Jedro

Sodišče se ni dolžno opredeliti do vseh navedb pravdnih strank, temveč le do tistih, ki so za presojo konkretnega primera odločilne, odgovor na navedbe strank pa je lahko razviden tudi iz konteksta celotne obrazložitve.

Do protispisnosti pride, ko sodišče v sodbo napačno povzame vsebino listin, ne pa takrat, ko napačno oceni izvedene dokaze ali za odločitev navede pomanjkljive razloge.

Dokazna ocena je popolna, skrbna in vsebinsko prepričljiva. Ker vsebuje jasne razloge o pravno odločilnih dejstvih, je sodbo prav tako mogoče vsebinsko preizkusiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti 25.389,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila in odmerilo pravdne stroške, ki jih je dolžna povrniti tožnici. Hkrati je ugodilo ugovoru toženke zoper sklep o začasni odredbi, sklep razveljavilo, predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo ter razveljavilo ukrep zavarovanja.

2. Zoper sodbo (I. in II. točko izreka) se pritožuje toženka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 1. in 2. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.1 Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožnica na podlagi razvezane kupoprodajne pogodbe od toženke zahtevala povrnitev preostanka kupnine za nakup stanovanja v Slovenski Bistrici (v višini 25.389,00 EUR).2 V nakup naj bi jo prepričala toženka, z namenom, da bi tožnica in njen partner lahko ostala v družinski hiši v Novem mestu (pri partnerjevih starših), s kupljenim stanovanjem pa bi izplačala brata tožničinega partnerja. Kupnino je tožnica plačala s pridobitvijo stanovanjskega kredita.

6. Toženka sodišču očita, da je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, torej njeno pravico do izjave, s tem ko se ni opredelilo do podrobnih pojasnil glede upravljanja z njenimi denarnimi sredstvi (in denarnimi sredstvi njenega moža). Navajala je, da je predlagala vpogled v več bančnih računov (tudi svoje mame in tete), na podlagi katerih je sodišče na kratko in brez posebne argumentacije zaključilo, da ni razbrati, da so bila denarna sredstva dejansko njena. Pri tem je dalo prevelik pomen neobstoječim potrdilom o vračanju denarja na roke.

7. Gre za neutemeljene očitke. Sodišče se je v obrazložitvi sodbe (zlasti v 16. in 17. točki) dovolj opredelilo do vseh relevantnih dejstev. Med drugim do dejstva, da iz bančnih računov toženke in njenega moža (za obdobje med letoma 2008 do 2016) izhaja negativno stanje denarnih sredstev. In do dejstva, da iz bančnih računov toženkine mame in tete ne izhaja, da gre v resnici za sredstva toženke. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se sodišče ni dolžno opredeliti do vseh navedb pravdnih strank, temveč le do tistih, ki so za presojo konkretnega primera odločilne, odgovor na navedbe strank pa je lahko razviden tudi iz konteksta celotne obrazložitve. Sodišču se do zatrjevanih upravljanj z denarjem, katere je toženka izpostavila v pripravljalnih vlogah, ni bilo potrebno podrobneje opredeliti. Jasno je namreč ugotovilo, da toženki ni uspelo ovreči domneve, da je imetnik denarnih sredstev na bančnem računu tisti, katerega račun je. Zatrjevani dvigi denarnih sredstev iz računa mame in tete v nobeni meri ne izkazujejo, da gre za toženkina sredstva, še manj, da so bila ta dvignjena z namenom poplačila tožnice. Toženkine navedbe glede vezave njenih denarnih sredstev pod imenom tete pa so ostale povsem nedokazane. Na drugi strani obstoji več pokazateljev, ki potrjujejo zaključek sodišča o slabšem finančnem stanju toženke (med drugim večje posojilo toženke in moža za gradnjo hiše, v katero po 14 letih še nista vseljena, izpovedbe drugih prič o tem, da so toženki posodile denar). Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da se je sodišče s toženkinimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo. Pritožbeno sodišče pa takšnemu razlogovanju v celoti sledi.

8. V obravnavani zadevi je sodišče v sodbi ugotovilo, da je toženka po podpisu kupoprodajne pogodbe (jeseni 2014) na ogled stanovanja peljala A. A. in njegove starše, pri čemer ogled zagotovo ni bil naključen. Slednje je ugotovilo na podlagi izpovedb zaslišanih prič, dejstva, da se je toženka, ki ima večji avto, sama ponudila, da bratu tožničinega partnerja pelje zimske pnevmatike in splošno znanega dejstva, da Slovenska Bistrica ni na pol poti med Novim mestom in Žalcem (kjer je ta takrat bival). Toženka takšno ugotovitev v pritožbi označi za zmotno in sodišču očita kršitev iz petnajste točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem, da je vsebini listinskega gradiva v spisu pripisalo drugačno vsebino, kot jo v resnici ima, ko je brez vsake dejanske podlage sklepalo, da so bile pnevmatike peljane le do Žalca. Nihče od zaslišanih namreč ni bil vprašan kam jih je bilo treba peljati in od kod izvira njihov kupec.

