Jedro

Tožnik je že v tožbi navedel, da delodajalec ni poskrbel, da bi se žarometi lahko varno zamenjali, katere konkretne ukrepe je delodajalec opustil, pa je lahko navedel šele po izdelavi izvedenskega mnenja, zato so tovrstne tožnikove trditve pravočasne.

Glede na oceno tveganja, ki jo je delodajalec tožnika izdelal in iz katere izhaja, da pri delu tožnika lahko pride do urezov, je za delodajalca obstajala dolžnost izdelave pisnega navodila glede izvajanja konkretnega opravila. Samo v izjemnih primerih, kadar delavcem grozi neposredna nevarnost za zdravje in življenje, so lahko ta navodila v ustni obliki, nikakor pa ne (glede na oceno tveganja), da naj navodila v primeru, kot je konkretni, sploh ne bi bila potrebna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je zahtevek tožeče stranke po temelju utemeljen, odločitev o stroških postopka pa je pridržalo za končno odločbo.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, zaradi kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage presodilo, da je podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke oziroma delodajalca tožnika, ker ni zagotovil primernih pogojev za delo. Tožnik je v tožbi le pavšalno navajal, da delodajalec ni poskrbel za način in sredstva, s katerimi bi zagotovil varen postopek menjave žarometa. Edina konkretna trditev je bila podana v pripravljalni vlogi z dne 19. 7. 2007 in sicer, da bi delodajalec moral v konkretnem primeru poskrbeti za ustreznost mehanizma, na katerega je bilo potrebno učvrstiti žaromet. Sodišče je zaključilo, da je podana krivdna odgovornost delodajalca, ker delavca ni poučil o tem, da obstaja lažji način menjave žarometa in ni zagotovil manj nevarne menjave žarometa, pri čemer tožeča stranka niti v pripravljalni vlogi ali na prvem naroku ni podala nobenih konkretnih trditev v zvezi s samim načinom menjave žarometa ali opustitvami s strani delodajalca. Sodišče je tako odločalo preko trditvene podlage. Tudi sicer tožena stranka meni, da je sodišče napačno presodilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost tožnikovega delodajalca in posledično tožene stranke. Zaključilo je, da je do nesreče prišlo zaradi nepravilnega načina menjave žarometa, čeprav tožeča stranka ni zatrjevala, da je bilo samo delo menjave žarometa neprimerno, celo sama je v tožbi navedla, da je menjavala žaromet po pravilnem postopku dela. Tudi zaslišane priče so izpovedale, da je običajen in pravilen način menjave žarometa tak, da ga nastaviš na vijake in ga potisneš. Izvedenec je opisal drugačen način, torej kot pravilen način menjave žarometov je navedel, da je treba žaromete v ohišje luči privijačiti s tremi vijaki. Po mnenju tožene stranke to predstavlja le enega od možnih načinov menjave žarometa, vendar le-ta ni nujno edino pravilen. Mogoče je da je takšen način primernejši, to pa še ne pomeni, da je postopek menjave, kot ga je izvajal tožnik neprimeren, napačen in zato nedopusten. Samo sodišče je, v okviru ugotavljanja obstoja objektivne odgovornosti, ugotovilo, da način menjave žarometa, kot ga je opravljal tožnik, ni nevaren. Ne moremo govoriti, da je delodajalec ravnal protipravno, ker delavca ni poučil o tem, da obstaja tudi lažji način menjave žarometov. Gre za delavca, ki ima 22 let delovnih izkušenj pri zavarovancu tožene stranke in opravljen izpit iz varstva pri delu. Gre za enostavno, rutinsko delo in posebna ustna oziroma pisna navodila po mnenju tožene stranke niso potrebna. Sodišče je v zvezi z varnostnimi sredstvi zaključilo, da so bila, glede na izdelano oceno tveganja, predpisana varnostna sredstva neprimerna, kakšna bi bila primerna, pa sodišče ni obrazložilo. Tudi sicer je izvedenec le navedel, da bi bilo lahko kot dodaten ukrep navedeno, da je potrebno izdelati pisna navodila, taka zahteva ni nikjer predpisana. Primernejše varovalne opreme od rokavic za konkreten primer ni, drugačna varovalna oprema bi onemogočala normalno menjavo žarometov. Predlaga, da Višje sodišče sodbo spremeni, podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo trditvene podlage. Trditev, na kakršne je sodišče na koncu oprlo svojo odločbo, sicer tožeča stranka res ni podala niti v tožbi, niti v pripravljalni vlogi ali na prvem naroku, vendar pa jih je podala potem, ko je izvedenec izdelal izvedeniško mnenje, to pa je šteti kot pravočasne trditve oziroma pravočasno navajanje dejstev v skladu s 4. odstavkom 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožeča stranka je namreč konkretno opustitev lahko navedla šele po izdelavi izvedeniškega mnenja oziroma je brez svoje krivde ni mogla navesti že prej, že v tožbi pa je navedla, da delodajalec ni poskrbel za način, s katerim bi se zagotovil varen postopek menjave žarometa, kar se je dejansko izkazalo za utemeljeno.

5. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da je do nesreče prišlo zaradi nepravilnega načina menjave žarometa na vlečni lokomotivi, ki je bil sicer običajen način menjave žarometa, vendar ga je delodajalec ne samo dopustil, temveč tudi posredno povzročil, saj delavca ni poučil o tem, da obstaja lažji način menjave žarometa oziroma mu ni zagotovil ustrezne manj nevarne menjave žarometa oziroma varnejšega načina dela. Pritožba neutemeljeno navaja, da je način menjave žarometa, kot ga je opisal izvedenec, le primernejši, da pa to še ne pomeni, da je postopek menjave, kot ga je izvajal tožnik, neprimeren. Izvedenec je namreč jasno navedel, da je način dela, kot se je izvajal pri zavarovancu toženca, ko so žaromete natikali na silo in potiskali preko vijakov v ohišje luči, veliko bolj zamuden in nevaren, saj pri takšnem načinu dela obstaja nevarnost, da poči steklo žarometa in da pride do poškodbe delavca, ki žaromet montira, medtem ko pri menjavi žarometa, ko se žaromet v ohišje luči pritrjuje z vijaki, pri delu za delavce ne obstaja nobena nevarnost. Če se namešča na način, kot ga je nameščal tožnik, pa obstaja velika verjetnost, da bo prišlo do loma stekla žarometa, da steklo poči in posledično do poškodbe delavca. Pritožbena navedba, da izvedenec ni navedel, da je postopek menjave, kot ga je izvajal tožnik neprimeren in napačen, zato ni utemeljena. Pritožba se neutemeljeno sklicuje, da je sodišče samo, v okviru ugotavljanja obstoja objektivne odgovornosti ugotovilo, da način menjave žarometa, kot ga je opravil tožnik, ni nevaren, saj je sodišče ugotovilo, da menjava žarometa sama po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti, pri čemer pa pritožba zamolči, da je ugotovilo tudi, da je sporen po mnenju izvedenca sam način menjave žarometa.

6. Nadalje pritožba navaja, da posebna ustna oziroma pisna navodila za menjavo žarometa niso potrebna, ne strinja pa se pritožba tudi z zaključkom, da so bila gleda na izdelano oceno tveganja predpisana varnostna sredstva neprimerna. Tudi te pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, na podlagi izdelanega izvedeniškega mnenja, da je glede na oceno tveganja, ki jo je delodajalec tožnika izdelal in iz katere izhaja, da pri delu tožnika lahko pride do urezov, za delodajalca obstajala dolžnost izdelave pisnega navodila glede izvajanja konkretnega opravila. Samo v izjemnih primerih, kadar delavcem grozi neposredna nevarnost za zdravje in življenje, so lahko ta navodila v ustni obliki (1. odstavek 23. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu, ZVZD), nikakor pa ne (glede na oceno tveganja), kot navaja pritožba, da naj navodila v primeru, kot je konkretni, sploh ne bi bila potrebna. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da, glede na izdelano oceno tveganja, zgolj navedba osebne varovalne opreme ne zadošča. Sodišče res ni navedlo, katera varnostna sredstva bi bila primerna, vendar pa je ključna ugotovitev izvedenca, da v konkretnem primeru, ko je bila predvidena samo uporaba osebne varovalne opreme, to ne zadošča, pač pa bi moral delodajalec delo in nevarnost konkretizirati, nevarnost analizirati, ugotoviti vzrok, ki je bil v spornem primeru napačen način dela in predpisati nov način dela, vijačenje žarometa v ohišje z vijaki. Protipravna opustitev zavarovanca tožene stranke je podana in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

7. Glede na navedeno in ob ugotovitvi ostalih elementov odškodninske odgovornosti (ki jih tožena stranka v pritožbi ne izpodbija), je sodišče prve stopnje, z ugoditvijo tožbenemu zahtevku zaradi krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke, materialno pravo uporabilo pravilno. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

8. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. in 154. člen ZPP).