Jedro

Zaradi opuščenega materialnega procesnega vodstva je strankina pravica do izjave kršena le tedaj, če sodišče strank ne seznani s pravnim vidikom zadeve, ki ga ob potrebni skrbnosti stranka sama ni mogla predvideti.

Manjkajoče trditvene podlage se z izvedbo dokazov ne da nadomestiti. To velja tudi za izvajanje dokaza z izvedencem. Predlog tožene stranke za dopolnitev njegovega izvedeniškega mnenja je bil po svoji vsebini informativne narave. Tožena stranka je namreč predlagala, da naj izvedenec sam pojasni, katere podatke potrebuje za izračun (njene) škode. Informativni dokazi niso dovoljeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem (obsodilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ponovno odločalo le še o preostalem (drugem podrednem) spornem tožbenem zahtevku tožeče stranke, medtem ko je odločitev o primarnem in prvem podrednem tožbenem zahtevku, ki sta bila zavrnjena, že pravnomočna. Z izpodbijano sodbo je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in ugotovilo, da so 3., 4., 5., 6. in 11. člen posojilno zastavne pogodbe št. x z dne 28. 11. 2003 ter 1. in 3. člen notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke z dne 1. 12. 2003 in izjave o zapadlosti denarne terjatve z dne 22. 3. 2005, nične v delu, ki toženo stranko opravičujejo do terjatve do tožečih strank iz navedenih aktov, ki presega znesek 70.509,71 EUR. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo, da sta jih tožeči stranki dolžni po enakih delih povrniti toženi stranki v odmerjeni višini 464,96 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper tako sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da pred izdajo sklepa o postavitvi izvedenca, s katerim je moralo po napotkih višjega sodišča sodišče prve stopnje ugotoviti višino škode, ni opravilo naroka. Izvedenec je izdelal mnenje 16. 6. 2012, pooblaščencu tožene stranke je bilo vročeno 21. 6. 2012. Sodišče prve stopnje se je v celoti naslonilo nanj. Njegova odločitev je nepravilna in nezakonita. Zagrešilo je bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 285. člena istega zakona. Nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo. Ob naložitvi naloge izvedencu sodišče ni vedelo za problematiko, na katero je v dopolnitvi opozoril izvedenec (da v spisu ni dovolj podatkov za izračun škode tožene stranke in da je izvedenec ne bo mogel izračunati. Prav tako je ni upoštevalo pritožbeno sodišče, sicer odškodnine ne bi enačilo s predčasnim plačilom posojila. Izvedenec je izračunal znesek, ki bi ga bila tožeča stranka dolžna vrniti v primeru predčasnega vračila posojila v skladu s pravili obrestnega obračuna. To ni škoda. Tožena stranka do vročitve izvedeniškega mnenja ni imela razlogov za dopolnjevanje svoje trditvene in dokazne podlage. To je storila takoj po vročitvi dopolnitve izvedenskega mnenja, in sicer 7 dni pred razpisom naroka, na katerem je sodišče preuranjeno zaključilo dokazni postopek. Tožena stranka je na to opozorila v pripravljalni vlogi in podala elemente za izračun odškodnine. Povedala je, da je morala plačati davek na dobiček in da je dobila manj kot je tožeča stranka plačala. Sodišče neutemeljeno navaja, da je bila v okviru materialnega procesnega vodstva opozorjena na dejansko škodo in da so bile njene navedbe nekonkretizirane. Materialno procesno vodstvo je bilo potrebno že prej ali vsaj na glavni obravnavi 28. 6. 2012, a ga ni bilo. Neutemeljeno je zavrnjen dokazni predlog za dopolnitev izvedeniškega mnenja. Ta procesna kršitev je bila notificirana na naroku. Zaradi pomanjkljivega procesnega vodstva je posledično nepopolno ugotovljeno dejansko stanje o odločilnih dejstvih, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče bi moralo toženo stranko vsaj pozvati k preciziranju vprašanj za izvedenca. Njene trditve so bile sicer dovolj konkretizirane. Izvedenec škode ni izračunal. Napotki pritožbenega sodišča niso bili izpolnjeni. Odločitev je materialnopravno zmotna. V skladu z dokaznim bremenom je bilo treba tožbeni zahtevek glede na ugotovitve izvedenca zavrniti, ali pa toženo stranko pozvati k dopolnitvi nepopolne trditvene podlage in izvesti dokaz z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja vsaj v zvezi s plačilom davka na dobiček. To dejstvo je bilo tudi sicer izvedencu znano, a ga ni upošteval. 3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V ponovljenem postopku je bilo treba ponovno odločati le še o delni ničnosti posojilno zastavne pogodbe (v nadaljevanju: posojilna pogodba), sklenjene 28. 12. 2003 med toženo stranko in gospodarsko družbo T d.o.o., katere solastnika sta bila tožnika in ki sta pogodbo podpisala kot poroka. Tožeča stranka je nadalje uveljavljala še delno ničnost notarskega sporazuma med istima strankama z dne 1. 12. 2003 o zavarovanju denarne terjatve iz posojilne pogodbe z ustanovitvijo hipoteke (v nadaljevanju: sporazum) in izjave posojilojemalke in tožečih strank z dne 22. 3. 2005 o zapadlosti terjatve, ki je predmet posojilne pogodbe.

