Jedro

Po presoji revizijskega sodišča že dejstvi, da je imela toženka v družbi 50 % poslovni delež ter da je bila poslovodja družbe, omogočata zaključek, da je imela možnost vplivati na poslovanje družbe.

S plačilom terjatve iz temeljnega razmerja bi odpadla podlaga za izdajo menice, zato menični upnik ne bi mogel zahtevati še plačila menične terjatve. Če odpade podlaga za izdajo menice, ta sicer ne postane neveljavna, vendar bo dolžnik pridobil možnost ugovora, da je svoj dolg iz temeljnega razmerja že plačal. Pridobitev izvršilnega naslova pa prav tako ne pomeni, da je odpadla podlaga za izdajo menice.

Obrazložitev

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v znesku 39.001,30 EUR in zakonske zamudne obresti v znesku 39.001,30 EUR, višji (obrestni) tožbeni zahtevek pa se zavrne.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 827,04

EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženka tožnici izpolniti obveznost izbrisane družbe B. d.o.o.. Presodilo je, da je bila toženka aktivna družbenica v družbi B. d.o.o..

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje pa spremenita tako, da se zahtevek zavrne, podrejeno pa, da se sodbi razveljavita in se zadeva vrne v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili (1) da je bila toženka od 5. 10. 1998 do 24. 9. 2001 družbenica s 50 % poslovnim deležem in poslovodja družbe B. d.o.o. (prej F. d.o.o.), (2) da je izbrisana družba imela sedež na istem naslovu, kjer je imela toženka stalno bivališče, (3) da je toženka vedela za grobo sliko finančnega stanja v družbi (blokiran račun), (4) da je sodelovala z računovodstvom, (5) da sta menični terjatvi nastali pred vstopom toženke v družbo (18. 8. 1995), dospeli pa 29. 11. 2000, (6) da je bila družba B. d.o.o. 24. 9. 2001 izbrisana iz sodnega registra, (7) da je družba F. d.o.o. pri tožnici v letu 1995 sklenila kreditni pogodbi št. 3220/95 in št. 3267/95, (8) da je v zavarovanje terjatev iz kreditnih pogodb družba F. d.o.o. izdala blanko menico, (9) da je bila tožnica pri izpolnitvi datuma dospelosti menice brez omejitev, (10) da je bil v zvezi s terjatvami na podlagi navedenih kreditnih pogodb izdan pravnomočen sklep o izvršbi Ig 97/01018 in (11) da je bila menica izpolnjena z datumom zapadlosti 29. 11. 2000. 7. Družbeniki, katerih družba je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod), odgovarjajo upnikom za terjatve svojih družb z vsem svojim premoženjem, razen če dokažejo, da v smislu obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS, U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002 (Ur. l. RS št. 93/2002) niso mogli vplivati na poslovanje družbe.

8. Glede na zgoraj povzete relevantne dejanske ugotovitve je presoja sodišč prve in druge stopnje, da toženka ni imela položaja nepravega oziroma pasivnega družbenika, materialnopravno pravilna. Pri presoji vpliva, ki ga ima družbenik na poslovanje družbe, je treba upoštevati vpliv, ki ga (lahko) ima družbenik tako na podlagi uresničevanja upravljavskih pravic, kot tudi možnost vpliva na vsakršni dejanski ali pravni podlagi. To izhaja tudi iz 73. točke prej navedene odločbe ustavnega sodišča, kjer so primeroma našteti kriteriji za presojo položaja družbenika. Tudi čas nastanka terjatve je, kot pravilno opozarja revizija, eden izmed kriterijev, ki jih je treba upoštevati pri presoji položaja družbenika, vendar pa to na presojo položaja toženke v družbi B. d.o.o. ne more vplivati. Po oceni revizijskega sodišča že dejstvi, da je imela toženka v družbi 50% poslovni delež ter da je bila poslovodja družbe (primerjaj s 1. točko dejanskih ugotovitev), omogočata zaključek, da je imela možnost vplivati na poslovanje družbe.

9. Revizijsko sodišče pri tem še pojasnjuje, da je toženka tista, ki bi morala glede na navedeno odločbo ustavnega sodišča v konkretnem primeru dokazati dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče materialnopravno zaključiti, da je pasivni družbenik. V zvezi s tem je zmotno stališče toženke, da že blokada računa družbe B. d.o.o. dokazuje odsotnost njenega vpliva na poslovanje družbe. Blokiran račun namreč pomeni samo to, da družba ni mogla nakazovati oziroma dvigniti denarnih sredstev s transakcijskega računa. To pa še ne pomeni, da toženka ni mogla sprejeti drugih ukrepov, npr. predlagati stečaja ali likvidacije družbe. Za odločitev v tej zadevi je prav tako nepomembno iz katerih razlogov je toženka pridobila poslovni delež v družbi.