9. V konkretni zadevi sam prevoz pnevmatik in namen njihove prodaje nista bistvena.3 Ključna je ugotovitev o nenaključnosti ogleda stanovanja, za katero je sodišče podalo prepričljive in tehtne razloge. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi iz zapisnika o zaslišanju brata tožničinega partnerja (v kazenski zadevi, priloga A19) izhaja, da so se s toženko in starši dlje časa dogovarjali o možnosti njegovega izplačila, pri čemer mu je toženka sama omenila možnost, da se za namen izplačila kupi nepremičnina. Da ga to ne zanima, je toženki že vnaprej povedal, ker pa je ta vztrajna oseba, je šel stanovanje vseeno pogledati. S tem je odgovorjeno tudi na pritožbene očitke, da sodišče ni upoštevalo izpovedi brata tožničinega partnerja, da mu je toženka stanovanje ponujala zgolj v najem, in ne odkup. Čeprav pritožbeno sodišče ne izključuje možnosti, da sta se toženka in brat njenega partnerja dogovarjala tudi v smeri najema stanovanja, pa iz zgoraj povzete izpovedi jasno izhaja, da to ni bila edina možnost. 10. Do protispisnosti pride, ko sodišče v sodbo napačno povzame vsebino listin, ne pa takrat, ko napačno oceni izvedene dokaze ali za odločitev navede pomanjkljive razloge. Iz pritožbenih navedb toženke izhaja, da nasprotuje oceni izpovedb zaslišanih prič, kar pa ne konstituira razloga za očitano kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Iz nadaljnjih pritožbenih navedb izhaja, da toženka nasprotuje dokazni oceni sodišča. Obrazložitvi sodbe očita, da je vsebinsko neprepričljiva in tako skopa, da je ni mogoče preizkusiti. Kot vsebinsko prazen argument problematizira tudi uporabo izraza ''prepričljiva in življenjska'' izpovedba. V nadaljevanju se pritožbeno sodišče, v sklopu izpodbijanja pravilnosti dokazne ocene, opredeli le do bistvenih pritožbenih navedb (drugi odstavek 360. člena ZPP).

12. Med drugim toženka navaja, da, če je do razveze kupoprodajne pogodbe prišlo že 26. 11. 2014 (ko se je njun podpis overil pri notarki), kar je tudi datum rojstnega dne mame tožničinega partnerja, je nemogoče, da bi se na praznovanju njenega rojstnega dne toženka 'hvalila', da je rešila stanovanjski problem brata tožničinega partnerja. Pritožba izkrivlja ugotovitve sodišča. Kot je pojasnilo v 13. točki obrazložitve, je na podlagi prepričljivih izpovedb prič B. B. in C. B. zaključilo, da jima je toženka na praznovanju rojstnega dne ponudila pomoč pri ureditvi ugodnega kredita. Slednje naj bi jima ponudila, ker sta tudi sama kupovala stanovanje, ker naj bi imela toženka poznanstvo na banki in ker je kredit uredila že za tožnico. Dokazni postopek je pokazal, da je tako sklenitev kupoprodajne in kreditne pogodbe, kot tudi razvezo kupoprodajne pogodbe, urejala toženka. Kot je izpovedalo več prič, so ji družinski prijatelji, kot pravnici, zaupali in prepuščali urejanje pravnih zadev. Tako ni nič nenavadnega, da je svojo pomoč pri urejanju le-teh ponujala na rojstnodnevni zabavi. Časovno sovpadanje datumov razveze kupoprodajne pogodbe in praznovanja rojstnega dne takšne ugotovitve v ničemer ne omaje. Razvezana kupoprodajna pogodba namreč ne vpliva na dejstvo, da je toženka za tožnico uspela pridobiti (ugoden) kredit. 13. Toženka prav tako izkrivljeno prikazuje, da je sodišče neupravičeno sledilo tožničini navedbi, da ni nikoli pristala na to, da bi ji toženka po razvezi pogodbe namesto povrnitve kupnine plačevala obroke kredita. Navaja, da je sodišče izhajalo iz napačne predpostavke, da je bila toženka na dan prejetega poziva na plačilo (s strani tožnice) v zamudi s plačilom do takrat zapadlih obrokov kredita. Slednje ne drži. Sodišče ni izhajalo iz očitane predpostavke ampak iz preprostega razloga, da je pri izraženi želji tožnice po prenovi in ureditvi svojega stanovanja,4 povsem normalno in pričakovano, da je tožnica pristala (zgolj) na povrnitev kupnine. Z obstoječim kreditom ji namreč prenova ni bila dosegljiva, kar je sodišče tudi prepričljivo obrazložilo.