6. Ugotovljeno je bilo, da je tožena stranka sopogodbenici posodila znesek 60.000,00 EUR in da se je posojilojemalka zavezala toženi stranki vrniti kapitalizirano posojilo (od prejetih 60.000,00 EUR) v višini 105.360,00 EUR (poleg glavnice še 12 % letne obresti v višini 36.000,00 EUR ter manipulativne stroške v višini 9.360,00 EUR) v šestdesetih zaporednih mesečnih obrokih po 1.756,00 EUR v času od 1. 1. 2004 do 1. 12. 2008. Pogodba je bila zaradi neplačila s strani posojilojemalke dne 20. 9. 2004 predčasno razvezana. Tožena stranka na podlagi s strani tožečih strank podpisane izjave o zapadlosti terjatve z dne 22. 3. 2005 v dveh izvršilnih postopkih od njiju izterjuje pogodbene obveznosti - takojšnje plačilo vseh še neplačanih obrokov.

7. Tožeča stranka je trdila in dokazovala, da je pogodbeno določilo, ki določa, da v primeru predčasnega razdrtja (razveze) posojilne pogodbe zaradi kršitve s strani posojilojemalca (zamuda s plačilom obrokov več kot 30 dni) zapade v plačilo v celotno neodplačano posojilo, ki je v pogodbi opredeljeno kot kapitalizirano posojilo (skupni znesek glavnice in pogodbenih obresti za dobo odplačevanja), v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato nična. Tožena stranka se je branila, da sodi tak dogovor v okvir svobodnega urejanja obligacijskih razmerij. Pravilna in skladna z obstoječo sodno prakso (primerjaj sodba VS RS, III Ips 33/2011 z dne 20.12.2011) je ugotovitev in odločitev sodišča prve stopnje o delni ničnosti take določbe posojilne pogodbe in ostalih na njej temelječih aktov, in sicer v obsegu, kolikor tako določena pavšalna oziroma pogodbeno dogovorjena odškodnina presega dejansko škodo. Teh ugotovitev pritožba niti ne izpodbija. Kot pravilne jih sprejema tudi pritožbeno sodišče. 8. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje z izvedencem finančne stroke ugotavljalo višino dejanske škode tožene stranke glede na pogodbeni dogovor o izplačilu zneska, opredeljenega v drugem odstavku 6. člena pogodbe v primeru predčasnega razdrtja pogodbe. V okviru podane trditvene in dokazne podlage strank in upoštevaje napotke pritožbenega sodišča, podane ob razveljavitvi prvotnih odločitev, je z izvedencem pravilno in popolno ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva. Po ugotovitvi, da je dejanska škoda tožene stranke nižja, kot si jo je izposlovala v obravnavanem pogodbenem določilu, je njegova odločitev o delni ničnosti pogodbe in posledičnih določil drugih vtoževanih aktov nad z izvedencem ugotovljenim zneskom 70.509,71 EUR, pravilno oprta na pravno pravilo prvega odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pravilno je obrazložena tudi njegova odločitev, da so pogodbena določila delno nična zato, ker nasprotujejo prisilnim predpisom o obsegu odškodnine (tretji odstavek 343. člena OZ) in nedovoljenosti pogodbene kazni za denarne obveznosti (tretji odstavek 247. člena OZ). Pritožbeno sodišče v celoti sprejema njegovo oceno, razloge in odločitev kot pravilne. V njej ne najde uveljavljanih procesnih kršitev, pa tudi tistih ne, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti. Ker je odločitev torej pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, bo zato v nadaljevanju odgovorilo le še na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Pritožnik sodišču očita relativne bistvene procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP zaradi očitanega pomanjkljivega procesnega vodstva v zvezi z navedbami o njegovi dejanski škodi, v zvezi z 212. členom ZPP glede upoštevanja dokaznega bremena strank, pa tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo njegove pravice do izjave zaradi zavrnitve dokaza z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja. Pritožbeno sodišče navedenih procesnih kršitev ne najde.