10. Revizijskemu sodišču se z očitanimi procesnimi kršitvami (neupoštevanje dokaznega predloga v zvezi z poslovno dokumentacijo družbe B. d.o.o., odgovor na pritožbene trditve, nasprotje v obrazložitvi pritožbenega sodišča glede poslovanja družbe) ni bilo treba ukvarjati, ker tudi v primeru, če bi bile podane, ne bi mogle vplivati na presojo o položaju toženke v družbi B. d.o.o. Procesne kršitve se namreč nanašajo na dejstva v zvezi z izčrpavanjem družbe B. d.o.o. Kot izhaja iz obrazložitve, pa je bilo mogoče tudi brez teh dejstev presoditi, da toženka v družbi B. d.o.o. ni imela položaja pasivnega družbenika.

11. Nadalje je neutemeljen revizijski očitek, da je bilo o terjatvi tožnice že pravnomočno razsojeno z izvršilnim sklepom Ig 97/01018. Kot sta že pravilno pojasnili sodišči prve in druge stopnje, tožnica v tej pravdi zahteva plačilo menične terjatve, ne pa terjatve iz temeljnega razmerja. Gre torej za dve terjatvi na različnih pravnih podlagah, ne pa za isto terjatev. To pa, kot zmotno meni revident, ne pomeni, da bi lahko menični upnik (ki je hkrati upnik v temeljnem razmerju) zahteval še plačilo menične terjatve, če bi bila terjatev iz temeljnega razmerja že plačana. S plačilom terjatve iz temeljnega razmerja bi namreč odpadla podlaga za izdajo menice, zato menični upnik (v primeru, da je tudi upnik temeljnega razmerja) ne bi mogel zahtevati še plačila menične terjatve. Če odpade podlaga za izdajo menice, ta sicer ne postane neveljavna, vendar bo dolžnik pridobil možnost ugovora, da je svoj dolg iz temeljnega razmerja že plačal.(1) Pravo namreč v takih primerih varuje meničnega zavezanca pred nepravičnimi in pravno neutemeljenimi učinki lastnega življenja menice.(2)

12. Prav tako se revizijskemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali zastaranje terjatve iz temeljnega razmerja pomeni tudi prenehanje podlage za izdajo menice. Terjatvi iz kreditnih pogodb namreč nista zastarali, saj je tožnica zanju že v letu 1997 pridobila izvršilni naslov (primerjaj z 10. točko dejanskih ugotovitev). Pridobitev izvršilnega naslova pa prav tako ne pomeni, da je odpadla podlaga za izdajo menice. Podlaga za izdajo menica bi odpadla šele v primeru, ko bi bil dolg iz temeljnega razmerja plačan.

13. Revizijsko sodišče pa je reviziji ugodilo glede dela zamudnih obresti, katerih plačilo je bilo toženki naloženo v točki I. izreka sodbe sodišča prve stopnje. Ustavno sodišče je namreč 2. 3. 2006 z odločbo U-I-300/04 (Ur. l. RS, št. 28/2006) razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kolikor se je za zamudne obresti, ki so izhajale iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ in ki so tekle po 1. 1. 2002, uporabljal 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). To je pomenilo, da je tudi za te obresti veljalo pravilo iz 376. člena OZ,(3) po katerem so zapadle neplačane obresti nehale teči, ko je njihova vsota dosegla glavnico. V obravnavani zadevi so zamudne obresti, ki so bile prisojene v točki I. izreka sodbe sodišča prve stopnje, dosegle glavnico še pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje. Ker so s tem nehale teči, je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo vseh tistih obresti, ki so (pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje) presegle nominalno glavnico, zavrnilo.

14. Ker je toženka uspela z revizijo le glede stranske terjatve, ne pa glede glavne stvari, to ne vpliva na odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Toženka pa mora tožnici povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 827,04 EUR, ki so odmerjeni od zneska, s katerim je tožnica uspela v revizijskem postopku, in predstavljajo nagrado odvetniku za sestavo odgovora na revizijo, 2% materialne stroške in plačano sodno takso.

Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP določila tudi rok za izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov in začetek teka zamude pri njihovem plačilu, skladno z načelnim pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča RS, ki je bila 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006, stran 7, z obr.).

Op. št. (1): Možna pa je situacija, da bo dolžnik plačal dolg na podlagi temeljnega razmerja, hkrati pa tudi menični znesek tretji osebi, kateri je upnik menico indosiral. Z indosiranjem lastna menica namreč postane abstrakten vrednosti papir in izdajatelj menice ne more upniku ugovarjati, da je svoj dolg dejansko plačal že na podlagi temeljnega razmerja.

Op. št. (2): Glej Zakon o menici s komentarjem, GV, Ljubljana 2001, str. 153. Op. št. (3): Določba je bila kasneje črtana z Zakonom o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A, Ur. l. RS, št. 40/2007).