Jedro

Sodba, s katero je bilo pravnomočno odločeno le o temelju zahtevka za plačilo plače in regresa za letni dopust, ne pa tudi o višini, je vmesna sodba. Z izpodbijano sodbo (ugodilni del) pa je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku po višini. Ker tožena stranka svojih obveznosti, ki po temelju izhajajo iz že pravnomočne sodbe, ni poravnala prostovoljno, je bila tožnica prisiljena zahtevati izvršitev te obveznosti z vložitvijo nove tožbe, na podlagi katere bo lahko dosegla prisilno izvršbo, kolikor tožena stranka svojih obveznosti še vedno ne bo poravnala prostovoljno. Zato tožena stranka sodišču prve stopnje neupravičeno očita, da je bilo o zahtevku tožnice že pravnomočno odločeno in bi zato moralo sodišče tožbo zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati iz naslova neto plač zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz I. točke izreka sodbe, na navedene zneske plačati zakonsko predpisane davke in prispevke ter za obdobje od 28. 4. 2009 do vključno 31. 12. 2010 za tožnico pri ZPIZ vložiti prijavo v zavarovanje na obrazcu M-1/M-2, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Višji zahtevek je zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati regres za letni dopust za leto 2009 v višini neto 494,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2009 dalje, v roku 8 dni, pod izvršbo (II. točka izreka) in regres za letni dopust za leto 2010 v višini neto 102,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2010 dalje, v roku 8 dni pod izvršbo, višji zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 646,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka, v roku 8 dni pod izvršbo (IV. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo in priznanje pravic tožnice iz delovnega razmerja, o katerih je bilo že odločeno s pravnomočno sodbo. S sodbo opr. št. Pd 202/2009 z dne 29. 3. 2010, potrjeno s sodbo opr. št. Pdp 957/2010 z dne 2. 12. 2010, je sodišče že pravnomočno razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo in drugimi dajatvami. Zato tožnica ni upravičena do sodnega varstva, kot ga je zahtevala z vložitvijo tožbe, ampak bi morala predlagati izvršbo na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe. Sodišče se le pavšalno sklicuje na sodno prakso. Takšna sodna praksa je v nasprotju z zakonom, ki prepoveduje sojenje o že razsojeni zadevi in zato ne more biti pravna podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih le pavšalno uveljavlja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu zahtevala plačilo plače zaradi nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za čas od 28. 4. 2009 do vključno 31. 12. 2010 ter plačilo regresa za letni dopust za leti 2009 in 2010. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zahtevku v pretežni meri ugodilo. Sledilo je izračunu izvedenca, kateremu nobena od strank ni oporekala.

Tožena stranka sodišču prve stopnje neupravičeno očita, da je bilo o zahtevku tožnice že pravnomočno odločeno in bi zato moralo sodišče tožbo zavreči. S sodbo opr. št. Pd 202/2009 z dne 29. 3. 2010, potrjeno s sodbo opr. št. Pdp 957/2010 z dne 2. 12. 2010, je bilo o istem zahtevku odločeno le po temelju, kar pa ni ovira za vložitev nove tožbe s specificiranim zahtevkom. O tem je bilo v sodni praksi že večkrat zavzeto povsem jasno stališče (npr. sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 235/2002). Sodba, s katero je bilo pravnomočno odločeno le o temelju zahtevka za plačilo plače in regresa za letni dopust, ne pa tudi o višini, je dejansko vmesna sodba. Z izpodbijano sodbo (ugodilni del) pa je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku po višini. Ker tožena stranka svojih obveznosti, ki po temelju izhajajo iz že pravnomočne sodbe, ni poravnala prostovoljno, je bila tožnica prisiljena zahtevati izvršitev te obveznosti z vložitvijo nove tožbe, na podlagi katere bo lahko dosegla prisilno izvršbo, kolikor tožena stranka svojih obveznosti še vedno ne bo poravnala prostovoljno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbe krije sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).