10. V pravdnem postopku je uveljavljeno razpravno načelo. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Omiljeno je z materialnim procesnim vodstvom, ki ga po 285. členu ZPP opravi sodišče za dopolnitev nepopolnih dejanskih navedb in dokazil strank oziroma za podajanje vseh pojasnil, ki so potrebna za ugotovitev spornega dejanskega stanja ter za odločbo pomembnega spornega pravnega razmerja. Nanaša se na dejanske navedbe, stvarne predloge, na dokazni postopek in na pravna vprašanja. Vendar tudi tu veljajo določene omejitve. Sodišče lahko vzpodbuja stranke k dopolnitvi in nadgradnji že podanih dejanskih navedb in ugovorov, vendar le v okvirih, ki jih je začrtala že stranka sama. Ne sme pa ji odpirati novih dejanskih podlag ali ugovorov, ki jih še ni uveljavila. Prav tako namesto nje ne sme samo dopolnjevati vrzeli v njenih navedbah. Vse to je pravilno povedalo že sodišče prve stopnje (razlogi na strani 5 do 6 sodbe), drugačno pritožbeno naziranje je zmotno. Odgovornost, da skrbno in popolno ponudi trditveno in dokazno podlago za svoje zahtevke in ugovore še naprej ostaja na strankah. Tudi pri opozarjanju na možne pravne kvalifikacije spornega razmerja sodišče s svojimi sugestijami ne sme pretirano vplivati na posamezno stranko, da ne bi na ta način porušilo ravnovesja med obema pravdnima strankama, ki sodelujeta v postopku, oziroma omajalo svoje nepristranskosti do obeh strank. Tako velja, da ni dolžno ponovno opozarjati strank na pravne vidike, ki jih je v postopku izpostavila npr. že druga stranka, pa tudi na tiste ne, na katere je opozorilo npr. pritožbeno sodišče. Dodatna intervencija sodišča tudi ni potrebna, če gre za povsem jasne pravne položaje.

11. Na pritožbene očitke o pomanjkljivem materialnem procesnem vodstvu je pravilno in popolno odgovorilo že sodišče prve stopnje na zadnji glavni obravnavi (primerjaj list. št. 243) in v razlogih sodbe na straneh 9 in 10. Pritožbeno sodišče se pridružuje njegovemu stališču, da je bilo opravljeno v zadostni meri, ne glede na to, da se je naziranje sodišča o dopustnosti obravnavanih pogodbenih določil oziroma o mejah še dopustnega svobodnega urejanja obligacijskih razmerij med pravdnima strankama med pravdo spremenilo. Do tega je prišlo na podlagi v sodni praksi sprejetega naziranja o teh pravnih vprašanjih, ki jim je sledilo pritožbeno sodišče in podalo napotke sodišču prve stopnje za nadaljnje odločanje o spornem tožbenem zahtevku. Očitki, da jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, so neutemeljeni.

12. Napotki višjega sodišča ne veljajo le sodišču prve stopnje, pač pa tudi strankam. Tožena stranka je bila že na ta način primerno in pravočasno seznanjena, katera so pravno odločilna dejstva, ki so pomembna za nadaljnje odločanje o še spornem tožbenem zahtevku. Gre za uveljavljena stališča sodne prakse, sprejeta ob obravnavi identičnega primera, kot je obravnavani, kar toženi stranki, ki je zastopana po strokovnem pooblaščencu - odvetniku, tudi sicer ni moglo ostati neznano (sodba VS RS, III Ips 33/2011 z dne 20.12.2011). Tako ne more uspeti z navedbami, da ji vse do prejema izvedeniškega mnenja ni bilo znano, v katero smer je bilo treba dopolniti njeno trditveno in dokazno podlago. Vztrajala je zgolj pri dotedanjih navedbah, da je prikrajšana za vse, kar se je dogovorila s pogodbo. Glede na take podatke spisa nadaljnja opozorila sodišča prve stopnje po dopolnitvi trditvene in dokazne podlage tožene stranke po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni bilo potrebno.

13. Ne glede na to so neutemeljene in protispisne pritožbene navedbe, da ni bilo (pravočasnega) materialnega procesnega vodstva. Sodišče ga je opravilo in toženo stranko na zadnji glavni obravnavi izrecno opozorilo, katere so pravno relevantne okoliščine, pomembne za presojo spornega razmerja (primerjaj list. št. 243). Pravica do izjave ji po mnenju pritožbenega sodišča ni bila kršena. Zaradi opuščenega materialnega procesnega vodstva je kršena le tedaj, če sodišče strank ne seznani s pravnim vidikom zadeve, ki ga ob potrebni skrbnosti stranka sama ni mogla predvideti.

