Jedro

Če zagovornik po uradni dolžnosti, ki mu pooblastilo preneha s pravnomočnostjo sodbe (4. odstavek 70. člena ZKP), vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, jo vrhovno sodišče obravnava kot nepopolno vlogo v smislu 3. odstavka 76. člena ZKP in zagovornika pozove, da jo dopolni s predložitvijo pooblastila.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, 200.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo I.P. za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ, kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ in kaznivega dejanja velike tatvine po 3. v zvezi s 1. odstavkom 212. člena in 1. odstavkom 211. člena KZ. Izreklo mu je enotno kazen 11 let zapora, v katero mu je vštelo čas, prebit v priporu. Višje sodišče je pritožbi okrožnega državnega tožilca in zagovornika obtoženca zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbo obtoženega I.P. je zavrglo kot prepozno. Obe sodišči sta mu v plačilo naložili tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je odvetnik I.T. dne 18.12.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče RS jo je s sklepom zavrglo kot nedovoljeno. Iz zahteve, predvsem pa iz vloge z dne 15.12.2000, s katero je odvetnik zahteval, da se mu odmerijo stroški v zvezi vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, je namreč navedel, da takšen zahtevek postavlja v svojstvu zagovornika po uradni dolžnosti. Iz določbe 4. odstavka 70. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa jasno izhaja, da mu kot zagovorniku po uradni dolžnosti pooblastilo za zastopanje preneha s pravnomočnostjo sodbe. S posebnim sklepom se v smislu določila 1. odstavka 72. člena razreši le, če prenehajo razlogi obvezne obrambe ali če si vzame sam zagovornika. Ustavno sodišče je z odločbo Up 521/2001 dne 19.2.2004 ustavni pritožbi zagovornika zoper navedeni sklep ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo vrhovnemu sodišču v novo odločanje, z obrazložitvijo, da bi moralo vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obravnavati kot nepopolno vlogo v smislu 3. odstavka 76. člena ZKP in vložnika pozvati, naj vlogo dopolni s tem, da predloži pooblastilo in šele če v danem roku tega ne stori, zahtevo zavreči. Glede na navedeno stališče ustavnega sodišča, je vrhovno sodišče pozvalo zagovornika, da naj vlogo dopolni in prejelo dne 5.10.2004 s strani obsojenca podpisano pooblastilo, datirano z dnem 18.12.2000 (torej z dnem, ko je bila vložena zahteva).

Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vsebinsko presojalo. Ob upoštevanju odločbe ustavnega sodišča, s strani obsojenca podpisanega pooblastila ter korespondence med obsojencem in zagovornikom pred vložitvijo zahteve, je namreč zaključilo, da je bil odvetnik T. upravičen vložiti to izredno pravno sredstvo oziroma, da so izpolnjeni pogoji, ki jih za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti predvideva 3. odstavek (rok treh mesecev od dneva, ko je obdolženec prejel pravnomočno sodno odločbo) in 1. odstavek (zahtevo za varstvo zakonitosti smejo vložiti državni tožilec, obdolženec in zagovornik) 421. člena ZKP.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v točki I in II izreka razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, glede točke III izreka pa naj napadeno sodbo spremeni tako, da obsojenca obtožbe oprosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik sicer izpodbija sodbo v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje goljufije iz razloga kršitve določb kazenskega postopka, vendar pa iz celotnega njegovega izvajanja, kjer izraža dvome v izobrazbo izvedenca grafološke stroke in posledično dvome strokovnost izvedenskega mnenja, izhaja le, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Enako velja tudi glede pavšalnih zatrjevanj v zahtevi, da je sodišče kršilo določbe kazenskega postopka, ker ob takih dvomih ni bil sprejet dokazni predlog s strani obrambe za postavitev drugega izvedenca grafologa. Sodišče prve stopnje je namreč dokaz - izvedensko mnenje v celoti in kot je razvidno iz sodbe argumentirano sprejelo ter navedlo razloge, zakaj je zavrnilo dokazni predlog (2. odstavek na 8. strani sodbe). Na skoraj identične pomisleke zagovornika, izražene v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, pa je odgovorilo tudi pritožbeno sodišče (2. odstavek na strani 4. te sodbe). Sodba torej vsebuje razloge o vseh materialno in procesnopravno relevantnih dejstvih, razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati, niti se sodišču pri presoji zadeve ni vzbudil precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki bi narekoval razveljavitev sodbe (427. člen).

Čeprav zagovornik v nadaljevanju, kjer izpodbija odločbo v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje velike tatvine, očita sodišču kršitev določb ZKP, iz obrazložitve teh kršitev izhaja, da se ne strinja z oceno izvedenih dokazov (predvsem izpovedb prič E.P. in V.T.) oziroma tudi tukaj uveljavlja razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Ker zahteve za varstvo zakonitosti iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP), vrhovno sodišče pa nadalje ugotavlja, da uveljavljane kršitve določb zakona niso podane, je v skladu z določilom člena 425. ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Kot izhaja iz podatkov v spisu, obsojenec razpolaga s precejšnjim premoženjem. Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel. Vrhovno sodišče mu je glede na navedeno v skladu z členom 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške postopka, nastale pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačilo povprečnine, odmerjene glede na trajanje in zamotanost postopka ter obsojenčeve premoženjske razmere.