Jedro

Pri vseh petih pogodbah o zaposlitvi za določen čas, ki jih je tožnik sklenil s toženo stranko in pred tem z drugo družbo, gre za istovrstne tipsko sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Glede na način sklepanja pogodb in naravo dela je bil tožnik ves čas zaposlitve prepričan, da dela pri istem delodajalcu, ker je ves čas opravljal istovrstno delo (razvoz pekovskih izdelkov) z istim avtomobilom in za iste stranke. Prav tako je delo opravljal v enakem delovnem času in za enako plačo. Zato je treba šteti, da je pri tožniku prišlo do spremembe delodajalca, tožena stranka pa je odgovorna za vse terjatve iz delovnega razmerja, tudi za tiste, ki izvirajo iz časa zaposlitve pri prejšnji družbi (delodajalcu prenosniku).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati plačo za mesec februar 2011 v bruto znesku 374,05 EUR, odvesti predpisane davke in prispevke, nato tožniku izplačati neto znesek v višini 286,13 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2011 do plačila, ter odškodnino oziroma nadomestilo za neizrabljeni letni dopust v višini 605,60 EUR, od tega zneska obračunati davke in prispevke in neto znesek izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2011 do plačila ter regres za letni dopust za leto 2010, v bruto višini 734,15 EUR, od tega zneska obračunati davke in nato neto znesek v višini 616,51 EUR izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 284,72 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka do plačila, ter jih nakazati na TRR Delovnega sodišča v Mariboru št. ..., sklicevanje na številko ..., pod izvršbo (II. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb ZPP in sicer 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma podredno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi, tožniku pa naloži povrnitev stroškov postopka. Tožena stranka z odločitvijo sodišča prve stopnje o neizrabi letnega dopusta in plačilu regresa za letni dopust ne soglaša, saj tožniku ne dolguje ničesar. Toženec je sodišču predložil dokaze o tem, da tožnik ni bil zaposlen pri njem, temveč gospodarski družbi, katere ustanovitelj ni bil toženec, niti ni imel tam vloge poslovodje, je pa občasno, ker je šlo za znance v tej družbi pomagal poslovodji pri administrativnem delu in z nasveti. Pravica tožnika do navedenih terjatev je nastala pri prejšnjem delodajalcu, tam bi jo moral terjati, tam bi terjatve tudi moral prijaviti v stečajnem postopku. Ni podlage za trditev, da je šlo za spremembo delodajalca in samo dejstvo, da sta se prejšnji delodajalec tožnika, kot tudi toženec ukvarjala s pekarsko dejavnostjo, pa med njima ni nobene povezave, na podlagi katere bi lahko zaključili, da je bila dejavnost, oziroma kar bi utegnilo pomeniti spremembo delodajalca. V sodnem spisu so listinski dokazi o tem, da ni šlo za spremembo delodajalca, zato je sodišče razsodilo v nasprotju s temi listinskimi dokazi, ni pa obrazložilo, zakaj jih ni upoštevalo in je odločilo drugače, kakor izhaja iz dokazov. Namreč po pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 6. 2010, ki je bila sklenjena med družbo Č. d.o.o. ter je bil poslovodja F.Č. je navedena družba s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 22. 6. 2010 do 31. 8. 2010. Ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Delovno razmerje je tožniku pri navedeni gospodarski družbi prenehalo po zakonu z iztekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Res pa je tožnik nato 1. 9. 2010 sklenil pogodbo o zaposlitvi s tožencem za določen čas od 1. 9. 2010 do 30. 11. 2010, nato pa še za čas od 1. 12. 2010 do 15. 2. 2011. Tako je jasno, da ni šlo in ne more iti za obstoj instituta spremembe delodajalca. Pogodbene pravice in obveznosti do prejšnjega delodajalca so z iztekom pogodbe o zaposlitvi, na dan 30. 11. 2010 prenehale, so se pa povsem na novo in neodvisno od prejšnjega delodajalca, vzpostavile med pravdnima strankama. Toženec med judikati v Republiki Sloveniji ni našel nobenega primera, da bi se v takšnih primerih štelo, da je šlo za spremembo delodajalca. Vsekakor bi bila situacija drugačna, v kolikor bi bil tožnik zaposlen za nedoločen čas pri prejšnjem delodajalcu, oziroma v kolikor bi mu pogodbo o zaposlitvi še ne bi iztekla in bi nato nadaljeval delovno razmerje pri tožencu. Sodišče je odločitev sprejelo le na podlagi izpovedi tožnika, da je pač delo enako, delo z enakim avtomobilom zaključilo, da obstaja pravna podlaga za uporabo instituta spremembe delodajalca. S tem je storilo bistveno kršitev citiranih določb ZPP, vsekakor pa je bilo tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Toženec je opozarjal v svojih vlogah na omenjena dejstva, predložil je listinsko dokumentacijo, odločitev sodišča pa je nasprotna temu. Mnenje tožnika ne more nadomestiti pravilne uporabe materialnega prava. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev, izvedlo tudi vse bistvene dokaze, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče le na na podlagi izpovedi tožnika zaključilo, da obstoji pravna podlaga za uporabo instituta spremembe delodajalca. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za takšno kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejstva, ki so ob pravilni uporabi materialnega prava, odločilna v tem sporu. Ta dejstva pa so naslednja: tožnik se je formalno zaposlil pri toženi stranki res s 1. 9. 2010, kot to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 8. 2010 (priloga B/3) in sicer na delovnem mestu šofer – delavec za določen čas do 30. 11. 2010, nato pa pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 11. 2010 (priloga B/2) prav tako na delovnem mestu šofer – delavec za čas od 1. 12. 2010 do 15. 2. 2011. Pri družbi Č. d.o.o. je sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne 18. 6. 2010 za določen čas do 22. 6. 2010 do 31. 8. 2010, torej v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko dne 22. 8. 2010 je še bil v delovnem razmerju pri družbi Č. d.o.o.. Pri družbi Č. d.o.o., je tožnik prvo pogodbo o zaposlitvi sklenil februarja 2010 prav tako za določen čas za delovno mesto šofer – delavec in je v tej družbi bil zaposlen nekaj dni več kot 6 mesecev. Družba Č. d.o.o. je od 17. 2. 2011 v stečaju.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre pri vseh petih sklenjenih pogodbah o zaposlitvah, tako pri družbi Č. d.o.o. kot pri toženi stranki za istovrstne tipsko sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zato je verjelo prepričljivi izpovedi tožnika, da je glede na način sklepanja pogodb in narave dela bil ves čas svoje zaposlitve v letu 2010 in 2011 prepričan, da dela pri istem delodajalcu, ker je ves čas opravljal istovrstno delo (razvoz pekovskih izdelkov), z istim avtomobilom in za iste stranke. Prav tako je delo opravljal v enakem delovnem času in za enako plačo. V skladu z določbo prvega odstavka 73. člena ZDR, v primeru, če pride zaradi pravnega posla podjetja ali dela podjetja izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti z delovnega razmerja, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku na delodajalca prevzemnika. Navedena določba sledi direktivi 2002/23/ES o zbliževanju zakonov držav članic glede varstva pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, dela podjetij ali obratov, ki zagotavlja varstvo delavcev v primeru spremembe delodajalca. Določbe ZDR o spremembi delodajalca je treba tako razlagati ob upoštevanju navedene direktive in obsežne sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti (SES). V sodbi (v primeru Spijkers zadeva C-24/85 iz leta 1986) je SES navedlo kriterije, ki naj bi se upoštevali za presojo o tem, ali gre za prenos v smislu direktive ali ne. Za odločilni kriterij za odločitev ali gre za prenos podjetja po direktivi je štelo dejstvo, ali je podjetje (oziroma dejavnost) ohranilo svojo identiteto (identičnost, istovetnost, istost). Pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za prenos v smislu direktive je potrebno upoštevati vsa dejstva konkretnega primera: tip (vrsto) podjetja oziroma dejavnosti, ali je bilo preneseno materialno premoženje, ali je novi delodajalec prevzel večino delavcev ali ne, stopnjo podobnosti med dejavnostjo pred in po prenosu.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je družba Č. d.o.o., kjer je bil tožnik zaposlen, prenesla proizvodnjo pekovskih izdelkov na toženo stranko in prav tako proizvodne prostore ter materialna sredstva, saj kot je tožnik izpovedal je opravljal prevoz pekovskih izdelkov k istim strankam, z istim vozilom kot predhodno pri družbi Č. d.o.o. in je izdelke prevzel v istih prostorih (pekarni), prav tako pa so bili zaposleni isti delavci.

Če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, pridejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerjih, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku na delodajalca prevzemnika. Določba 73. člena ZDR pomeni spremembo delodajalca po zakonu samem, torej brez odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku in brez sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prevzemniku.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov tožbeni zahtevek zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino oziroma nadomestilo za neizrabljeni letni dopust in regres za letni dopust za leto 2010 ter je neutemeljena pritožbena trditev tožene stranke, da bi tožnik bil upravičen le do sorazmernega dela regresa in nadomestila za letni dopust. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, višina regresa in nadomestila za neizkoriščeni letni dopust med strankama ni bila sporna.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.