14. V obravnavani zadevi po povedanem ne gre za tak primer. V odgovor na pritožbene navedbe je treba še dodati, da je bil tudi sklep o postavitvi izvedenca toženi stranki vročen dovolj zgodaj (31.5.2012 -. red. št. 68), da bi se o njem lahko izjasnila. Ob postavljeni mu nalogi bi lahko konkretizirala svoje navedbe o dejanski škodi, ki jo je utrpela, kot je to npr. na drugi strani za svoje navedbe storila tožeča stranka (glej pripravljalno vlogo na red. št. 69 spisa). Škodo bi lahko konkretizirala in ne zgolj pavšalno navajala, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi v pripravljalni vlogi z dne 28. 6. 2012 (red. št. 75). Ta dokazuje, da je imela dovolj časa za izjavo o izdelanem izvedeniškem mnenju, tako da tudi očitki v smeri absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne držijo. Nobene od navedenih možnosti ni izkoristila. Po pravilnih ugotovitvah prvega sodišča je bilo trditveno in dokazno breme v zvezi z dejansko škodo, ki jo je utrpela zaradi predčasne razveze posojilne pogodbe, na njej. Zato je treba pritrditi sodišču, da višje škode, kot jo je ugotovil izvedenec, ni niti zatrjevala niti je dokazala.

15. Zavrniti je treba tudi pritožbene navedbe o napačno uporabljenem pravilu o dokaznem bremenu. Razlogom sodišča, zakaj je bilo trditveno in dokazno breme o škodi, ki naj bi jo utrpela tožena stranka, na njej in ne na tožeči stranki (drugi odstavek na strani 10 sodbe), ni kaj dodati, ker so pravilni in popolni in vsebujejo tudi že odgovore na pritožbene navedbe.

16. Zavrnitev predloga za dopolnitev izvedeniškega mnenja je sodišče obrazložilo na strani 5 sodbe. Pritožbeno sodišče mu pritrjuje, da tožena stranka ni podala konkretiziranih trditev o dejanski škodi - o njeni vsebini in višini. To velja tudi za v pritožbi izpostavljene trditve o škodi zaradi plačanega davka na dobiček. Tudi te so ostale na ravni posplošenih in nekonkretiziranih trditev. Zaradi povezanega trditvenega in dokaznega bremena in ker tožena stranka ni zadostila že svojemu trditvenemu bremenu o dejanski škodi, dokaznega postopka ni bilo treba dopolnjevati s predlagano dopolnitvijo podanega izvedeniškega mnenja. Dokazi se namreč izvajajo zato, da se potrdijo ali ovržejo že zatrjevana dejstva in ne zato, da se z njimi relevantna dejstva šele ugotavljajo. Manjkajoče trditvene podlage se z izvedbo dokazov ne da nadomestiti. To velja tudi za izvajanje dokaza z izvedencem. Predlog tožene stranke za dopolnitev njegovega izvedeniškega mnenja je bil po svoji vsebini informativne narave. Tožena stranka je namreč predlagala, da naj izvedenec sam pojasni, katere podatke potrebuje za izračun (njene) škode. Informativni dokazi niso dovoljeni. Zato je bil pravilno zavrnjen (razlogi na strani 5 do 6 sodbe).

17. V okviru podane trditvene in dokazne podlage strank je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo višino toženkine škode. Osnovo zanjo je imelo v mnenju izvedenca finančne stroke, ki mu je upravičeno sledilo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema njegovo dokazno oceno, utemeljeno v prepričljivih razlogih na straneh 10 do 11 sodbe in zavrača nasprotne pritožbene navedbe, češ da gre zgolj za izračun dolga na dan razdrtja pogodbe. Škoda je izračunana po pogodbeno dogovorjenih določilih za primer predčasnega razdrtja pogodbe, upoštevaje predpisana temeljna načela odškodninskega prava, po katerih odškodnina ne sme presegati dejanske škode, ki jo zaradi razveze pogodbe utrpi posojilodajelec. Ker drugih navedb o višini škode s strani tožene stranke ni bilo, je slednja ugotovljena z upoštevanjem pravil stroke, ki jih je pojasnil izvedenec in po njegovih pojasnilih pravilno upoštevalo sodišče. Kljub pritožbenim trditvam, da so bile navedbe tožene stranke dovolj konkretizirane že na prvi stopnji, je treba pritrditi prvemu sodišču, da to ne drži in dodati, da tudi v pritožbi npr. pritožnik škode v zvezi z zatrjevanim plačilom davka na dobiček ne konkretizira. Na ta način sprejete dokazne ocene in odločitve sodišča prve stopnje ne more omajati.

18. Po povedanem pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev je pravilna in ni obremenjena ne z uveljavljanimi ne z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona.