Jedro

Reorganizacija je izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med ostale zaposlene, torej da bo obstoječe delo opravil z manj zaposlenimi. Na zakonitost odpovedi ne vplivajo niti poslovni rezultati niti obseg dela, saj se delodajalec za reorganizacijo lahko odloči tudi v primeru nespremenjenega obsega dela in nespremenjenih poslovnih rezultatov. Sodišče pa nima pravice, da se spušča v presojo organiziranosti dela pri toženi stranki, saj je to v avtonomni pristojnosti delodajalca, pri čemer je direktor tožene stranke tisti, ki ima največji vpogled v poslovanje ter v potrebe tožene stranke po prilagajanju delovnega procesa. Sodišče prve stopnje je odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga oprlo na izpovedbe prič, ki kot take nimajo pravice, da odločajo o razlogih reorganizacije, ne pa na izpovedbo direktorja, ki je na naroku za glavno obravnavo obrazložil svojo odločitev glede reorganizacije dela pri toženi stranki. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 9. 2014 nezakonita in se razveljavi (1. točka) ter da je bila pogodba o zaposlitvi tožnika s toženo stranko z dne 9. 10. 2014 za delo na delovnem mestu voznik specialnega komunalnega vozila sklenjena pod razveznim pogojem ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 9. 2014 (2. točka). Odločilo je, da pogodba o zaposlitvi tožnika s toženo stranko z dne 9. 10. 2014 za delo na delovnem mestu voznik specialnega komunalnega vozila preneha veljati z dnem pravnomočnosti predmetne sodbe (3. točka). Prav tako je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga razporediti na delovno mesto „mehanik“ v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 1. 2013 in aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 1. 2014 ter mu za ves čas, ko ni delal na tem delovnem mestu, torej od 9. 10. 2014 do vrnitve na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, predvsem mu priznati, obračunati in izplačati nadomestila plače v višini razlike med plačo, ki jo je prejemal na delovnem mestu „voznik specialnega komunalnega vozila“ in bruto plačo, ki bi jo prejemal na delovnem mestu „mehanik“, skladno s pogodbo o zaposlitvi tožnika z dne 24. 1. 2013, od bruto zneska plač obračunati in plačati vse ustrezne davke in prispevke, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratnega prikrajšanja mesečnega zneska plače dalje do plačila, oziroma od zapadlosti ostalih pravic iz delovnega razmerja, ga prijaviti v ustrezna zavarovanja, vse v 8 dneh pod izvršbo (4. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 791,90 EUR v roku 8 dni od dneva pravnomočnosti sodbe brezobrestno, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti do plačila, pod izvršbo (5. točka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo in izpodbija sodbo v celoti zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Navaja, da gre pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga za prenehanje potreb določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, in sicer zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Iz obrazložitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe izhaja, da je tožena stranka izvedla reorganizacijo delovnega procesa s tem, da je posamezne zadolžitve avtomehanične delavnice smiselno razdelila na druge enote, kot so izpis delovnih nalogov, mesečni obračun notranjih in zunanjih storitev mehanične delavce, selitve gradbene mehanizacije po gradbiščih, naročanje in dobava materiala za potrebe delavnic, izvajanje posameznih opravil v obstoječi varilski delavnici itd. Sodišče je navedlo, da dokazni postopek ni pokazal zmanjšanja obsega dela v mehanični delavnici ter ugotovilo, da je s tem odpadel tudi razlog za odpoved delovnega razmerja tožniku na delovnem mestu mehanik. Reorganizacija je izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med ostale zaposlene. Sodišče je štelo, da zmanjšanje del v mehanični delavnici zaradi reorganizacije ni vplivalo na obseg dela v tolikšni meri, ki bi opravičevalo odpoved delovnega razmerja tožniku. Tožena stranka meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj se delodajalec za reorganizacijo lahko odloči tudi v primeru nespremenjenega obsega dela in nespremenjenih poslovnih rezultatov. Sodišče je z odločitvijo nezakonito poseglo v pravico delodajalca, da lahko svobodno organizira delo v podjetju. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi do navedb direktorja tožene stranke sploh ni opredelilo, razen v 16. točki obrazložitve, ko je navedlo, da kljub izpovedi direktorja A.A., da do koriščenja nadur ni prišlo, takšna izjava po presoji sodišča ne bi bila potrebna, če bi bil obseg dela v delavnici dejansko zmanjšan. Ravno direktor tožene stranke A.A. ima v tej funkciji največji vpogled v poslovanje tožene stranke ter njene potrebe po prilagajanju delovnega procesa. On torej lahko praktično edini verodostojno izpove in utemelji nastanek poslovnega razloga, ki je botroval odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe. Ostali zaposleni - delavci, ki so bili zaslišani na naroku dne 7. 1. 2015, nimajo pristojnosti, da bi ocenjevali razloge poslovne narave, ki so se pojavili pri toženi stranki. Direktor je ključna oseba, ki lahko poda navedbe glede obstoja poslovnega razloga, pri čemer se sodišče do njegove izpovedbe niti ni opredelilo. Vsi so imeli manj dela v delavnici, potrebno se je bilo lotiti reorganizacije po vseh segmentih. Tožena stranka je ocenjevala, da je odločitev, da bo šel na novo delovno mesto voznika tožnik, bila primerna, primerna njegovi izobrazbi in strokovnemu znanju in seveda tudi potrebam tožene stranke. Direktor je povedal, da nima natančne evidence, koliko se je delo zmanjšalo, šlo pa je za kako tretjino. Sodišče je nepopolno ugotovilo odločilna dejstva, s tem nepopolno ugotovilo dejansko stanje, še zlasti glede na to, da je ravno direktor tisti, ki lahko glede potreb po reorganizaciji največ izpove. Sodišče si samo gradi argumente za podkrepitev svoje odločitve, čeprav za to nima nikakršnega dokaza. Priče so izpovedale, da vsak dan niso imeli zadosti ur, sodišče je tako storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je načrtno ignoriralo pisno izjavo B.B., kakor tudi njegove navedbe, ki jih je podal na naroku 7. 1. 2015. Priča C.C. je izpovedal, da je tožniku delovno mesto bilo odpovedano zaradi tega, ker je šlo za zmanjšanje potreb po delu v mehanični delavnici. Sodišče je tudi štelo, da iz izpovedbe D.D. ni mogoče zaključiti, da je bilo zmanjšanje del v mehanični delavnici zgolj občasno, zaradi česar prenos del po mnenju sodišča ni vplival na obseg dela v tolikšni meri, da bi opravičeval odpoved delovnega razmerja tožniku. Sodišče je storilo bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi o odločilnih dejstvih sami s seboj v nasprotju, saj sodišče najprej zapiše, da do zmanjšanja dela ni prišlo, v nadaljevanju pa, da je bilo zmanjšanje dela zgolj občasno. Direktor tožene stranke A.A. je tudi izpovedal, da so želeli na trgu pridobiti več dela in nekako avtomehanično delavnico rešiti, potem pa se je zgodilo drugače. Sodišče tega ni upoštevalo v zadostni meri. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priče so izpovedale, da so delo v avtomehanični delavnici imeli. Tožnik sicer ni nikoli vozil specialnega vozila. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Sodišče je izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki so jo predložili tožnik in tožena stranka ter zaslišalo tožnika, direktorja tožene stranke A.A. ter priče E.E., B.B., C.C., F.F., G.G., D.D. in H.H. ter po tako izvedenih dokazih ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe ter posledično prenehanju veljavnosti nove pogodbe in iz tega naslova pravice do vrnitve nazaj na delo, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja in izplačila razlike v plači med obema delovnima mestoma.

7. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) v 91. členu ureja odpoved s ponudbo nove pogodbe in določa, da če delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, se uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek). Če delavec sprejme ponudbo delodajalca, mora skleniti novo pogodbo o zaposlitvi v roku 15 dni od prejema pisne ponudbe (2. odstavek). Če delavec sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, nima pravice do odpravnine, obdrži pa pravico do pravnega varstva pred pristojnim sodiščem, kot v drugih primerih redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi se šteje, da je bila nova pogodba sklenjena pod razveznim pogojem (3. odstavek).

8. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo, pri čemer tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da je reorganizacija izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med ostale zaposlene, torej da bo obstoječe delo opravil z manj zaposlenimi. Pri navedenem je pomembno tudi to, da na zakonitost odpovedi ne vplivajo niti poslovni rezultati niti obseg dela, saj se delodajalec za reorganizacijo lahko odloči tudi v primeru nespremenjenega obsega dela in nespremenjenih poslovnih rezultatov. Pritožba tudi utemeljeno navaja, da sodišče nima pravice, da se spušča v presojo organiziranosti dela pri toženi stranki, saj je to v avtonomni pristojnosti delodajalca, pri čemer pritožba tudi utemeljeno navaja, da je direktor tožene stranke tisti, ki ima največji vpogled v poslovanje ter v potrebe tožene stranke po prilagajanju delovnega procesa.

9. Iz obrazložitve sodbe dejansko izhaja, da je sodišče oprlo svojo odločitev na izpovedbe prič, ki kot take nimajo pravice, da odločajo o razlogih reorganizacije, ni pa svoje odločitve oprlo na izpovedbe direktorja, ki je sicer na naroku za glavno obravnavo 7. 1. 2015 obrazložil svojo odločitev glede reorganizacije dela, pri čemer iz predložene odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 1. 2013 in aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 1. 2014 iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 9. 2014 izhaja, da je delodajalec navedel, da je v zadnjem obdobju močno posodobil park, izdobavljeno je bilo tovorno vozilo, tri poltovorna vozila, kombinirana ..., bager, ter v večji meri zamenjal stroje lažje gradbene mehanizacije, ki je nova ali malo rabljena oprema, ki kot takšna ne potrebuje veliko popravil. Prav tako iz odpovedi izhaja, da so se posamezne zadolžitve mehanične delavnice smiselno razdelile na druge enote, kot so izpis delovnih nalog, mesečni obračuni notranjih in zunanjih storitev mehanične delavnice, selitve gradbene mehanizacije po gradbiščih, naročanje in dobava materiala za delavnice, selitve gradbene mehanizacije po gradbiščih, naročanje in dobava materiala za potrebe delavnice, izvajanje posameznih popravil v obstoječi varilski delavnici in podobno. Tožena stranka tudi navede, da je šlo za drugačno organizacijo dela in tako delavec ne more več opravljati dela po pogodbi na delovnem mestu mehanik, in mu je tožena stranka ponudila novo delovno mesto voznik specialnega komunalnega vozila za nedoločen čas s polnim delovnim časom 40 ur na teden.

10. Sodišče tudi navede, da je tožena stranka dala svojim delavcem v podpis bianko soglasje za opravljanje nadur, čeprav je iz izpovedi direktorja tožene stranke razvidno, da do koriščenja nadur dejansko ni prišlo, pri čemer po oceni sodišča takšna izjava ne bi bila potrebna, če bi bil obseg dela v mehanični delavnici dejansko zmanjšan. Navedena ocena sodišča je povsem irelevantna za pravilno odločitev, pri čemer pa je tudi nepravilna, saj iz izvedenih dokazov, ki jih je sodišče sicer izvedlo, ni jih dokazno ocenilo, v kakšnem primeru bi delavci dejali nadure.

11. Sodišče svojo odločitev opre tudi na hipotezo, izhajajočo iz izpovedi prič, da tožena stranka razpolaga z evidenco opravljenega dela v mehanični delavnici, ki pa ni bila predložena sodišču (16. točka obrazložitve). Takšno hipotetično sklepanje sodišča nima nikakršne pravne podlage, saj morajo stranke na podlagi 7. člena ZPP navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Sodišče sme ugotavljati dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena), vendar svoje odločitve ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Tako sodišče nikakor ne bi smelo šteti v škodo toženi stranki, da ni predložila kot dokaz evidence opravljenega dela v mehanični delavnici. Ob navedenem je sodišče sicer moralo upoštevati, da je v postopkih v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu dokazno breme na strani delodajalca.

12. Glede na navedeno, bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku dodatno zaslišati A.A., direktorja tožene stranke, zlasti glede reorganizacije delovnega procesa in pri tem pri svoji odločitvi upoštevati, da je direktor zakoniti zastopnik tožene stranke, ki ima pravico, da odloča glede reorganizacije delovnega procesa, ne pa posamezni zaposleni v avtomehanični delavnici. Ob tem bo moralo upoštevati, da na zakonitost odpovedi ne vplivajo niti poslovni rezultati niti sam obseg dela. Pritožbeno sodišče se ob navedeni odločitvi sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi VIII Ips 231/2013 z dne 23. 4. 2014. 13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.