Jedro

Iz istega vzroka (konstrukcijska napaka v stavbi) nastajajoča škoda zaradi individualizacije in konkretizacije posameznih škodnih postavk ne omogoča uporabe dol. 376. čl. ZOR o zastaranju odškodninske terjatve od odprave napake dalje, temveč od nastanka posamezne škodne postavke posebej.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločalo o nadaljnjem odškodninskem zahtevku tožeče stranke ter toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku še 370.251,00 SIT s pripadki in pravdnimi stroški. Ta odškodnina se nanaša na tožnikove nezastarane odškodninske terjatve, ki jih je uveljavljal v zadnjih treh letih pred vložitvijo tožbe. Višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen. Pritožbi obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Vzrok za nastajanje škode je v konstrukcijski napaki stavbe, pri čemer je nastajala vse do odprave napake. Zato zastaranje odškodninske terjatve ni začelo teči do odprave vzroka za nastajanje škode. Pri vsakem izlivu fekalij v stanovanje je tožnik zvedel le za del škode. Sodišči nižje stopnje sta očitno obravnavali škodo na tožnikovem premoženju ob uporabi določbe 372. člena ZOR, čeprav tega izrecno ne navajata.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Dejanske ugotovitve, sprejete na nižjih stopnjah, so omogočile sklepanje, da je bila vsaka posamezna škodna postavka, nastala iz sicer istega vzroka (konstrukcijske napake v stavbi in posledičnega izliva fekalij) ugotovljiva ob njenem nastanku (potni stroški, dražja prehrana, stroški čiščenja, stroški zaradi dražjega dopustovanja). Gre torej za posamezne individualizirane in konkretizirane škode, glede katerih je tožnik kot oškodovanec že ob njihovem nastanku vedel za povzročitelja in njihov obseg. Revizijska trditev o sukcesivnem nastajanju škode je sicer utemeljena, vendar zaradi povedanega ni mogoče pritrditi predlagani pravni presoji, po kateri bi triletni zastaralni rok po 376. členu ZOR lahko začel teči šele po popravilu konstrukcijske napake. Pri tem se sodišče druge stopnje ni oprlo na določbo 372. člena ZOR o zastaralnih rokih pri občasnih terjatvah. Štelo je, da so zastarali posamezni zahtevki, ki so bili starejši od treh let glede na čas vložitve odškodninske tožbe. Škoda se je torej pojavljala v posameznih časovno opredeljenih primerih in je bila za vsak primer posebej izračunljiva in iz premoženja oškodovanca pokrita. Pravilna uporaba določb ZOR o zastaranju je torej utemeljeno omogočila zavrnitev dela tožbenega zahtevka, ki zajema škodo, nastalo v času, daljšem od treh let pred vložitvijo tožbe.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 27/90) in ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).