo določbe 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih – ZSZ. Ta določa, da je zazidano stavbno zemljišče zemljiška parcela na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov, na kateri je zgrajen objekt. Pojem objekta pa opredeljuje 2. člen ZGO-1, ki v 1. točki prvega odstavka 2. člena določa, da je objekt s tlemi povezana stavba ali gradbeni inženirski objekt, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov, skupaj z vgrajenimi inštalacijami in tehnološkimi napravami.

13. Iz navedenih določb jasno izhaja, da je parkirišče objekt, ki se po določbi drugega odstavka 32. člena ZDen ne vrača v naravi, če ni v lasti upravičenca. Navedeno potrjuje tudi ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča (U 1808/94 z dne 4. 9. 1997, X Ips 1103/2005 z dne 24. 5. 2007, I Up 1806/2006 z dne 15. 11. 2007, I Up 1076/99 z dne 24. 1. 2001, I Up 535/2006 z dne 6. 9. 2007 in X Ips 375/2007 z dne 26. 5. 2010), iz katere izhaja, da je parkirišče objekt, ki se ne vrača v naravi, če ni v lasti upravičenca. Ni bistvena okoliščina, ki jo uveljavlja revident, da se posamezni judikati (I Up 535/2006 z dne 6. 9. 2007 in X Ips 375/2007 z dne 26. 5. 2010) nanašajo na javna parkirišča, saj javna raba za opredelitev pojma objekta po drugem odstavku 32. člena ZDen ni pomembna, kar izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-50/98 z dne 25. 5. 2000. Revizija se neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 356/2004 z dne 15. 3. 2006 in odločbo Ustavnega sodišča Up-195/00 z dne 15. 11. 2001, saj se ti nanašata na povesem drugačno pravno in dejansko situacijo od obravnavane. Sodba I Up 356/2004 se namreč nanaša na pogoje za izdajo lokacijskega dovoljenja. Odločba Up-195/00, v kateri Ustavno sodišče sicer uporablja izraz „stavba“, pa se ne ukvarja s pojmom objekta, temveč s pojmom nove stvari, ki je v navedeni zadevi povezan s stavbo.

14. Tudi vprašanje, ali zatrjevanje neenotnosti prakse upravnih organov glede vračanja parkirišč v naravi pomeni uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava, za katero ne velja omejitev iz tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, ki ga kot razlog za dovoljenost revizije uveljavlja revident, ni pomembno vprašanje po vsebini te zadeve. Morebitna neenotna praksa upravnih organov oziroma njihova različno odločanje tudi sicer ne more vplivati na drugačno odločitev sodišča, ki presoja zakonitost odločbe glede na dejansko stanje, ugotovljeno v posameznem upravnem postopku.

15. Prav tako revident ni izkazal dovoljenosti revizije z vprašanjem „ali lahko sodišče pusti v veljavi odločbo, za katero ugotovi, da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih“, ki meri na zatrjevane pomanjkljivosti v odločbi prvostopenjskega upravnega organa. Po določbi tretjega odstavka 240. členu Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP/86 (sedaj tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP) lahko drugostopenjski upravni organ, če ugotovi, da je bil postopek pred odločbo pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zavrne pritožbo in s svojo obrazložitvijo dopolni razloge ali pa poda druge razloge, kot so navedeni v izpodbijani prvostopni odločbi, če meni, da je takšna navedba razlogov potrebna (npr. sodbi Vrhovnega sodišča I Up 92/2000 z dne 16. 4. 2004 in X Ips 1051/2006 z dne 19. 3. 2009). Prav to pa je bilo storjeno tudi v tem primeru.

16. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

17. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, revident zelo hudih posledic ni izkazal z navedbo, da zaradi izpodbijane odločitve ni upravičen do vrnitve podržavljenega premoženja v naravi. Revident dovoljenosti revizije po navedeni določbi ZUS-1 tudi ni izkazal z revizijskimi trditvami, da bi zelo hude posledice imela tudi opustitev revizije in s tem onemogočen dostop do pravnih sredstev pred Ustavnim sodiščem in Evropskim sodiščem za človekove pravice, saj je odločitev o vložitvi revizije v domeni revidenta samega. Če revident s temi navedbami meri na to, da bi zelo hude posledice zanj imela izguba možnosti uveljavljati pravna sredstva pred navedenima sodiščema, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da iz pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave ne izhaja pravica do meritornega odločanja o reviziji. Vrhovno sodišče zato ne presoja po uradni dolžnosti, ali so izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije. To je v odločbi Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009 navedlo tudi Ustavno sodišče. Vrhovno sodišče v vsaki posamezni zadevi preizkusi, ali so izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije glede na tiste razloge iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jih uveljavlja revident. Zagotovitev izpolnjevanja predpostavk za uveljavljanje pravnih sredstev pred Ustavnim sodiščem in Evropskim sodiščem za človekove pravice pa ni razlog, zaradi katerega bi revizija lahko bila dovoljena. Razlaga, ki bi omogočila dovoljenost revizije zgolj zaradi zagotavljanja predpostavk za uveljavljanje pravnih sredstev pred navedenima sodiščema, bi pomenila izničenje revizije kot pravnega sredstva v sistemu sodnega varstva Republike Slovenije in izničenje vloge Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi, vložitev revizije le iz tega razloga pa zlorabo tega pravnega sredstva.

18. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnjenosti nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 19. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).