Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer pretrpljene telesne bolečine.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita, tako da se izrek sodbe sodišča prve stopnje glasi: "Toženec F. K. mora plačati tožniku R. B. 70.000,00 SIT (z besedo: sedemdeset tisoč tolarjev 00/100) z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10.9.1996 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Višji tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo se zavrne." Sicer se revizija zavrne kot neutemeljena.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 206.500,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 170.000,00 tolarjev od 10.9.1996 dalje in od zneska 36.500,00 tolarjev od 21.7.1994 dalje do plačila. Naložilo mu je tudi povrnitev pravdnih stroškov v znesku 84.429,00 tolarjev. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je toženec 15.7.1994 protipravno udaril tožnika in da je za to v celoti odgovoren za posledice (vzročna zveza), ki so nastale tožniku kot premoženjska in nepremoženjska škoda. Premoženjsko škodo je sodišče ugotovilo v izpadu honorarnega zaslužka tožnika kot inštruktorja voženj v znesku 36.500,00 tolarjev, za nepremoženjsko škodo pa je določilo kot pravično odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 120.000,00 tolarjev in za strah 50.000,00 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi delno ugodilo, tako da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za strah. Poleg tega je pritožbi tožene stranke ugodilo še tako, da je razveljavilo odločitev o priznani premoženjski škodi v znesku 36.500,00 tolarjev z obrestmi in odločitev o pravdnih stroških ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem, to je v odločitvi o odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo.

Proti sodbi drugostopenjskega sodišča je toženec pravočasno vložil revizijo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe v delu, ki je postal pravnomočen, in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Po njegovem je odmerjen previsok znesek kot denarna odškodnina za telesne bolečine, ker tožnik zaradi rahlega udarca z roko ni trpel nobene poškodbe. Po revidentovem mnenju dežurni zdravnik in sodni izvedenec nista ugotovila podplutb in obtolčenin, temveč si je tožnik vse izmišljal, v resnici pa ni šlo dlje od presenečenja. Ker tožnikov primer po Fischerjevi razvrstitvi ne spada niti v skupino zelo lahkih primerov, za katere sodna praksa priznava odškodnino do ene povprečne plače, toženec meni, da daje prisojena odškodnina neupravičeno zadoščenje tožniku. Dodaja, da je bil tožnik soudeležen pri škodnem dogodku, da gre za več kot 20 letno izzivanje v zvezi s potjo, da je toženec pri 51 letih izgubil službo in ima bolezen v družini, zaradi česar je tožnikovo ravnanje sprožilo samoobrambno reakcijo.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 47-27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato sodišče na te revizijske navedbe ne bo odgovarjalo. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki je namenjeno poenotenju uporabe materialnih in procesnih predpisov o pomembnih pravnih vprašanjih in šteje se, da je sodišče prve stopnje dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje ter je sodišče druge stopnje preverilo njegovo pravilnost. Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bil tožnik primoran uporabljati sporno pot, da mu je toženec pomahal in ko je tožnik ustavil avtomobil in odprl okno, ga je toženec udaril, sta pravilno uporabili materialno pravo o toženčevi odgovornosti. Ob takem dejanskem stanju ni podlage za uporabo določil o deljeni odgovornosti ali celo o nujni in potrebni samopomoči. Tudi težave zaradi bolezni v toženčevi družini in izgubi službe ne izključujejo protipravnosti in tožencu ne dovoljujejo, da tepe soljudi.

Po določilu prvega odstavka 154. člena ZOR mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to povrniti. Če gre za nepremoženjsko škodo, pri kateri restitucija ni mogoča, mora omogočiti oškodovancu ustrezno satisfakcijo, kot jo predvidevata 199. in 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Tožnik je zahteval plačilo denarne odškodnine in sodba o odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je postala pravnomočna ter je proti temu delu sodbe dovoljena revizija. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnik dobil udarec v levo stran glave in vratu, zaradi česar je trpel 2 dni hude telesne bolečine, 7 dni zmerne ter 14 dni lažje, da so se izražale v obliki glavobolov in mravljinčenja, da je 4 dni nosil Schanzov ovratnik, štirikrat je bil na bolniških pregledih in rentgeniziran ter da je bil zaradi posledice poškodbe odsoten z dela. Toda revident upravičeno opozarja, da gre za poškodbo, ki jo po Fischerjevi razdelitvi poškodb na šest skupin v sodni praksi uvrščamo med zelo lahke (I. skupina) in da sodna praksa v takih primerih in v primerih lahkih telesnih poškodb (II. skupina) prisoja odškodnino, ki znaša okrog ene do dveh povprečnih neto plač v državi. Le-ta je znašala v času sojenja pred prvostopenjskim sodiščem 83.863,00 tolarjev. Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da tožnikova poškodba zaradi njegove subjektivne občutljivosti in skrbi za zdravje, pa tudi objektivno spada med primere, za katere se v sodni praksi priznava denarna odškodnina po določilu 200. člena ZOR, sta se pravilno odločili, da bosta prisodili denarno vsoto kot tolažbo za tožnikovo telesno trpljenje. Pri tem pa sta premalo upoštevali, da njegove bolečine niso bile niti intenzivne, niti dolgotrajne, poleg tega pa sta preveč upoštevali nevšečnosti med tožnikovim zdravljenjem. Zato je revizijsko sodišče glede na druge, resnejše primere zelo lahkih in lahkih telesnih poškodb, po določilu 395. člena ZPP znižalo prisojeno odškodnino na 70.000,00 tolarjev. Višji znesek bi presegel namen tolažbe za telesno trpljenje in bi šel na roke težnjam, ki niso združljive z namenom denarne odškodnine.

Ker je toženec z revizijo deloma uspel, je po določilu 154. člena ZPP upravičen do povrnitve dela revizijskih stroškov. Ker pa bo sodišče prve stopnje o tožnikovem tožbenem zahtevku še odločalo in je že sodišče druge stopnje pridržalo odločitev o stroških, je to storilo tudi revizijsko sodišče (četrti odstavek 166. člena ZPP), tako da bo prvostopenjsko sodišče na koncu postopka odločilo o povrnitvi vseh pravdnih stroškov skupaj.