14. Toženka nadalje navaja, da je sodišče nekritično sledilo izpovedbi tožničinega partnerja, da je delež njegove brata na hiši v Novem mestu znašal 40.000 EUR, kar naj bi ustrezalo višini kupnine za stanovanje. Izpostavlja, da ne gre za trditveno podlago tožnice, ampak za izpoved priče, kateri ni mogla ugovarjati, sodišče pa je ne bi smelo uporabiti. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je treba ločiti med navedbami, s katerimi stranka v postopku podaja svoje trditve o dejstvih in s tem postavi okvir, znotraj katerega sodišče nato ugotavlja dejansko stanje, in med izpovedbo, kjer pa gre za enega izmed dokazov. Če stranka (oziroma z njene strani predlagana priča), ko je zaslišana, nekaj izpove, to ne predstavlja dejanske navedbe in ne širi njene trditvene podlage. Če je stranka izpovedala nekaj, za kar ni bilo trditvene podlage, takšna izpovedba tudi ne more sama po sebi ničesar dokazovati.5 V konkretni zadevi je tožničin partner zaslišan odgovoril na vprašanje, kje bi s tožnico našla sredstva za obnovo svojega stanovanja. Znotraj izpovedovanja je ocenil, da bo „ /.../ tistih 40.000,00 EUR polovica vrednosti naše hiše, izplačano bratu, /.../“.6 Neutemeljeni so očitki, da je sodišče z upoštevanjem te izpovedbe ugotavljalo vrednost deleža na nepremičnini v Novem mestu. Tožničin partner je zgolj izpovedal o približni vrednosti izplačila (bratu), zato tudi ne drži, da bi bila s tem razširjena trditvena podlaga. Zlasti ob upoštevanju dejstva, da je kupnina po kupoprodajni pogodbi znašala 35.000,00 EUR.

15. Zaključek sodišča, da so trditve tožnice in njena izpovedba, da ji toženka ni dajala denarja na roke, izkazane z listinami v spisu, toženka ocenjuje za neprepričljiv. Izpostavlja, da sodišče ne pojasni katera priča je prepričljivejša, predvsem v delu, ko verjame tožnici, da si je 6.000,00 EUR sposodila od svoje mame. Pri tem namreč ne tožnica ne toženka nista predložili nobenega listinskega dokaza za svojo trditev. Drži, da je sodišče ugotovilo, da je toženka posojilo iz leta 2011 vračala na roke vse od oktobra 2011 do avgusta 2014, in sicer približno 300,00 EUR mesečno (tako so izpovedali toženka, tožnica, njen partner, enako pa izhaja iz priloženih potrdil o plačilu7). Vendar pa ta ugotovitev v ničemer ne vpliva na pravilne ugotovitve glede kasnejšega vračanja denarja. V septembru 2014 so namreč razvidna (zgolj) tri nakazila toženke na račun tožnice, in sicer v višini 2.900,00 EUR, 5.500,00 EUR in 900,00 EUR.8 Glede na izkazana nakazila je edini logičen zaključek sodišča, da toženki ne gre verjeti, da je v istem času na roke posodila (še) toliko višja zneska, to je 10.000,00 EUR in 6.300,00 EUR. Težko je verjeti, da si oseba, ki bi vrnila takšna zneska denarja, pri tem ne bi zagotovila potrdil o vračilu (oz. le-teh ustrezno shranila). To še posebej velja v primeru toženke, ki bi kot pravnica zagotovo ravnala v smeri, da si zagotovi svojo pravno varnost. Enak zaključek je sodišče naredilo glede večjih, prav tako neizkazanih, vračil posojila iz leta 2011. Tako mu nekonsistentnosti in nasprotij v sodbi ni mogoče očitati. Prav tako ne držijo očitki o pomanjkljivih razlogih glede prepričljivosti izpovedb. Sodišče je izpovedbo tožnice in njene mame neposredno zaznalo in ju (v primerjavi z izpovedbo toženke) ocenilo za zanesljivejši. Takšni presoji pritožbeno sodišče v celoti sledi, potrjujejo pa jo tudi zgoraj navedeni razlogi.

16. Glede na vse pojasnjeno so očitki o pomanjkljivosti dokazne ocene neutemeljeni. Slednja je popolna, skrbna in vsebinsko prepričljiva. Ker vsebuje jasne razloge o pravno odločilnih dejstvih, je sodbo prav tako mogoče vsebinsko preizkusiti. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča potrdilo (353. člen ZPP).

17. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju ZPP. 2 Kupoprodajno pogodbo sta sklenili 29. 8. 2014,razvezali pa 27. 11. 2014. 3 O tem, da jih je peljala toženka je nenazadnje izpovedala sama, vsi pa so soglasno izpovedali, da so bile pnevmatike peljane do A. A. O njihovi prodaji je A. A. izpovedal, da je sam prosil očeta, naj mu jih ob priliki pripelje, saj jih namerava prodati, pri čemer podrobnosti prodaje ni omenjal. 4 O tem, da je bilo stanovanje tožnice in njenega partnerja potrebno obnove, potrdi tudi partner, ko zaslišan izpove, da je bila hiša pokrita leta 1928 in je na njej še prvi 'cegel'. 5 Tako tudi sodba VSL I Cp 1356/2022. 6 Glej l. št. 132. 7 Priloge B7-B30. 8 Priloga A12-A13.